 Vsak tak kamenček šteje
Petek, 1. oktobra
Me prav zanima, koliko ljudi ve, da je danes evropski dan depresije. Verjetno je več tistih, ki se borijo z njo. Tudi jaz sem se, dve leti. A sem se izkopala iz brezna teme. Mogoče se čudno sliši, a za to izkušnjo, čeprav bolečo, mi ni žal. Pomagala mi je, da sem našla svoj smisel, pot, ki me osrečuje. Seveda sem morala življenje obrniti na glavo, pa ne samo svoje. Ni bilo lahko in verjamem, da nekateri tega ne zmorejo zaradi objektivnih okoliščin, jaz sem očitno imela tudi malo sreče. V bistvu sem depresijo izkoristila. Seveda je najprej ona mene, a sem ji dala pošteno klofuto.
Užaljeno me je zapustila. Nič hudega, saj imam še sledove anksiozne motnje, ki je bila kriva, da sem sploh zbolela za depresijo. Ti dve mrhi se zelo radi družita in pogosto napadeta skupaj. Če bi me kdo vprašal, kaj je hujše, depresija ali anksiozna motnja, bi imela veliko dela z odgovorom. Depresija je res huda duševna bolečina. Občutek, da ni prihodnosti, da ne bo nikoli bolje in da tvoje življenje nima smisla, je boleč. Pretirani nenehni strah pred življenjem, izogibanje ljudem, strah pred zapuščanjem doma človeka popolnoma ohromijo, vzamejo mu svobodo, počasi postane odvisen od drugih. Težko bi odgovorila na zastavljeno vprašanje, najbolje bi bilo, da bi odgovorila z vprašanjem, kaj je bolje: črno ali črno? Naj vas potolažim obe mrhi sta vsaj obvladljivi, če ne povsem premagljivi.
Mesec oktober je za vse nas, ki se ukvarjamo z duš evnim zdravjem, zelo deloven. Izkoristimo vse možnosti, da napademo javnost in medije z destigmatizacijskimi sporočili. Jezi nas, ker sodobna družba še vedno ne dojema, da imeti depresijo ni nič bolj grozno kot imeti sladkorno. Zakaj se raje pogovarjamo z nekom, ki ima sladkorno, kot pa z osebo, ki ima duš evno motnjo? Na srečo se gibljem v krogu ljudi, ki imajo enak pogled kot jaz, tako da se na slovensko družbo jezim le enkrat letno, oktobra. Mogoče pa nam uspe letos s koncertom in izdajo knjige še koga prepričati, da duševne motnje niso bavbav.
Knjiga gre ta konec tedna v tisk - Premagovanje anksioznosti za telebane. Šest let čakam na izdajo tega odličnega priročnika. Založba Pasadena je sprejela izziv (ali pa sem bila tako tečna, da so obupali nad mano in sprejeli moj predlog) in je svojim izdajam računalniških priročnikov dodala še priročnike s področja duševnega zdravja. Za sodelovanje so se odločili tudi ozarovci in skupaj smo zagrizli v pripravo projekta. Še dobro, da se določena podjetja zavedajo svoje družbene odgovornosti. Če ne bi bilo Fidimeda in Agrochema, ne vem, kako bi finančno zmogli poravnati nastale stroške.
 Sobota, 2. oktobra
Vstala sem zgodaj in takoj pogledala skozi okno. Ni deževalo, celo sonce se je kazalo. Urh je prespal pri prijatelju in se je vrnil pred kosilom. Iza je bila doma. Ob dobri kavi sem si naredila načrt dneva in upala, da se ujema z Martinovim. Kadar se mi nagrmadijo naloge, je zelo potrpežljiv in svoje obveznosti prilagaja mojim. Danes je bilo na sporedu branje izhajajoče knjige Anksioznost za telebane. Angleško različico zelo dobro poznam, obdelala sem jo pred leti, in ker vem, kako dobra je, sem želela, da se jo prevede. Slovenci, ki imamo anksiozno motnjo, potrebujemo dober priročnik za samopomoč. In ta je! Prevedli sta ga moji sodelavki v društvu, Ana in Emi. Imata že izkušnjo s prevodom Depresije za telebane, zato sem prepričana, da sta svoje delo opravili dobro.
Preden me je zaneslo v branje, smo skočili v Mostec pogledat, ali je že kaj kostanja. Iza ni bila preveč navdušena, saj bi šla raje k računalniku. A ni imela izbire. Da bi dokazala svoj upor, je za oblačenje porabila pol ure. Mostec je že čisto jesenski, povsod okoli nas je bilo polno štorovk in kostanja. Res ni bil podoben maronom, a je bil dober, saj je prvi.
Ko smo prišli domov, nas je že čakal Urh. Otroka sta milo prosila, da se začneta učiti šele po kosilu, in seveda so me njuni proseči pogledi v trenutku prepričali, da sem se strinjala. Ko smo zadovoljili osnovne potrebe, sem se spremenila v zoprno, sitno in zahtevno mamo, ki teži svojim otrokom. Iza in Urh sta se “poglobila v knjige“, jaz pa, ja, kaj pa, s svinčnikom v roki sem se zakopala v Telebane, da me na predstavitvi Darja ne spravi v zagato s kakšnim vprašanjem. Jaz sem vendar perfekcionistka in kaj takega se mi ne sme zgoditi. Ker če se mi, potem pomeni, da nisem OK. No, če bo kdo od vas, ki to berete, kdaj prebral knjigo, o kateri govorim, bo takoj opazil, da je prav to eden izmed znakov anksiozne motnje.
Nedelja, 3. oktobra
Danes sva bila z Martinom sama. Otroka sta bila pri očetu. Če se le da, ga obiščeta tudi med tednom, a sedaj, ko je pouk, je to težje. Martin je že dopoldne odšel v Trebnje k sestri, saj ji nagaja računalnik. Jaz pa sem ostala doma, na hitro pospravila, oprala perilo in pripravila kosilo. Vmes sem malo pokukala na društveni mail, kjer sem doživela pravo presenečenje. Koliko naročil za novo knjigo! Juhuhu, pogled na sporočila mi je poplačal ves vloženi trud. Nekateri so celo dopisali zahvalo, da smo se lotii tega projekta. Ta knjiga bo res terna. Po kosilu sva se odpravila na dolg sprehod. Najina priljubljena pot vodi od doma čez Ljubljanski grad in preko Stare Ljubljane nazaj domov. Ko sva se vrnila, me je zagrabilo pospravljanje. Izi in Urhu sem iz kleti prinesla nekaj toplih jop in majic. Še vedno hodita poletno oblečena, kar je imelo za posledico angino pri Urhu in močan prehlad pri Izi. Ko se zjutraj oblačita, sem jaz že na poti v službo, torej ne morem vplivati na to, kaj si izbereta. Pa saj me ne bi poslušala.
Ponedeljek, 4. oktobra
V službo hodim z veseljem. Delam na Oddelku za lesarstvo, kjer je moški kolektiv. Torej ženske hudobije, nevoščljivosti in ljubosumnosti ne poznamo. Kolegi so prijetni, spoštljivi, šef pa je človek, ki je vedno nasmejan in nikoli še bolj ne zapleta problemov. Nikoli nisem imela težav zaradi svoje depresije in anksiozne motnje, nasprotno, stali so mi ob strani. Kar težko mi je, ko mi ljudje govorijo, kakšne težave bi imeli, če bi v službi povedali, zakaj so na bolniški. Res sem srečnica, da sem osem ur obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. A danes je bil prav poseben dan, prvi študijski dan za naše študente. Želim jim, da bi uspeli. Upam, da se zavedajo, da je za to treba vložiti kar nekaj truda.
In knjiga ... se tiska, pravi Peter
Torek, 5. oktobra
Dopoldne me pokliče profesorica, s katero pripravljava članek. Malo me je “pobezala“, ali sem pozabila. Seveda nisem, a kaj, ko je toliko stvari. Hodim v redno službo, imam družino, vodim društvo. Poleg vsega tega sem se lotila še študija. Vzrok, da sem se odločila zanj, je bil sprva zgolj v samodokazovanju. Mogoče je v ozadju prikrita avtostigmatizacija? Pustimo to, glavno da mi je sedaj v užitek, zaključek pa bo, upam, tudi v korist ljudem, ki se srečujejo z anksioznimi motnjami. Ampak časa mi pa zmanjkuje, predvsem za zdravju koristne dejavnosti. Izgovor? Seveda, velikokrat.
Sreda, 6. oktobra
Napetost narašča, samo še en dan je do izida knjige. Veliko prednaročil smo že zbrali, kar je dokaz, da si ljudje želijo informacij, strategij reševanja svojih težav. Ja, notri jih je res veliko in delujejo. Samo ne same od sebe, ni dovolj, da knjigo le preberemo. Treba je slediti navodilom, vaditi tehnike vsak dan. In če ugotovimo, da nam ena ne ustreza, izberemo drugo. Upam, da bodo bralci dojeli, da je bistvo te knjige v njenem praktičnem izvajanju. Če bodo, potem je zagotovo ne bodo odložili v kot in pozabili nanjo. Sicer pa smo odrasli ljudje in sami odločamo o sebi in sami sprejemamo odločitve o tem, kar nas obdaja.
Četrtek, 7. oktobra
Srečna in utrujena sedim v kuhinji. Predstavitev je za nami. Bilo je prijetno, znani in neznani obrazi so pospremili v svet našo knjigo. Meni so sicer taki dogodki povsem odveč, po dolžnosti sem pač zraven. A bilo je zelo prijetno, saj sem se lahko naklepetala z meni dragimi ljudmi. Nekje v meni se pojavlja praznina, moja dolgoletna želja je uresničena. In kaj sedaj? Se ni bati, ta praznina bo le kratkotrajna. Jutri grem v Koper, kjer nas čaka večerni koncert za destigmatizacijo depresije, s katerim se spominjamo tudi pokojnega dr. Andreja Marušiča. Tudi nove “telebanske“ knjige s področja duševnega zdravja so v načrtu. Ja, za mene je duševno zdravje Slovencev zelo pomembno. Moja izkušnja mi je v pomoč, saj vem, kaj potrebuje človek, ki zboli za depresijo ali anksiozno motnjo. Moja naslednja prioriteta bo dvigniti zavest ljudi, da tudi sami sodelujejo pri svojem zdravljenju. Kako bom to speljala, še ne vem. Ampak skupaj z neutrudnimi damovci in drugimi zvestimi prijatelji ter sodelavci nam bo gotovo uspelo premakniti vsaj kak kamenček - in vsak tak kamenček šteje.
Maja Valič, predsednica društva DAM
VEČER, sobota, 9. oktober 2010
Članek je last VEČERa in avtorjev.
|
