V Sloveniji je še vedno sramotno iti k svetovalcu, psihoterapevtu, psihologu ali psihiatru, medtem ko je obisk pri maserju, frizerju in kozmetičarki povsem sprejemljiv. Zato ne preseneča, da ljudje, ki so izpostavljeni kroničnemu distresu, »pokajo po šivih«.

 Med vojno na Hrvaškem je leto in pol preživel na fronti kot zdravnik, »ker so bile pač takšne potrebe vojske«, v Sloveniji pa je delal kot psihoterapevt in svetovalec v begunskih centrih. To ga je preveč izčrpavalo, zato je raje presedlal v gospodarstvo. Postal je solastnik podjetja OK Consulting, ki se ukvarja s svetovanjem in izobraževanjem. Njegov najpomembnejši življenjski projekt je njegova družina, skriti poslovni cilj pa, »da bi delal malo manj«.

S svetovanjem in izobraževanjem v zvezi s stresom se Željko Ćurič ukvarja več kot desetletje. Zatrdil je takole: »Stres obstaja in se mu ni mogoče izogniti. Ključno vprašanje pa je, katerega stresa imate v življenju več: evstresa, ki je stres uspešnih ljudi, ali kroničnega distresa, ki je nenehno trpljenje.« V Sloveniji je, po njegovem, stanje na tem področju resno, ker še vedno velja zmotno prepričanje, da k psihoterapevtom hodijo »samo norci«.

Kako kot strokovnjak definirate stres?
Beseda stres ni niti medicinska niti psihološka. Izhaja iz lingvistike in pomeni »poudarek«. Pred 20 leti je imel stres slab sloves in so se mu ljudje hoteli izogniti, zadnjih deset let pa svoja čustva doživljamo drugače in smo se počasi sprijaznili, da ta niso več pozitivna ali negativna, ampak so prijetna in neprijetna. Ko je človek v stresu, čuti eno od neprijetnih čustev. To pomeni, da se razmeram, v katerih se je znašel, ni prilagodil ter da obstaja razlika med realno situacijo in njegovim notranjim sistemom vrednot. Takrat doživi na primer jezo, strah, zaskrbljenost, ljubosumje. Čustva ga pripravljajo na neko aktivnost z namenom novega prilagajanja. Če mu to uspe in se prilagodi razmeram, na katere sicer ni pripravljen, govorimo o evstresu, ki je dober, koristen stres. To je tisti notranji »yes«, kot rečejo Američani. Tega, ko ljudje začutijo zadovoljstvo sami s seboj, v Sloveniji zelo manjka. Popolnoma druga zgodba je distres, ki je slab, nekoristen, nezaželen. Ob njem človek doživlja neprijetna čustva, mogoče gre ali ne gre v akcijo, vsekakor pa ne doseže adaptacije.

Nam poveste kakšen konkreten primer?
Če sem jaz nekadilec in vi prižgete cigareto v moji pisarni, bom doživel neprijetno čustvo jeze. Takrat doživim stres. Če dosežem, da cigareto ugasnete in je v prihodnje ne prižigate več v moji pisarni, govorim o evstresu. Če pa cigarete ne ugasnete in še vedno kadite v moji pisarni, govorim o distresu. Čustva obstajajo, vse dokler obstaja dogodek, ki jih povzroča. Se pravi, če mene moti vaše kajenje, bom kronično jezen, vse dokler ste v moji pisarni in imate prižgano cigareto. Ogromno ljudi se trudi izogniti stresu tako, da se poskušajo pomiriti. Ampak, vse dokler mene moti vaše kajenje, se zaman pomirjam, saj me bo to ves čas motilo! Sicer pa imamo dve osnovni obliki adaptacije: ena je aloadaptacija, ko se drugi prilagodijo nam (v konkretnem primeru vi ugasnete cigareto), druga pa je avtoadaptacija, ko se mi prilagodimo drugim (če jaz ugotovim, da je moja sodelavka zame toliko pomembna, da me na koncu kajenje ne moti).

Kje se lahko zaplete?
Zapleti so vsepovsod in posledice stresa so različne. Evstres, ki traja dalj časa, pušča posledice, na primer utrujenost, izčrpanost ipd. Posledice distresa so bistveno drugačne, odvisne od tega, kako ste »sešiti«. Ljudje, izpostavljeni kroničnemu distresu (kronični neuspešnosti, kroničnemu neprijetnemu čustvu), na koncu začnejo »pokati po šivih«, po tistih, ki so najšibkejši. Kateri so ti šivi, je mogoče sklepati iz zgodovine človeka: kako je vzgojen, iz kakšne družine prihaja, kakšne gene ima, kaj je podedoval itd. Sumimo, da psiha vpliva na telesne spremembe, ki so škodljive in jim rečemo bolezen. Danes ne vemo natanko, kaj je somatsko, kaj je psihološko, kaj je psihosomatsko, nekateri dajejo vse v en koš. Mislim, da gre za interakcijo, da eno vpliva na drugo.

Menedžerji, ki so najbolj izpostavljeni stresu, si zelo prizadevajo, da bi ga obrnili v uspeh. Kaj pa drugi, reciva navadni ljudje?
Vodilni menedžerji so se počasi naučili skrbeti zase, imajo svoje recepte. Ko greste od srednjega menedžmenta navzdol, še vedno prevladuje prepričanje: »Bom že sam poskrbel za svojo psiho,« kar mene zelo moti. Ko si hočejo ljudje urediti pričesko, gredo k frizerju, ko hočejo urediti psiho, bodo že sami. Moje sporočilo je, da je psiha bistveno bolj zapletena kot pričeska. Vendar kar nekaj ljudi to zanika. In takrat, posebno moški, stisnejo zobe in gredo možato naprej. Nekatere je to precej drago stalo, saj je »pokanje« lahko usodno. Gastritis gor ali dol, s tem se da preživeti, ampak infarkt ni šala. Poznam menedžerje, ki so prihajali na svetovanje in niti po tretji metastazi raka niso dojeli, da so počili.

Kje je tista kritična točka, ki jo je treba doseči, da se bo to premaknilo?
Glede tega smo še zelo na začetku, ljudi te stvari sicer zanimajo, toda ne dovolj. Verjetno bodo začeli bolj skrbeti zase, ko jih bo veliko ugotovilo, da ne morejo več. V Sloveniji še vedno prevladuje prepričanje, da je sramotno in celo nevarno iti k svetovalcu, psihoterapevtu, psihologu, psihiatru, medtem ko je obisk pri maserju, frizerju, kozmetičarki povsem sprejemljiv. Ljudje še vedno mislijo, da tisti, ki se ukvarjajo s psiho, delajo samo z norimi. A pri psihoterapiji je še najmanj psihiatričnih bolnikov, se pravi bolnikov s težkimi diagnozami. Največ je ljudi, ki so nevrotični. Ti so v dobrem stiku z realnostjo, ampak imajo težave, kako se v njej znajti sami s sabo in kako z drugimi. Zato namenjamo izredno veliko pozornosti zgolj izobraževanju.

Delate tudi s specialno enoto policije. Kakšne treninge izvajate z njimi?
Članom specialne enote pomagam s treningi na temo vodenja, veliko pa se ukvarjamo tudi z upravljanjem strahu, panike, groze, s čustveno inteligentnostjo; tu gre za bolj skrajne situacije kot sicer, saj so ti ljudje pri delu izpostavljeni hudo nevarnim okoliščinam, v katerih gre za življenja. Pomagam tudi članom pogajalske enote, v kateri so poleg specialcev še kriminalisti, psihologi, policijski inšpektorji. Ti ljudje so na prvi črti »fronte«, ko nastanejo krizne razmere, saj so prvi, ki nastopijo, in šele če njim ne uspe, je na vrsti specialna enota. S pogajalci sem zdaj tretje leto. Oni pri svojem delu najpogosteje srečajo ljudi, ki so »počili« oziroma, kot mi rečemo, dekompenzirali. Človek, izpostavljen kroničnemu distresu, lahko »poči« tako, da vzame plinsko jeklenko in požene v zrak celo stavbo. Takrat govorimo o čustvu, ki se imenuje sovraštvo in ki človeka pripravi na destrukcijo, saj se mu zdi, da bo z uničenjem dosegel novo adaptacijo.

Kaj je prvi korak pogajalcev v takšnih primerih?
Med pogajanji v skrajnih razmerah je najpomembneje vzpostaviti kontakt. Za to smo profesionalci najbolj občutljivi. Najbolj izučeni kriminalci in teroristi kontakt največkrat zavrnejo, saj se zavedajo, da človek v okoliščinah, ko je zaprt v lastno temno celico, ki se imenuje obup, sovraštvo, depresija, z vsako obliko komunikacije tvega, da se bo kaj spremenilo. Ko pogajalec naveže stik, ga čaka izjemno težka naloga, saj mora storilca pripraviti do tega, da najdeta skupno rešitev za preživetje vseh talcev in pogajalcev ter da vsi ostanejo nepoškodovani. Pogajalci delujejo v skupinah, ki se glede na zahtevnost razlikujejo. Običajno sta v njej vsaj dva, včasih trije do pet članov. Ob naših pogajalcih je vedno še psiholog, ki deluje kot svetovalec in se aktivno vključi v situacijo, ko postane zapletena. Zelo dobre pogajalce imamo, čeprav je enota dokaj mlada.

Kolikokrat na leto pa se srečajo s tako skrajno situacijo? Je teh čedalje manj ali več?
Včasih grem pogajalcem prav na živce, ko jim med treningom rečem, da mi je bolj všeč, če jim je dolgčas in nimajo dela. To pomeni, da živimo v mirni deželi. Statistike sicer nisem spremljal, toda zdi se mi, da je takih situacij od 15 do 20 na leto. Čeprav nisem najboljši vir za te podatke, nimam občutka, da bi se to število večalo, lahko pa se motim.

Med vojno na Hrvaškem ste bili na fronti. Kako ste jo doživljali?
Takrat sem vse doživljal kot zdravnik. Poklic mi je zelo pomagal, da sem preživel vse strahote. Zavedal sem se, da je to moje poslanstvo, da sem tam zaradi ljudi, zaradi ranjencev, bolnikov, vojakov, civilistov. To mi je pomagalo, da sem našel zdravo distanco do dogodkov. Veliko sem se ukvarjal s komuniciranjem in psihologijo. Večkrat sem imel priložnost pomagati precej nespretnim pogajalcem, da bi pogajanja izpeljali po osnovnih zakonitostih, kar je predvsem pomenilo, da niso smeli poslabšati situacije, saj bi to lahko povzročilo katastrofo. Kar nekajkrat sem sodeloval pri izmenjavi ujetnikov, ranjencev itd.

Ali imajo psihoterapevti, psihiatri in psihologi več dela med vojno ali po njej?
Na fronto sem prišel s psihiatričnega oddelka, kjer sem takrat delal, in sem moral hitro preklopiti na kirurgijo. Kot psihoterapevt sem bolj pomirjal ljudi, se z njimi pogovarjal in jih poslušal ter skrbel za psihiatrične bolnike, da so redno jemali zdravila. Takrat sem opazil, da nobeden od teh bolnikov, ki so vestno prihajali po zdravila, med vojno ni imel nobenih težav. Imel sem dva psihiatrična bolnika, ki sta bila v ekipi za reševanje ranjencev in sta eno leto delala po vseh pravilih vojaške sanitete. Nekajkrat sem pomirjal ljudi, ki so bili priča tragičnih dogodkov. Po vojni sem v Sloveniji približno dve leti in pol delal kot svetovalec za begunce, ujetnike in posiljene ženske. Leta 1993 sem imel tudi 40 do 50 strank na dan, kar je v mojem poklicu neobičajno. Po vojni sem imel veliko več psihoterapevtskega dela kot med njo. In me je tudi bistveno bolj izčrpalo: vse te zgodbe, človeške usode, vse, kar se je dogajalo.

Avtorica: Vilma Prezelj

Vir: www.delo.si
Vir slike: Portal EPF
Objavljeno v Delu, dne Ned 10.07.2005
Članek je last avtorice in Dela