Le malo ljudi se zaveda, da nas neprijetna čustva ravno s svojo neprijetnostjo motivirajo k spremembi neke za nas pomembne novonastale situacije. Tako nas lahko na primer ljubosumje, ki ga doživimo v situaciji, ko opazimo, da naš partner osvaja drugo osebo, spodbudi, da z njim razčistimo vprašanje zvestobe v partnerskem odnosu. Neprijetno čustvo lahko dojamemo kot informacijo, da je nek problem potrebno razrešiti.
Če nimamo vpogleda v funkcijo neprijetnih emocij, je popolnoma človeško in naravno, da se želimo neprijetnega čustva znebiti ali ga vsaj obvladati, podobno kot želimo ublažiti ali ustaviti telesno bolečino. Neprijetno čustvo, ki ga trenutno doživljamo, včasih obravnavamo kot tujek ali oviro v našem vsakdanjem delovanju. Namesto tega pa se lahko vprašamo, kaj se je v našem življenju spremenilo, katera naša pomembna vrednota je ogrožena in kaj lahko storimo, da bi razrešili novonastali problem.

Tako kot za vsa ostala čustva, tudi za tesnobo (anksioznost) ¹ velja, da je izraz naše ocene spremenjenih ali zahtevnih življenjskih situacij. Pomembno je vedeti, da je vsako čustvo posledica naše subjektivne razlage novo nastale situacije. Tako je lahko za osebo, ki verjame v svoje sposobnosti in ima dobre izkušnje z javnim nastopanjem, jutrišnji nastop pred občinstvom prijetno vznemirljiv ali pa jo pričakovani dogodek pušča ravnodušno. Človeku, ki meni, da je slab govornik in ki razmišlja o tem, kako se bo na nastopu slabo odrezal, pa omenjeni dogodek vzbuja močno tesnobo.

¹ V nadaljevanju prispevka uporabljam izraza tesnoba in anksioznost kot sinonima.

Kako v psihologiji opredeljujemo anksioznost?  

Anksioznost je vrsta strahu. Ljudje doživljamo tesnobo v zvezi s pričakovanimi situacijami, za katere predvidevamo, da jim ne bomo kos – ocenjujemo, da življenjska situacija, ki je pred nami, presega naše sposobnosti. Tipično vprašanje tesnobnega človeka je: »Ali bom zmogel?«
Za razliko od strahu, ki ga doživi v specifični situaciji oseba, ki  se zaveda, česa točno se boji (na primer, hodim po ozki gorski stezi in se bojim, da bom padla…), doživljamo anksioznost v bolj kompleksnih življenjskih okoliščinah. To je še posebno pogosto v obdobjih pomembnih življenjskih sprememb, kot so prehod iz ene šole v drugo, iz študija v službo, rojstvo otroka, razhajanje v partnerskem odnosu, menjava ali izguba službe, resna bolezen, finančne težave, ogrožajoče socialne in družbene okoliščine, itd.
Plodna tla za porajanje anksioznosti so nekatere značilnosti osebnostne strukture. Ljudje s slabo samopodobo, s perfekcionističnimi osebnostnimi potezami in visoko storilnostnimi zahtevami do sebe, v življenju pogosteje ocenjujejo, da nečesa ne bodo zmogli, zato tudi pogosteje doživljajo tesnobo. Ni si težko predstavljati osebe, ki si v osebnem in profesionalnem življenju zaradi notranjih imperativov v smislu: »Trdo delaj za vsako ceno.«, »Ne smeš narediti napake.« ali »Prilagajaj se drugim.«, naloži številne nahrbtnike, pod težo katerih začne doživljati tesnobo. V napornih situacijah, ki so pred njo, se upravičeno sprašuje, ali je sploh kos življenju.

Anksioznost v psihopatologiji 

Anksioznost je del klinične slike številnih in raznolikih duševnih motenj. V psihiatričnih klasifikacijah predstavlja anksioznost poglavitni simptom motenj, ki jih opredeljujemo kot stresne in somatoformne motnje. Najpogostejše med njimi so: panična motnja, agorafobija, enostavne fobije, socialna fobija, generalizirana anksioznost, obsesivno kompulzivna motnja in številne druge. Anksioznost je pogosto tudi eden od simptomov depresije.

Večina duševnih motenj v človekovem doživljanju ne nastane kar čez noč, ampak se simptomatika razvija postopno. Človek, ki je nekajkrat doživel panični napad še ne dobi diagnoze panične motnje ².  Če smo pozorni na potek oziroma razvoj simptomatike v okviru anksioznih motenj ³ , lahko ugotovimo, da so se začetne težave z doživljanjem tesnobe sprva pojavljale občasno, sčasoma pa je njihova frekvenca in intenzivnost naraščala. Vzroki za nastanek anksioznih motenj so lahko številni, običajno jih delimo na psihološke, biološke in socialne. Omenjeni dejavniki se v razvoju duševne motnje interaktivno prepletajo. V strokovni literaturi so vzroki za raznovrstne psihične motnje obširno opisani, le redko pa se med dejavniki, ki vplivajo na nastanek in potek motnje eksplicitno omenjajo načini in poskusi obvladovanja začetnih psiholoških težav.

²Za postavitev diagnoze panične motnje je potrebno, da je izpolnjenih nekaj diagnostičnih kriterijev, ne le občasni panični napadi.
³Tudi v sklopu drugih duševnih motenj.

Za lažje razumevanje tega, kako se iz občasnih ali blagih čustvenih težav razvijejo simptomi psihične motnje, si oglejmo spodnji primer.
Tridesetletna ženska se sooča s krizo partnerskega odnosa in se boji, da je ta tik pred razpadom. Istočasno je v obdobju menjave službe. Nove zaposlitve se po eni strani veseli, hkrati pa je zaskrbljena, kako se bo v novi, zahtevni službi izkazala. V opisanih življenjskih okoliščinah pogosto doživlja napetost, notranji nemir in zvečer včasih težko zaspi. Nekega dne v vrsti pred blagajno v trgovino začuti razbijanje srca, vrtoglavico, občutek nerealnosti, mravljince v rokah in nogah, ob tem pa začne zajemati sapo, ker ima občutek, da jo duši. Omotična in prestrašena zapusti trgovino in se v avtu na parkirišču počasi umiri. Kasneje pri zdravniku dobi pojasnilo, da je doživela panični napad. Še vedno nima informacije, kaj pomenijo mravljinci, razbijanje srca, tiščanje v prsih itd., izve pa, da so njene težave psihičnega izvora. Ko se naslednjič odpravi v trgovino v sebi začuti neopredeljen nemir, saj se boji, da se bo napad ponovil. Boji se, da bi zaradi paničnega napada omedlela ali izgubila kontrolo in se tako pred drugimi ljudmi osramotila. Iz strahu, da se slaba izkušnja ne bi ponovila, začne ob vstopu v trgovino (ali že prej) opazovati svoje počutje in kaj kmalu zazna tiščanje v prsih, ki si ga razloži kot prihajajoči napad. Ob tem spet začuti tudi razbijanje srca in potenje. Nemudoma pusti nakupovalni voziček in se odpravi na varno v avto. Njeno nadaljnje razmišljanje je precej pesimistično: »Kaj če se mi napad zgodi tudi jutri na koncertu?«, »Kaj če se bom tako počutila tudi med vožnjo v avtomobilu? Lahko bi povzročila nesrečo.«, »Bog ne daj, da bi me zagrabila panika na službenem sestanku - potem bi se čisto zablokirala in drugi bi videli, da je z menoj nekaj narobe.«
V tem trenutku ima gospodična težavo, ki se imenuje anksioznost. Svojo težavo začne aktivno reševati na več načinov:

• V nekaterih situacijah začne preventivno opazovati občutke v svojem telesu - in kdor išče, ta najde. Občasna tiščanja, zadihanost, potenje ali mravljinci, ki jim nekoč ni pripisovala kakšnega posebnega pomena, zdaj postanejo znaki prihajajočega napada. Kogar je pičila kača, se boji tudi vrvi. Zdaj mora biti pozorna na neprijetna dogajanja v telesu, da bi lahko pravočasno preprečila panični napad.
  
  

• Ko je vznemirjena in občuti, da nima dovolj zraka, se skuša pomiriti z »nekaj globokimi vdihi«. Namesto, da bi jo spremenjeno dihanje sprostilo, postaja vse bolj omotična in čuti mravljince v rokah in nogah. Tega se seveda še dodatno prestraši, nakar čuti še več tiščanja in mravljincev.
  
  

• Ker je izvedela, da pri paničnih napadih pomagajo relaksacijske vaje, začne z raznimi sprostitvenimi tehnika usmerjati svojo pozornost navznoter in je včasih razočarana, ker njen izjemni trud, da bi se sprostila, ne prinese želene mirnosti, ampak jo neredko še bolj vznemiri.
  
  

• Kmalu ugotovi, da je zelo dober način prekinitve tesnobe umik iz situacije, v kateri se slabo počuti. Po neuspelih poskusih umirjanja v trgovini, na banki, pošti, v čakalnici ali v kinu te situacije zapusti in se umiri nekje izven dosega pogledov drugih ljudi.
  
  

• Zanesljiv način borbe proti paničnemu napadu pa postane izogibanje vsem situacijam ali prostorom, kjer bi lahko doživela panični napad. Tako gospodična ne hodi več v trgovine, na banke, urade, izogiba se srečanjem ali dogodkom v raznih lokalih, kinu, gledališču, opusti vožnjo z avtomobilom, itd. Pomaga le, če gre od doma s spremljevalcem, ki ji daje občutek varnosti, saj lahko nemudoma posreduje, če pride do slabega počutja… Na varnem je tudi v družbi z ljudmi, ki poznajo njen problem s paničnimi napadi in razumejo njen morebitni umik iz situacije.

Opisan primer nam pojasnjuje, kako je začetna težava (anksioznost) s poskusi razreševanja in obvladovanja prerasla v resen problem, ki je v psihiatričnih klasifikacijah opredeljen z diagnozo panična motnja z agorafobijo. Brez poskusov razreševanja težave – anksioznosti, se verjetno simptomatika sploh ne bi razvila. V psihoterapevtski praksi se pogosto izkaže, da težava izzveni, ko človek opusti poskuse reševanja.

Če se vrnemo k prejšnjemu primeru, je gospodična na zelo dobri poti k ozdravitvi, ko spozna in naredi naslednje:

• Ugotovi, da s tem, ko opazuje svoje počutje in išče potencialne znake prihajajočega napada, v bistvu sama izziva neprijetna občutja. Če bi v telesu iskala in detektirala prijetna občutja, bi to bistveno spremenilo njeno trenutno počutje. Odloči se, da bo morebitne neprijetne telesne senzacije obravnavala kot prehodne in ne-usodne.
  
  

• Odloči se, da bo zaupala avtonomnemu delovanju svojega telesa tudi takrat, ko bo imela občutek, da nima dovolj zraka. Nekoč je ta neprijetna občutja obvladovala tako, da je zajemala sapo ali poskušala na druge načine kontrolirati svoje dihanje. S tem je v svojem telesu izzvala sindrom hiperventilacije⁴ . Ko je zaznala zanke hiperventilacije (omotica, mravljinci…), se je seveda še dodatno prestrašila, saj si je tovrstna občutja razlagala kot zanesljiv dokaz, da je na robu smrti ali da izgublja kontrolo.
  
  ⁴Do sindroma hiperventilacije pride zaradi globokega in hitrega dihanja. V telesu se zmanjša nivo ogljikovega dioksida, kar vodi v alkalozo (zvečanje alkalnosti krvi). Znaki sindrooma hiperventilacije so: vrtoglavica, slabost, mravljinci, trzaji in krči mišic. Hiperventilacija za zdravega človeka ni nevarno stanje.
  
  

• Opusti svoje mučne poskuse umirjanja in sproščanja za vsako ceno. Namesto tega zdaj počaka, da vznemirjenje samo izzveni. Izkušnjo v smislu »vedno mine« je že nekajkrat doživela.
  
  

• Namesto umika iz situacije, ko doživlja intenziven strah, vztraja v situaciji in kmalu ugotovi, da se pričakovana katastrofa: »Naredila bom nekaj neumnega.«, »Popolnoma bom odpovedala.« itd., ni uresničila. Ne glede na začetno močno neprijetnost, gospodična zdaj ostane v trgovini ali v lokalu s prijatelji in postopno dobiva dobre izkušnje, ko v ogrožajočih situacijah včasih kar pozabi na tesnobo. Še posebej ji pomaga, ko si dobre izkušnje beleži v dnevnik.
  
  

• Po nekaj dobrih izkušnjah, da lahko tudi ob doživljanju tesnobe opravi načrtovane aktivnosti, opusti izogibanje raznim prostorom ali krajem. Usmerja se na prijetne vidike situacije, na primer: »Po začetni vznemirjenosti v kinu sem začela slediti vsebini filma, se vživela v zgodbo in uživala v njej celo uro. Yes! Napredujem.« To je drugače kot je bilo nekoč: »Spet sem se v kinodvorani vsa tresla. Pa kaj bo zdaj vedno tako? A res ne morem umirjeno gledati filma kot vsi normalni ljudje?«
  

Gospodična je torej opustila svoje stare poskuse obvladovanja anksioznosti. Namesto borbe proti tesnobi ali proti paničnim napadom, ki je v njej vedno znova porajala močno napetost, je začela svoj strah in telesne odzive opredeljevati kot neprijetno, prehodno čustvo. Raziskovanje razlogov za pojavljanje tesnobe ali paničnih napadov je omejila na terapevtske seanse in se s tem osvobodila neprestanega prežvekovanja vprašanja zakaj, zakaj, zakaj…

Opisan primer obravnave paničnih napadov temelji na nekoliko drugačnih premisah ⁵ kot jih sicer pri zdravljenju panične motnje predlaga kognitivno vedenjska terapija. Klasična obravnava panične motnje po principih tradicionalne kognitivno vedenjske terapije namreč usmerja osebo v obvladovanje simptomov, pri tem pa se ljudje v vnemi, da bi težavo obvladali, včasih zapletejo v reševanje problema po principu »več istega«. Primer reševanja problema v smislu ponavljanja bolj ali manj podobnih rešitev je človek, ki zvečer težko zaspi. V svojem prizadevanju, da bi lažje zaspal, poskuša z raznimi rešitvami: zvečer dela relaksacijske vaje in si pripravlja tople napitke. Ko to ne pomaga, si kupi nov jogi in vsak večer prezrači spalnico. To še vedno ne vpliva na njegovo nespečnost, zato uporabi še druge bolj ali manj podobne strategije, na primer ukine večerjo, vzame uspavalo, itd. Razočaran ugotavlja, da bolj kot se trudi zaspati, bolj je buden. Nekega dne pa spremeni osnovno predpostavko svojega problema: namesto, da se bo trudil zaspati, si bo odslej prizadeval ostati buden. Zelo pogumno! Potem kmalu spozna, da ob strategijah za ohranjanje budnosti, vedno hitreje zaspi.
Kaj nas uči ta primer, ki ga mnogi poznamo iz vsakdanjega življenja? V reševanju problemov so včasih ravno poskusi rešitve tisto, kar poglablja problem. Brž ko jih  opustimo, se problem »sam« razreši. Podobni paradoksi običajno delujejo tudi pri poskusih obvladovanja simptomov - bolj, ko ga obvladujem, bolj je tukaj. Kot misel, ki jo želimo zatreti in se nam vedno bolj vsiljuje. Oseba, ki doživlja panične napade in jih želi na vsak način izbrisati iz svojega doživljanja, je stalno pod pritiskom: »Ne smem imeti paničnega napada!« Takšno stališče že samo po sebi poraja napetost, ki jo človek zazna in si jo razlaga, kot prihajajoč napad. Podobno bi se počutil človek, ki bi si govoril: »Nikoli ne smem imeti močnega glavobola, še posebno ne v avtu, trgovini, na sestanku…« In potem bi bil na preži, kdaj in v katerem delu glave se bodo pojavili neprijetni občutki. Ob blagem glavobolu, ki lahko potencialno vodi v močan glavobol, bi opustil vse aktivnosti in se raje umaknil. Lahko si predstavljamo, da bi bila kvaliteta njegovega življenja kmalu na popolni ničli in ravno to se zgodi ljudem, ki želijo za vsako ceno preprečiti panične napade. Vsakemu od nas se lahko zgodi panični napad kjerkoli, tako kot se nam lahko zgodi močan glavobol. Vendar se s potencialnim možnim glavobolom ne strašimo in si ga ne prepovedujemo, čeprav smo ga mnogi že nekajkrat doživeli.

⁵Temelji na postavkah sistemske psihoterapije.

Nekatere veje sistemskega pristopa v psihoterapiji se ukvarjajo z načini reševanja problemov, ki osnovni problem le še poglobijo ⁶  ali pa celo ustvarijo nov, resnejši  problem. Ko človek rešuje svojo težavo paničnih napadov tako, da se začne izogibati raznim situacijam, s tem bistveno osiromaši svoje življenje in dobi diagnozo agorafobije – to je nov problem. Zato se v sistemski psihoterapiji med drugim vedno vprašamo, kako dosedanje rešitve vplivajo na problem. To je še posebno pomembno v situacijah, ko smo se v reševanju problema zagozdili in včasih rečemo, da smo poskusili že »vse živo«, pa nič ne pomaga (spomnimo se hujšanja…). V takih primerih je koristno, da spremenimo osnovno predpostavko problema. Sprememba definicije problema pa od nas terja nekaj ustvarjalnosti in duhovitosti. Ko se zavemo, da se v reševanju problema ponavljajo ene in iste strategije, se pogosto izkaže, da deluje nekaj, kar je v nasprotju z zdravim razumom in se ne sklada s splošnimi pravili in normami, ki nam jih narekuje družba. Človek, ki je nekega dne svoje neželeno in »sramotno« zardevanje sam pri sebi proglasil za človeško, naravno in celo simpatično, se je nehal gnjaviti zaradi svojega rdečice, ko se pogovarja z njemu pomembnimi ljudmi. Ne le, da je zardevanje sprejel kot nekaj običajnega, ampak se je začel celo truditi, da bi pogosteje in močneje »zakuhal«. Ko se je trudil zardeti, mu to nikakor ni uspelo. Omenjeni gospod je svojo osnovno predpostavko »Zardevanje je sramotno, ne smem zardevati, ker potem bodo vsi videli, da mi je nerodno in bodo mislili, da sem kreten,« spremenil v: »Zardevanje je človeško. Lahko zardevam kadarkoli. Pravzaprav v nekaterih situacijah celo moram zardevati.« Nekaterim ljudem se zdijo takšni obrati nemogoči, saj nujno vključujejo spremembo ali opustitev nekega pomembnega prepričanja ali vedenja. Ampak, verjeli ali ne, mnogim je že uspelo opustiti strah pred paničnim napadom. To pomeni, da so realni ljudje (ne le tisti iz knjig), zavzeli kongruentno držo: »Lahko da bom jutri imel panični napad, ali pa tudi ne. Vseeno mi je.« Potem se je začela težava s paničnimi napadi ohlajati…

⁶Gre za vzdrževalne dejavnike motnje, ki jih v kognitivo vedenjski terapiji pogosto opredeljujejo kot varovalna vedenja.

Nekje sem prebrala misel: »Ozdravitev panične motnje ne pomeni, da človek nikoli več   ne bo imel paničnega napada; ozdravitev pomeni, da mu postane vseeno, ali ga bo še kdaj doživel.«
Se globoko strinjam. S tem se strinjajo tudi ljudje, ki so opustili borbo proti simptomom.

Aleksandra P. Meško
klinični psiholog spec.,
Persona – Center za psihološko svetovanje

Članek je last avtorice.