Stran 2 od 2 V. Zaščitni dejavniki Vsak posameznik v procesu odraščanja in osebnostnega oblikovanja razvije zaščitne mehanizme, ki mu pomagajo v vsakdanjem življenju. Glede na značilnosti dela, ki ga opravlja, si kasneje pomaga tudi z zaščitnimi dejavniki, ki omogočajo pravilno strokovno delo in ga varujejo pred izgorelostjo. Pri zdravniškem poklicu so priporočljivi naslednji zaščitni dejavniki: • razumevanje, priznavanje in sprejemanje svojih občutkov, poznavanje sebe in svojih reakcij, • sprejemanje objektivnih (in subjektivnih) meja, • konzultacije, supervizije, skupinski sestanki, • sprejemajoče in razumevajoče vzdušje v delovnem okolju, • možnost ventilacije oz. razelektritve napetosti med sodelavci (vključuje tudi čas za klepet), • priznanje podrejenim, • priznanje nadrejenih, • občutljivost za sodelavce v delovni skupini, • občutek varnosti in sprejetosti, • razvijanje lojalnosti do ustanove, dela, sodelavcev, stanu, • zadovoljujoče osebno življenje. VI. Dve zgodbi A Ko sem se začela zdraviti, sem mislila, da sem pila tudi zaradi naporne službe. Ta mi je vzela ogromno časa in me odtegnila družini. Odsotnosti zaradi dežurstev so se doma nekako privadili in si organizirali življenje brez mene. Ko pa sem po dežurstvu vsa utrujena prišla domov in bila v mislih še vedno pri bolnikih, s katerimi sem se ukvarjala ponoči, so to težko prenašali. Očitali so mi, da jih zanemarjam, da mi služba pomeni več kot dom in podobno. Nihče ni bil pripravljen razumeti mojih težav. Raje so se umikali, mož je šel s prijatelji na tenis, otroci pa so iskali opravke zunaj doma. Ostajala sem sama, utrujena, nihče me ni razumel. Povsem naključno sem ugotovila, da mi alkohol lahko prežene te občutke. Tako sem po prihodu domov popila kozarec vina (to naj bi mi tudi sicer koristilo, sem razmišljala takrat). Kmalu en kozarec ni bil dovolj, toleranca je zrasla v nekaj mesecih. Pila nisem samo po dežurstvih, ampak tudi po običajnem delovnem dnevu. Mož in otroci so me začeli zbadati, opozarjati, pa tudi prositi, da neham piti. Potem sem se nekaj časa mučila z abstinenco, nato pa začela piti skrivaj. Počutila sem se še bolj osamljeno, osamljenosti so se pridružili še občutki krivde. Nekako v tem obdobju me je poklicala kolegica, sodelavka, na "osebni pogovor". Povedala mi je, da ve za moje težave in da mi je pripravljena pomagati, če se odločim za zdravljenje. V njenih besedah ni bilo nobene grožnje, ne obsojanja, lahko sem čutila, da je iskrena in odločna. Prišel je trenutek, ki sem si ga tako želela, a se ga tudi neskončno bala. Odločila sem se, da sprejmem njeno pomoč. Skupaj sva poklicali psihiatra, ki zdravi bolezni odvisnosti. Zdaj, po več kot letu abstinence od alkohola, bi težko našla povezavo med svojim delom (obremenitvami) in pitjem. Delam brez težav, svoje delo imam rada. Rada imam tudi svojo družino, ki mi je pomagala pri zdravljenju. To nas je spet zbližalo, šli smo skozi težke čase. Poskušajo me razumeti, mi prisluhniti tudi, kadar sem utrujena in tečna. Ugotovila sem, da sem tudi jaz bežala od doma v službo, kjer sem bila cenjena in spoštovana. V dogovoru z vodjo službe sem zmanjšala število dežurstev, zlasti med prazniki ostajam v krogu družine, če se le da. Vem, da sem v času pitja veliko zamudila. Vem tudi, da so se moje težave začele doma, v odnosu z možem (ki ni zdravnik), naporno in odgovorno delo pa jih je nekako preglasilo. Predanost poklicu je takrat bila zame večja vrednota kot gospodinjenje in ukvarjanje z moževimi težavami. Nisem znala uskladiti zahtev poklica, ki sem ga dolgo tudi sama idealizirala in potreb svojih bližnjih. In na sebe sploh nisem zmogla pomisliti. Drugačno življenje, ki ga je meni in moji družini prineslo zdravljenje, je naporno za vse nas. Včasih še pomislim na bližnjico do sprostitve, ki sem jo uporabljala kar nekaj let. Alkohol mi še vedno pomeni neko hrepenenje, ampak zdaj vem, da za svoje pitje ne morem obtoževati službe, čeprav sem prepričana, da bi v kakšnem drugem poklicu lažje našla pravo pot med obveznostmi do službe in do družine. B Že kot študent sem se rad udeleževal zabav, kjer sem se lahko napil. To so bile priložnosti, ko sem si lahko oddahnil od napornega študija in študentskega dela, s katerim sem se preživljal. Prva leta službovanja nisem nikoli pil, preden sem šel na delo, le včasih smo s kolegi po službi zavili na pogovor ob pitju. Po opravljeni specializaciji pa sem prevzel več dela in več odgovornosti. Pri delu sem užival in se razdajal pacientom, potem pa sem si občasno privoščil kakšno pivo - tako za sprostitev. Kasneje sem se zalotil pri tem, kako sem že med delom razmišljal o tistem pivu in občutku sproščenosti, ki ga povzroča. Ko sem bil posebno obremenjen, na primer med dežurstvi, se nisem mogel premagati. Potreboval sem sprostitev, prekinitev stalne napetosti, zato sem popil tisto pivo že kar med službo. Moral sem se znebiti tistega strahu in stresa, ki je na trenutke postajal nevzdržen. Nekaj časa sem lahko nadziral količine popitega alkohola. To je bila povsem moja, intimna stvar. Ko mi je nadzor ušel iz rok, sem bil že odvisen. Pojavile so se opazke s strani osebja, a sem jih preslišal ali utišal z drobnimi uslugami. V tistem času so se pojavile tudi prve telesne težave, ki sem jih ignoriral. V času dopusta, v krogu družine in daleč od službe, sploh nisem čutil potrebe po alkoholu. Ker sem z lahkoto abstiniral, sem ženo prepričal, da pri meni ne gre za odvisnost, in na njeno željo obljubil, da ne bom več pil. A obljube nisem dolgo držal. Prvi naporni dnevi v službi so me soočili z realnostjo in zdaj vem, da bom moral spremeniti svoj odnos do alkohola. VII. Misli in dileme namesto zaključka ali kako bolje obvladati stresne položaje in zmanjšati nevarnost izgorevanja? Zdi se, da splošnega odgovora na to vprašanje ni, vsak posameznik si mora poiskati svojega - pač glede na svojo osebnost, ambicije, potrebe, izkušnje - v skladu torej s samim seboj. Vsak bralec bo o možnih spremembah v sebi in okolju najlažje in najbolj učinkovito razmišljal na individualni in zato povsem subjektivni ravni. Zaščita pred stresom in izgorevanjem pa je možna na ravni posameznika, ustanove ali celotnega širšega sistema. 1. Razmišljanja in ukrepi na ravni posameznika: - Čim boljša izraba prostega časa;
- Dekompresijska rutina - čas za prehod iz vloge strokovnjaka v vlogo partnerja, starša, prijatelja...
- Doma nisem (ne morem, nočem biti) strokovnjak (prijatelji, svojci, sosedje naj si poiščejo drugega zdravnika);
- Izven službe druženje z ljudmi drugih profilov (posebnosti zakonov oz. partnerstev "znotraj" medicine, pri katerih je nevarnost, da se partnerja ne moreta izogniti nadaljevanju strokovnih pogovorov);
- Najti svojo mero, kdaj, koliko in kako se ukvarjati s stroko izven delovnega časa; kako uskladiti in zadovoljiti potrebo po znanju, ambicijah, po denarju, kako ustreči pričakovanjem mikro in makro socialnega okolja;
- Zaznati in prepoznati svoje potrebe izven strokovno-poklicnega področja;
- Opaziti in zaščititi svoje čustvene, telesne, strokovne meje; vedeti, katero, koliko in zakaj prevzemati delo namesto drugih;
- Vzpostaviti ustrezne odnose s sodelavci, bolniki, njihovimi svojci (ne preblizu in preveč domače, niti predaleč in odmaknjeno);
2. Razmišljanja na ravni ustanove: - Ustvariti tisto vrsto odnosov (zaščitna hierarhija), ki omogočijo, da po stažu mlajši kolegi razbremenijo starejše in da obenem starejši mlajšim zagotovijo kontinuiteto in občutek varnosti;
- Zmanjšati dejavnike slabe organizacije, togega in neuspešnega vodenja, kolikor se da, saj vse to onemogoča posamezniku, da bi razvil svoje možnosti;
- Zagotoviti, da ustanova ne prelaga težav, ki jih ne reši ali jim ni kos, na ramena posameznika.
- Zagotoviti, da zahteva po veliki storilnosti zdravnika ne gre na račun slabe kakovosti, zmanjšanja strokovnih in organizacijskih skupinskih sestankov in se kot bumerang ne vrne v obliki posameznikove izgorelosti.
3. Razmišljanja na ravni sistema: - Vpliv na zdravstveno politiko, ki lahko oteži ali olajša poklicno delo tudi posameznemu zdravniku.
Namesto zaključka Naša razmišljanja niso bila usmerjena v dokončne odgovore, pač pa smo raje zastavili dileme, ob katerih bo morda vsak od bralcev pomislil na svoj položaj, svoj primer, svoje posebne težave in možne spremembe ob njih. Tako bo morda zmanjšal nevarnost izgorevanja ali jo pravočasno preprečil. Avtorji: Onja Grad, Zdenka Čebašek Travnik, Mojca Močnik Bučar, Borut Milač Literatura: Aguilera D.C., Messick J.M. Crisis Intervention. St Louis, Toronto, Princeton. C.V. Mosby Co., 1986:235-241. Čebašek Travnik Z. Nekatere značilnosti procesa izgorevanja pri terapevtih, ki zdravijo bolezni odvisnosti. Doktorska disertacija. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, 1998: 5-133. Körkel J, Back R, Gehring U- Das Bewältigungsverhalten von Suchtherapeuten nach einem Rückfall ihres Klienten. In: Watzl A, Cohen R (eds). Rückfallprofilaxe. Berlin: Springer Verlag, 1989: 21-25. Vir: http://www.mf.uni-lj.si/isis/isis99-05/html/grad46.html#1 Avtorske pravice: ISIS 1999
|