Morda nam strah kroji usodo, pa ne vemo, kaj storiti. (Foto: dokumentacija Dnevnika)

Spodbujevalec in preprečevalec

V ozadju strahu je samoohranitveni nagon. Osnovna vloga običajnega strahu je, da dvigne raven energije v telesu. Zaradi strahu pride v organizmu do stresnega odziva, ki na hitro mobilizira energijo, potrebno za čimprejšnji umik iz nevarne situacije. Če smo kot pešec udeleženi v prometu in za nami nenadoma nekaj zatrobi ali zaškripa, se zelo hitro obrnemo, poskočimo in umaknemo prav zahvaljujoč temu mehanizmu. Strah v tem primeru igra vlogo nekakšnega spodbujevalca, ki nas požene v aktivnost, da bi se čim prej rešili iz nevarne situacije. Po drugi strani pa ima strah lahko tudi funkcijo preprečevalca. Preprečuje nam, da bi se spustili v dejavnosti, kjer obstaja določeno tveganje. Gre za dejavnosti, kjer obstaja velika verjetnost, da se nam bo pripetilo nekaj neprijetnega ali celo nekaj hudega, če se bomo spustili v to (skok v globino, spust po strmem pobočju…). To seveda ne pomeni, da se v določeno dejavnost nikakor ne bi smeli spustiti, marsikdaj nas strah zgolj opozarja, da je treba biti previden ali da bi bilo dobro razmisliti, na kakšen način se bomo spustili v to dejavnost.

Zakaj imamo težave s strahom?

S strahom imamo težave predvsem zato, ker se nismo zares spoznali s tem čustvom. Morda smo tudi naleteli na nerazumevanje, ko nas je bilo strah. Nekateri so slišali stavke, kot: "Menda te ja ni strah, poglej druge, kako se nič ne bojijo!" Na tak način smo dobili informacijo, da to, kar čutimo, ni prav, da je z nami nekaj narobe, saj se bojimo, čeprav ni nobenega razloga za to. Tako smo začeli strah potiskati ali se ga bati.

Če določenemu čustvu zapremo njegovo naravno pot, si bo poiskalo drugo, ki pa je ponavadi neustrezna - to seveda velja tudi za strah. V življenju se tako čustvo strahu pojavlja v neustreznih trenutkih in na nepravi način. Da bi se osvobodili strahov, moramo po eni strani razumeti, kaj se dogaja, po drugi pa si pridobiti občutek varnosti in temeljnega samozaupanja. Samo z razumevanjem mehanizma, ki strah povzroča, si največkrat lahko pomagamo le delno. Poglejmo primer.

Če se ob misli na bližajoči se izpit pojavi strah, lahko v njem vidimo predvsem svarilno funkcijo, saj nas opozarja, da se rok bliža in da se je treba na izpit pripraviti. Če pa se zaradi tega strahu ne moremo pripravljati, čeprav je še dovolj časa, pa to govori o samooceni lastnih sposobnosti. Trema med izpitom, ki nas povsem ohromi - tudi miselno, tako da pozabimo še tisto, kar smo vedeli - je v bistvu posledica groze. Če se nam to dogaja, je v nas zasidrano prepričanje, da nam zagotovo ne bo uspelo in da proti temu nič ne moremo narediti. Seveda je ta ocena največkrat zgrešena, zlasti če smo se pripravili na izpit.

Zato je pridobivanje občutka varnosti in temeljnega samozaupanja ključnega pomena, česar se lahko lotimo na dva načina, ki se dopolnjujeta. Prvi način je soočanje z na videz ogrožajočimi situacijami, vendar v varnem okolju in ob ustrezni podpori drugih. Na tak način v položajih, v katerih se pojavlja strah, pridobimo nove pozitivne izkušnje, ki sčasoma prekrijejo star vzorec odzivanja. Drugi način je vzpostavljanje stika s svojim duhovnim središčem, na primer z meditacijo, kar nam ob redni praksi daje občutek večje notranje gotovosti in prispeva k temu, da se bolje zavedamo sedanjega trenutka. V svoji zavesti se namreč zelo pogosto oziramo na pretekle izkušnje in si na tej osnovi rišemo podobo prihodnosti - v primeru strahov podobo situacij, ki jim ne bomo kos.

Avtor deluje v okviru Šole čustvene inteligence.