Pri bulimiji ne gre za motnjo, ampak za psihonevrotsko obolenje, ki izbruhne v obliki odvisnosti od hrane, in prav tako ne gre za strah pred morebitno debelostjo - gre za nezavedni, potlačeni strah pred življenjem, za negacijo življenja, regresijo, nezavedni upor, tesnobo, jezo, sovraštvo… Simptomi odvisnosti pa se kažejo pri obolelem kot zavestni strah pred debelostjo. Hrana je samo sredstvo, ki ga osebe z bulimijo uporabljajo, da notranje konflikte blažijo. S hrano vzpostavijo nadzor nad telesom, da se jim ni treba ukvarjati s svojim nezavednim stanjem. Za nevrotsko obolenje gre tudi pri bolestni ljubosumnosti: ker ljubosumnež ne more nadzorovati lastnega življenja, nadzoruje partnerja. Pri bulimiji gre za isto: nadzoruje svoje telo, ker ne more nadzorovati svojih strahov, tesnobe, svojega življenja, nalog, ker se boji, da jih ne bo mogel opraviti...

V sklop motenj hranjenja ob bulimiji sodita še anoreksija in kompulzivno prenajedanje. Kako se te motnje, vi jim pravite odvisnosti od hrane, razlikujejo med sabo?

Vedno se začne z neko rahlo anoreksijo ali potrebo po hujšanju; potem se oseba čedalje bolj izogiba hrani in pijači in se spusti v stradanje telesa. Nekateri nato obtičijo v anoreksiji, drugi gredo v prenajedanje, tretji v bulimijo. Bulimija je skupek stradanja, prenajedanja, bruhanja, samopoškodovanja. Samopoškodujejo se na razne načine, najbolj pogosto z rezanjem telesa. Fizične bolečine pri tem sploh ne čutijo. Pri kompulzivnem prenajedanju gre za maratonsko prenajedanje, ko lahko nekaj dni v tednu samo jedo, nimajo obrokov, ampak se en obrok raztegne čez ves dan. Te osebe ne bruhajo, razen če do bruhanja ne pride samo po sebi po zaužitju velike količine hrane. Lahko so debele ali pa tudi ne, če prenajedanju sledi velika telesna dejavnost.

Bulimična oseba ima lahko nekajmesečno obdobje anoreksije, potem je in bruha, ima pa tudi obdobja prenajedanja, saj ni nujno, da po vsakem obroku izbruha hrano. To je zelo kompleksna zadeva. Človek je nagnjen k tistemu mazohizmu oziroma odvisnosti od hrane, ki mu predstavlja največji užitek.

Pravite, da pri bulimiji ne gre za odvisnost od hrane, ampak odvisnost od občutka, ki pride po bruhanju.

Ne gre za hrano kot tako, gre za občutek, ki se sproži po prenajedanju, bruhanju, samopoškodovanju, se pravi gre za občutek otopelosti. Kot so anoreksiki odvisni od občutka pri stradanju: punca je že malo omotična od stradanja, a še vedno noče jesti, ali je že dehidrirana, pa še vedno odklanja tekočino, saj anoreksiki tudi v vodi vidijo kalorije.

Pravite, da gre pri odvisnostih od hrane za nezavedno sovraštvo do drugih, ki pa ga te osebe ne prepoznajo in sovraštvo, jezo obrnejo proti sebi.

Gre za zavrti sadizem, ki se kaže kot mazohizem.

Bulimijo je zelo težno prepoznati, še posebej v primerjavi z anoreksijo, saj shujšanost osebe takoj opazimo?

Bolj je anoreksija napredovana, teže jo je skriti, pa saj je dekle tudi noče skriti, saj misli, da je še vedno predebela. Bulimije pa se ne prepozna, saj imajo vsi fantje in dekleta z bulimijo, ki sem jih spoznala, normalno telesno težo - niso niti presuhi niti močnejše postave. Poleg tega svojo bolezen skrivajo, saj se je sramujejo. Prav tako jih je strah, kako bodo reagirali starši: po navadi rečejo, kaj pa se greš, začnejo jih nadirati, zakaj skrivajo sladkarije... Poleg tega gre za osebe, ki imajo zelo nizko samopodobo: o sebi mislijo vse najslabše, tudi če so uspešni v življenju in imajo prijatelje, mislijo o sebi slabo. Ljudje lahko imajo o njih podobo kot o uspešnih, zabavnih posameznikih, zato jim je nerodno povedati, da imajo bulimijo. Potem je tu še neznanje, saj se je o bulimiji začelo več govoriti šele pred nekaj leti, za razliko od anoreksije, ki je v javnosti prisotna že dlje časa in ljudje o tem več vedo.

Opišite, prosim, značilno vedenje bulimika, ki mu pravite nevrotično kolo.

Gre za pet faz, ki se vrtijo v mislih zasvojenega: faza zavedanja, trenj, prenajedanja/stradanja, otopelosti in fantaziranja. Zdrav človek je neprestano v fazi zavedanja; malo fantazira, sanjari in to je to. Bolj ko bolezen napreduje, bolj se faza zavedanja oži in močnejša je faza trenj. Kot fazo trenj sem poimenovala stanje, ki mu drugi pravijo kriza: ko človek nujno rabi mamilo, je nervozen, agresiven... Da ta faza mine, se omami - poje veliko količino hrane, bruha ali pa se strada. Potem pride faza čustvene otopelosti, ko zavlada čustvena praznina, ki jo doživlja kot potešitev. Potem nastopi faza fantaziranja, ko sanja o boljšem jutri, o nekem sebi, življenju, ki si ga želi imeti. Ta svet je samo njegov, nihče zanj ne ve, in mu predstavlja neko varno zavetje, kjer se lahko spočije. Naslednji dan spet pride faza zavedanja, ko lahko oseba sicer normalno funkcionira, a se zaveda, koliko stvari zaradi bolezni izpušča, kako ji bolezen greni življenje, ona pa glede tega nič ne ukrene... Potem spet postane živčna, pride do krize, se omami... Ta krog se lahko vrti deset, dvajset, trideset let.

"Ko se izbruham, sledi majhen trenutek olajšanja, kot da bi izbruhala vse, kar me teži," je zapisala neka ženska na forumu o bulimiji.

Šele ko se izbruha, občuti neko olajšanje v sebi. In potem spet pride do otopelosti.

V enem prenajedanju, ki lahko traja nekaj ur, lahko bulimik poje količino hrane, ki tričlanski družini zadošča za dva do tri dni. Kako lahko človek toliko poje in kako lahko to ostane skrito?

Ko začnejo jesti, se ne morejo ustaviti. To je tako, kot imajo nekateri ljudje radi čokolado: pojejo košček čokolade in morda še enega, potem pa nehajo. Bulimik pa ne bo pojedel koščka čokolade, ampak tri ali štiri čokolade, štiri vrečke piškotov. Jedo, dokler ne občutijo bolečine v želodcu, potem izbljuvajo hrano in spet jedo. To je kot neko izživljanje nad sabo. Zaradi tega imajo ljudje lahko zdravstvene težave: pride do predrtja želodca, razjed, težav s črevesjem...

Po kakšnih znakih bi bližnji vendarle lahko prepoznali, da ima nekdo bulimijo?

Izključno po vedenju. Pri prenajedanju težko, ker to skriva: znaki pa so lahko, da zavrača obroke, češ da je jedel že v šoli, da mu zdaj ne prija in bo jedel kasneje, ločuje hrano na krožniku, začenja z dietami, se izogiba, da bi jedel v javnosti, postane agresiven in nervozen pred, med ali po obroku... Po navadi taka oseba ne želi jesti z drugimi, v javnosti, ker ji hrana sproža občutke krivde. Če pa že je, je normalno, ko pa gre v svojo sobo ali je sama doma, pa odpre hladilnik in začne s prenajedanjem. To pa vedno dela na skrivaj.

Bulimija, pravite, je zelo trdovratna za zdravljenje. To je zato, navajam, "ker bulimija sčasoma prevzame njihovo osebnost, odvisnik se z njo identificira, v njej se počuti udobno: življenje mu ne predstavlja nobenega užitka in izziva, ker je užitek in izziv našel v hrani. Če bi mu odvzeli bulimijo, bi mu odvzeli identiteto. Strah ga je, da bo ostal brez edinih užitkov, čeprav prisilnih in bolečih. Ker se to stanje vleče dolga leta, ti užitki postanejo nenadomestljivi".

To je zato, ker v svojem življenju taka oseba ne najde nobenega smisla. Vse se ji zdi sivo in črno. Ves užitek, ki ga najde, najde v hrani. Ko leta in leta počne isto, ne ve več, kakšno bi bilo življenje brez tega, to ne bi bila več ona. Ozdravitve se malo boji. Bolezni odvisnosti je tako težko ozdraviti, ker ljudje v tem tudi malo uživajo - če ne bi človek v nečem užival, bi s tem kaj hitro prenehal. Pri bulimiji gre za kombinacijo užitka in gnusa, odvisnosti od bolečine, od otopelosti...

Kakšni načini obravnave so pri nas na voljo za te osebe?

Hospitalizacija (v okviru Oddelka za zdravljenje motenj hranjenja na Kliniki za mentalni zdravljenje Psihiatrične klinike Ljubljana, op.p.), obravnava pri psihiatrih in psihologih in društvih za samopomoč. Terapija pri psihologih in psihiatrih se mi zdi bolj smiselna kot hospitalizacija; te ne podpiram, kot tudi ne uživanja različnih zdravil, ki jih zdravniki predpisujejo. Zdi se mi, da hospitalizacija tega človeka še bolj zavije v vato. V bolnišnici preživi več mesecev, tam je med "svojimi", a njegov največji problem je, da se ne zna soočiti z realnim svetom, spodrsljaji, negativnimi dogodki. In ko se ponovno znajde v realnem življenju, se spet ne znajde in se stanje lahko ponovi. Nekaj deklet, ki so prišle v moje društvo, je povedalo, da se jim je stanje po hospitalizaciji še poslabšalo. Poleg tega, da je treba na hospitalizacijo čakati šest mesecev.

Kako v društvu Samopodoba, ki ga vodite, pomagate osebam z odvisnostmi od hrane?

Poskušam jih prek pogovorov in svetovanja usmeriti, kako lahko pomagajo sami sebi, da spet najdejo smisel v življenju, v neki stvari ali početju. Ker človek si lahko pomaga le sam, nihče drug mu ne more pomagati. Metode pa ne bom razkrila, to bom morda opisala v naslednji knjigi.

Pravite, da bulimije ni mogoče popolnoma pozdraviti, da bo občasno prenajedanje ostalo, a ne bo več tako okrutno.

Ni nujno, da bo spet prišlo do prenajedanja, ostane pa želja po tem, da bi dobro izgledal, strah pred debelostjo... Zdi se mi, da človeka to spremlja celo življenje in vedno, ko se sreča s hrano, pomisli na to - saj hrane ne moremo odmisliti, ni pa nujno, da mu bo bulimija še grenila življenje.

Psihiater Jožef Magdič, ki je napisal recenzijo vaše knjige, meni, da skupinska terapija pri osebah z bulimijo ni primerna, da je bolj učinkovita individualna terapija. Tudi vi menite enako. Zakaj?

Zato, ker je tem dekletom in fantom o intimnih stvareh, povezanih z družino, s sabo težko govoriti pred drugimi. Poleg tega imajo zelo nizko samo podobo in se dekleta neprestano ogledujejo, katera je vitkejša in bolj privlačna, ne poslušajo terapevta... Oseba več zaupa, več pove o sebi v individualnem stiku s terapevtom.

Kakšna je vaša zgodba z bulimijo?

Začelo se je v osnovni in srednji šoli z anoreksijo, ki je prešla v bulimijo. Takrat sem mislila, da sem edina s temi težavami, potem sem ugotovila, da ima te težave veliko mladih. Preobrat je prišel, ko sem ugotovila, da leta bežijo, jaz pa nič, da sem obtičala. Tega nisem več želela, ker sem zelo dinamičen človek. Najprej sem hodila po pomoč k terapevtom, a mi to ni koristilo. Potem sem se lotila prebiranja strokovne literature in sem si sama pomagala: moja terapevta sta bila Freud in Jung. Zdaj sem ozdravljena; ne bom rekla, da stoodstotno. Pravim, da mora biti človek vsak dan v stiku sam s sabo, imeti mora veliko samokontrolo in samodisciplino. Tega pri meni več ni treba, saj je od takrat, hvala bogu, preteklo že veliko let. A ko se človek začne zdraviti in nekaj let po bolezni, pa si mora neprestano prizadevati, da se bolezen ne povrne. 

Tekst: Mojca Lorenčič
(Foto: Tomaž Skale)

Izvirna novica: Dnevnik,  ponedeljek, 20.06.2011

Članek je last medija Dnevnik.si