|
 Sladkorna bolezen in depresija
Depresija je danes najpogostejša duševna motnja. Po ocenah Svetovne zdravstveneorganizacije v svetu za njo trpi več kot 120 milijonov ljudi. Depresija ovira posameznika pri vsakodnevnih dejavnostih, vodi v slabšanje kakovosti življenja, povečuje zbolevanje za drugimi boleznimi in povečuje nevarnost samomorilnega vedenja. Depresija ne prizadene le posameznika, ki ima to motnjo, ampak tudi njegove svojce.
Sladkorna bolezen je ena najbolj razširjenih kroničnih bolezni. Kronična bolezen je za bolnika obremenjujoča, saj zahteva stalno in doživljenjsko zdravljenje, redne ambulantnepreglede pri izbranem zdravniku in specialistih, redne laboratorijske preglede in stalno zdravstveno vzgojo. Sladkorni bolniki so zaradi narave bolezni in načina zdravljenja šebolj psihično obremenjeni kot večina drugih kroničnih bolnikov. Stalno jih spremlja strahzaradi previsoke ali prenizke ravni glukoze v krvi, bojijo se pojava akutnih ali kroničnih zapletov sladkorne bolezni, teži jih občutek krivde zaradi neupoštevanja terapevtovih navodil ter nedoseganja zastavljenih ciljev zdravljenja, še posebno v zvezi z vzdrževanjem optimalne telesne teže. Kronični bolezni se je treba prilagoditi, kar običajno traja nekaj mesecev. Sposobnost obvladovanja kronične bolezni je odvisna od ravni osebnostnega razvoja ter obenem miselne in čustvene zrelosti. Najpomembnejši zaščitni dejavnik za bolnikovo prilagoditev je samozaupanje, ki temelji na ustrezni zdravstveni vzgoji. Pomembno vlogo pri prilagoditvi na kronično bolezen ima tudi bolnikovo socialno okolje. Pojav kroničnih zapletov pomeni prelomnico v poteku sladkorne bolezni, ki ga lahko spremlja zaskrbljenost, katera se lahko stopnjuje v tesnobo in depresijo. Kronični zaplet je dokaz sladkorne bolezni tudi za bolnike, ki je dolga leta niso priznavali; za tiste, ki so se z boleznijo sicer že zdavnaj sprijaznili, pa jim zapleti pomenijo uresničitev njihovih skritih bojazni. Vsi, ki so verjeli, da z dobro urejenostjo sladkorne bolezni lahko preprečijo pojav zapletov, so razočarani. Vpliv sladkorne bolezni na bolnikovo duševnost še ni povsem jasen. Otroci, ki zbolijo pred petim letom starosti, so močno nagnjeni k vedenjskim motnjam. Odrasli bolniki imajo več težav pri pomnjenju kot vrstniki, ki nimajo sladkorne bolezni. Tesnobnost je dvakrat pogostejša kot v populaciji na splošno, prav tako se pomembno pogosteje pojavljajo fobične motnje (bolezenski strahovi). Bolniki se bojijo krvi, injekcij, poškodb pri samovbrizgavanju insulina in odvzemu krvi za meritve glukoze, strah jih je hipoglikemij. Trije zapleti so najpogosteje povezani z duševnimi motnjami: obolenja velikih žil, kronične razjede okončin in napredovale okvare na oãesnem ozadju (diabetična proliferativna retinopatija). Najpogostnejša duševna motnja pri bolnikih s sladkorno boleznijo je depresija, ki je je med njimi dvakrat do trikrat več kot v populaciji na splošno, vendar je stanje številčno primerljivo z bolniki, ki imajo druga kronična obolenja. Ima jo približno 30 % bolnikov. Najmočnejši napovedni kazalci za njen pojav so: ženski spol, srednja leta, manj kot srednješolska izobrazba in prisotnost vsaj dveh kroničnih zapletov sladkorne bolezni. Ponovitev bolezni je nekajkrat pogostejša kot pri depresivnih bolnikih, ki niso kronično bolni. Ocena depresije je zaradi sočasnosti organskega obolenja, ki ima lahko depresivnim podobne simptome, težavnejša. To je poleg dejstva, da pri vsakdanjem delu z bolniki s sladkorno boleznijo premalokrat pomislimo na depresijo, verjetno razlog, da je prepoznana le ena tretjina bolnikov z depresijo. Tudi druge duševne bolezni so povezane s sladkorno boleznijo: v skupini bolnikov z manično depresivno psihozo je pomembno več bolnikov s sladkorno boleznijo (približno 12,5 %) kot pri drugih psihiatričnih obolenjih (okrog 4 %). Predvsem pri mlajših bolnicah s sladkorno boleznijo se pogosteje pojavljata tudi anoreksija in bulimija. Namen brošure je opozoriti bolnike s sladkorno boleznijo in njihove svojce tudi na možno sočasno prisotnost duševnih motenj, ki jih je treba čimprej odkriti in ustrezno zdraviti. Za uspešno zdravstveno vzgojo, izvajanje samokontrole in urejenost sladkorne bolezni je treba sočasno zdraviti obe - sladkorno bolezen in duševno motnjo ter čimbolj zmanjšati neugodne dejavnike okolja. Celovita obravnava, ki izboljšuje kakovost bolnikovega življenja, pa je mogoča samo z dobrim sodelovanjem bolnika, svojcev, zdravnika, medicinske sestre in kliničnega psihologa ali psihiatra. Več si preberite v brošuri Sladkorna bolezen in depresija
|
