I. Uvod

 Burnout je diametralno nasproten občutku lastne učinkovitosti, ki je pogojen s pristojnostjo, samoocenjevanjem in objektivnimi rezultati dela. Delovni pogoji, ki omejujejo avtonomijo in avtoriteto, onemogočajo povratno informacijo o opravljenih nalogah. Körkel (1989) pa ugotavlja, da niti izraz, niti koncept burnouta nista natančno in enopomensko opredeljena, zato bodo potrebne še dodatne raziskave o tem pojavu.

Kaj se dogaja z zdravnikom, ki nenadoma ali počasi izgublja energijo, željo po dosegu svojih ciljev in idealizem v zvezi s svojim poklicem?

Kaj se je zgodilo z mladim zdravnikom, ki je bil poln navdušenja, delovne energije in poleta, z visokimi pričakovanji do svojega dela in si je izredno želel pomagati svojim bolnikom?
Iz prvega, t.i. "entuziastičnega" obdobja, je prišel v obdobje "stagnacije" (Aguilera & Messick, 1986), kjer začenja opažati dolge ure dela, slabo plačo, nujnost nenehnega izobraževanja, moti ga, da je njegovo delo in delo kolegov tako težko oceniti, oz. se za neuspešno zdravljenje bolnikov čuti krivega. Dela sicer še dobro, pravega zadovoljstva pa ne občuti več.

V tretjem obdobju - obdobju "frustracije" naenkrat začne opažati, da tistega, kar si je želel kot študent medicine in mlad zdravnik, ni. Pogosto se počuti nemočnega, da bi spremenil zdravstveni sistem, spodbudil bolnike, spremenil podrejene ali nadrejene. Opaža, da ne more izpolniti vseh bolnikovih pričakovanj in zahtev njihovih svojcev. Vedno znova se sooča z dejstvom, da kljub njegovemu znanju, izkušnjam in prizadevanjem bolezen napreduje. Vedno znova dvomi, ali je naredil vse, kar je potrebno. V delovni skupini začuti težave, ki se mu zdijo težko rešljive. Lahko postaja površen, se izmika nekaterim vrstam dela, jezi ga pretirana administracija in čuti, da ga vse bolj obhajajo občutki brezperspektivnosti in nemotiviranosti.

To je krizni trenutek, v katerem sta možni obe poti: zdravnik bodisi aktivira dodatno energijo in začenja spreminjati nekatere moteče stvari v okolju, druge pa poskuša sprejemati ter končno postaja bolj zadovoljen in bolj ustvarjalen, ali pa gre po negativni poti in vse bolj polzi v najtežjo fazo izgorevanja. To običajno imenujemo "apatija", saj žrtve delo ne zanima več, v službo hodi po inerciji in zaradi lastne socialne varnosti, skrbi za svoje osnovne potrebe, najpomembnejše mu je lastno počutje, za bolnike se zanima malo ali nič, svoje obveznosti prelaga v nedogled ali na podrejene, delo ga dolgočasi in obremenjuje. Ta faza lahko traja vse do upokojitve, brez pomoči jo posameznik težko premaga.

Če pomoči ne dobi ne on sam, ne delovna skupina, v kateri dela, preide v obdobje "brezupa", ko svoje občutke skriva, jih v strahu, da bi učinkoval neprofesionalno, celo zanika (javno in sam sebi), obenem pa močno nadzira svoja čustva, kar je zelo naporno in dolgoročno izrazito neugodno.
Pogosto potrebuje pomoč od zunaj - supervizor ali konzultant sta nujno potrebna.
Prav vsa obdobja izgorevanja so za zdravnika (pa tudi drugo medicinsko osebje) zelo nevarna za zlorabo psihotropnih substanc in/ali razvijanje depresivnega razpoloženja s suicidalnimi mislimi.

II. Znaki izgorevanja
Duševni znaki izgorevanja:
•    Izguba navdušenja, pripravljenosti za sodelovanje, empatije in občutka odgovornosti;
•    Pojav odpora oziroma nerazpoloženosti in ravnodušnosti do sodelavcev;
•    Dvom vase, negativna naravnanost do sebe, dela, ustanove, družbe in življenja nasploh;
•    Čustvene težave: razdražljivost, agresivnost, nezadovoljstvo, nervoznost;
•    Utrujenost, izčrpanost, izguba veselja in zanimanja - vse do hude depresije.

Telesni znaki izgorevanja:
•    Motnje spanja, apetita, zvečana občutljivost za bolezni, psihosomatske bolezni.

III. Dejavniki tveganja
Med dejavnike tveganja lahko štejemo vse tiste zahteve in pritiske na zdravnike, ki v zdravniku povečujejo občutek, da nečesa ne zmore.
V nadaljevanju poskušamo opozoriti na nekatere neugodne dejavnike, ki se pogosto pojavljajo pri delu zdravnika in povečujejo nevarnost izgorevanja:
•    intrinzične, naučene in sprejete vrednote zdravnika - odgovornost za zdravje in bolezen - če bolnik ne ozdravi ali umre, se zdravnik počuti neuspešnega (ta občutek se utrjuje že med študijem), čeprav se racionalno zaveda realnih omejitev;
•    nelagodje ali strah pred iskanjem pomoči in konzultacij; v hierarhični strukturi se mlad zdravnik ne upa vprašati, starejši zdravnik ohranja status vsevednosti in ne sme vprašati za nasvet;
•    lasten občutek omnipotentnosti ("zdravnik je bog, ki odloča o življenju in smrti");
•    različna pričakovanja (in projekcije) do zdravnika: pričakovanja pacientov, pacientove družine in socialnega okolja;
•    dejavniki okolja:
-   kje zdravnik dela (setting): klinika, bolnišnica, ambulanta, zasebnik;
-   širše, fizično okolje: mesto, podeželje;
-   družbeno okolje.

Poleg naštetih dejavnikov tveganja moramo upoštevati tudi tiste osebnostne lastnosti zdravnika, njegove vrednote, izkušnje in temperament, ki v povezavi z nekaterimi osebnostnimi lastnostmi bolnika lahko pospešijo občutek izgorelosti. Sem sodijo vse lastnosti posameznika, ki jih občasno ali pogosto začuti kot breme ali oviro pri delu z bolniki in s sodelavci (npr. pretirana avtoritativnost - pogosti konflikti, pretirana ustrežljivost - občutek izkoriščanosti; pretiran občutek odgovornosti - zvišana raven tesnobnosti itd.).

IV. Neugodne obvladovalne strategije
Kadar zdravnik ne zmore objektivnih ali subjektivnih pritiskov svojega dela, se lahko razvijejo neugodni, včasih celo škodljivi vedenjski vzorci:
•    resignacija,
•    distanca do pacientov,
•    distanca do osebja,
•    izogibanje delu,
•    črni humor,
•    prevelika bližina, razdajanje,
•    zatekanje v nadomestne aktivnosti (nepotrebno povečanje števila preiskav, zdravila, prepogosto naročanje),
•    veliko delovnih ur,
•    nadomestne zadovoljitve (hrana, alkohol, zdravila),
•    agresiven položaj,
•    pretirano skupinsko ali pretirano solistično delo,
•    nespoštljiv odnos do podrejenih (redkeje nadrejenih),
•    zatekanje v bolezen,
•    depresivnost (samomorilne misli).