NAROČITE NOVE KNJIGE !
|
|
|
|
|
Prva stran
|
|
Še duševno zaostala Slovenija |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
20. 11. 2005 |
 Psihiater dr. Andrej Marušič bi rad prenesel izkušnje z Otoka, kjer je delal osem let, v Slovenijo. Kako v Veliki Britaniji sledijo bolnikom tudi po odpustu iz bolnišnic in tako preprečijo marsikatero tragedijo, je med drugim razložil DUšANU MALOVRHU. Pri nas je drugače, naša psihiatrija ni skupnostna, zato trpijo tako bolniki kot njihova okolica. Zakon o duševnem zdravju pa se cmari in cmari. Koliko let še? Koliko umorjenih še?
Slovenija je varna deželica. Tako nam radi rečejo tujci, že navajeni vse mogočega plevela zahodne demokracije. Domorodci svojo grudo občutimo drugače: kot da bi se iz leta v leto pogrezali vse globlje v blato kriminala. Občutek ne vara. Lani je v Sloveniji zaradi nasilja izgubilo življenje 70 ljudi, sedem več kot leto prej.
številni umori so zadnje dejanje družinskih tragedij, ki se dolgo pletejo za štirimi zidovi, skrbno varovane pred pogledom od zunaj. Ko se zgodijo, je prepozno. Tako lani kot letos je Slovenijo pretresel tudi matricid (slovenščina ne pozna besede za umor matere, kot za očeta očetomor, denimo). Oba sta se zgodila v ljubljanski četrti Bežigrad. Fanta sta bila ob dejanju stara 22 oziroma 24 let, oba sta duševna bolnika.
 Koliko storilcev najhujših kaznivih dejanj so spoznali za neprištevne in jih namesto v zapore poslali na zdravljenje v zaprte oddelke psihiatričnih bolnišnic, tega policija v letnem poročilu ne navaja. Izvemo pa, da je policija lani kar 275-krat posredovala na zahtevo zdravstvenih delavcev, in sicer pri napotitvi in sprejemih duševnih bolnikov v psihiatrične bolnišnice. Po podatkih zdravstvenega statističnega letopisa je bilo v letu 2002 v Sloveniji 52.083 oseb z zdravniško ugotovljeno duševno in vedenjsko motnjo ali kar 26,1 na 1000 prebivalcev. To seveda ne pomeni, da nas za že prvim in vsakim vogalom čaka tat, posiljevalec ali morilec.
Norost ni zločin. Psihiater in direktor Inštituta za varovanje zdravja dr. Andrej Marušič opozarja pred posploševanjem. »Duševna motnja ni povezana z umori. Biti morilec ni povezano z duševno motnjo. To je zelo pomembna zadeva. To moram poudariti, saj gre za eno od najhujših stigem.« Po njegovem mnenju gre le za to, da lahko nekdo v psihotični bolezni verjame v zle namere svojcev. »Zato je potem nevarnost umora v družini, a to se da pokriti z ustrezno zakonodajo.«
Zakonodaja. Pa smo tam. Slovenska zakonodaja o duševnem zdravju ima namreč hudo motnjo. Marušič sodeluje pri snovanju zakona vse od začetka; leta 1998 je skupina, zbrana okrog politika Boruta Pahorja, vložila predlog zakona o zagovorništvu in varstvu pravic oseb z duševno motnjo, ki pa je naletel na precej negativne odzive tako med psihiatrično kot pravno srenjo. Zakon je šel februarja leta 2000 skozi prvo branje, potem pa se skoraj štiri leta ni z njim dogajalo prav nič.
Ustanavljale so se brezzobe komisije in šele na pobudo Evropske unije se je stvar začela premikati. »Leto, leto in pol, moram priznati, so nas ignorirali, zdaj pa smo od novega ministra za zdravje dobili predlog zakona v prebiranje in svetovanje, ali so potrebne še kakšne spremembe,« zadovoljno ugotavlja koordinator sveta za duševno zdravje, pred dvema letoma ustanovljenega posvetovalnega telesa, katerega 28 članov predstavlja tako strokovno kot laično zainteresirano javnost. »To je skoraj idealna skupina, ki lahko vladi svetuje, kakšne spremembe so potrebne,« meni dr. Marušič, ki ima za seboj osemletno psihiatrično prakso v Veliki Britaniji. Na žalost so razmere v Sloveniji daleč od britanskih in še dlje od idealnih.
Črno-beli svet. V Sloveniji je bilo leta 2002 11.572 hospitalizacij zaradi duševnih motenj (leta 1993, denimo, 11.037), povprečna ležalna doba v šestih slovenskih psihiatričnih bolnišnicah pa je bila 40,6 dneva. Za duševne bolnike ob odpustu ni konca težav. Velikokrat pa se začnejo tudi za okolje.
»Zakon mora opredeljevati ne le to, kdaj se nekomu sme odvzeti pravico do svobode na račun pravice do zdravja, ampak tudi, kdo vse in kdaj se odpusti iz bolnišnice. Odpust mora biti načrtovan, kar pomeni, da je potrebno vedeti, kdo ga bo sprejel, ko pride ven, in tako naprej.« Pri nas se, žal, ne ve. Obstajajo organizacije, društva, katerih delovanje pa ni zajeto v sistem duševnega zdravja. Ko pridejo ljudje z duševnimi motnjami iz ustanov, jih zunaj ponavadi čaka vakuum, saj niso več zajeti v sistem duševnega zdravljenja. Koliko je takšnih? Večina, ocenjuje Marušič. Duševnega bolnika po odpustu ponavadi čaka obisk psihiatričnega dispanzerja v regiji, izrazito pomanjkljiva pa je oskrba v tako imenovani civilni sferi. »Velika večina bolnikov dobesedno preskoči: zdaj so v bolnišnici, zdaj so doma. Črno-belo.« Malo jih ima možnost počasnega vračanja in privajanja, ko se jim hkrati z okrevanjem možganov postopoma omogoča tudi vnovična pridobitev stanovanjske funkcije, dela, izobraževanja ... »Pri nas je zelo veliko tako imenovanih pacientov vrtečih se vrat. Pošljemo jih domov in se takoj spet vrnejo. Gre za tipičen primer psihiatrije, ki ni skupnostno usmerjena.«
Stroka svetuje vrnitev ljudi iz psihiatričnih ustanov čim bliže njihovemu okolju, ne tja, kajpak, kjer je nastala ali se stopnjevala duševna motnja. »Fanta pri dvajsetih letih ni treba vrniti ravno domov, naj dobi možnost, da zaživi kot socialna enota te družbe. Ni treba, da zanj skrbijo starši, dokler ne umrejo, potem pa spet pristane v inštituciji.«
Ključni delavec, ključ uspeha. Slovenija počasi končuje avtocestni križ, psihiatričnega omrežja, s katerim bi zajeli osebe z duševnimi motnjami, pa še graditi nismo začeli. Vsa čast organizacijam in prostovoljcem, obstaja ponudba, ki pa ni vpeta v sistem. Prav tako ni ustrezne povezave med zdravstvenim in socialnim varstvom, meni Marušič.
Človek po odpustu iz psihiatrične bolnišnice potrebuje tako medicinsko kot socialno pomoč, če naj bo vrnitev uspešna. »Key worker, ključni delavec, je oseba, ki pacienta vodi, ga spremlja iz bolnišnice in preda v skupnost. Popelje ga proti zaposlitvi, proti reševanju stanovanjskega vprašanja, popelje ga proti zdravju.« Ključni delavec ima bolnika po odpustu na očeh, mu pomaga in zaradi stalnega stika z njim tudi lažje zazna morebitno poslabšanje zdravja, ki lahko škoduje pacientu in okolju, v katerega se je vrnil. Če bi institut ključnega delavca obstajal tudi pri nas – pa ne, bi se še zmanjšala možnost tragičnih primerov, ko duševni bolnik dvigne roko nadse ali nad svoje bližnje. »Država mora tem ljudem in okolju omogočiti, da bolezen in njene posledice čim manjkrat izbruhnejo. Vpeljati bi morali sistem sledljivosti ljudi. Ne gre za nadzor policijskega tipa, ampak program načrtovane skrbi.« Lepa misel, lepi načrti, ki pa v Sloveniji še niso postali niti črka.
Ko se kuha. »V Veliki Britaniji,« konkretno ponazori primer sledljivosti dr. Marušič, »morajo strokovnjaki vsakih nekaj mesecev pripraviti sestanek z duševnim bolnikom, ki je prišel iz psihiatrične ustanove, in njegovimi svojci ali skrbniki. Takrat skupno preučijo potrebe in pacienta, vidijo, kako je z njim. Zaradi programa sledljivosti vedo, ali se morda ne zapira v sobo, postaja nevaren sebi in drugim. Tako lahko ukrepajo še pravi čas. Pri tem ne gre za poseganje v pacientovo svobodo, ne, le patronažna sestra ga na primer obišče. Morda ji trikrat ali štirikrat ne odpre vrat. A to je že lahko kazalec, da je zapadel v psihozo in lahko v tej morda zažge hišo.« Vrednota individualnosti se konča, ko se začne vprašanje javnega dobra. Povsod je tako, tudi pri duševnem zdravju, še doda dr. Marušič. Tako imenovani forenzični pacienti, ki so že storili kaznivo dejanje, zahtevajo še dodatno, najvišjo raven načrtovane skrbi; ne gre za policijski nadzor, temveč za razširjeno ponudbo preventivnih ukrepov.
Obstajajo pa tudi duševne bolezni, katerih spremembe iz zdravja v motnjo so izjemno hitre, denimo bipolarna motnja, ko človek postane nenadoma agresiven, impulziven. V takšnih primerih ne pomaga, tudi če imamo zelo redne kontrole. Vedno pač ne moremo iskati krivca samo v zdravstvenih delavcih. še zlasti ne, dokler država in njeni organi ne bodo končno sposobni sprejeti zakona, ki bo uredil kaotične razmere na področju duševnega zdravja.
Vir: http://www.delo.si/
Objavljeno v Delu, dne Pet 01.04.2005
Članek je last Dela |
|
|
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. |
Podarite 0,5% dohodnine
|
