Tak človek ni zmožen doživeti veselja in vse vidi črno. »Depresija ima toliko obrazov, kolikor je ljudi. Vsak jo doživlja nekoliko po svoje. Pri nekaterih so bolj izraženi telesni, pri drugih pa bolj psihološki oz. duševni znaki. Nekateri npr. tožijo, da jih vse boli, težko se premikajo ali se česa lotijo, nergajo in so osomi do ljudi okrog sebe. Drugi se zaprejo vase, ne govorijo več toliko kot prej, zmanjka jim energije in nikakor ne zmorejo vstati iz postelje. Spet tretji sploh ne morejo spati. Cele noči se premetavajo, nato pa se naslednji dan izčrpani komaj prebijejo čez vsakodnevne naloge,« nam tančice te zelo pogoste novodobne bolezni raztira ustanoviteljica in predsednica društva za pomoč ljudem z depresijo in anksioznimi motnjami, društva DAM Maja Valič, univ. dipl. soc. kult. in prim. jezik. Svoje bogate strokovne izkušnje oplemeniti z znanji transakcijske analize, trenutno pa študira na podiplomskem študiju socialne medicine, smer javno zdravje. Za svojo skoraj brezmejno energijo se zahvaljuje čarobni moči okrepčilnega spanca in trdni moči samorealizacije.

Kako dobro prepoznavamo depresijo?

»Čeprav vse to zelo spremeni naše običajno življenje, včasih sami težko spoznamo, da imamo težave z depresijo. Opazijo pa'jo naši najbližji, prijatelji, sodelavci. Zaradi stigme, ki se še vedno kot klop drži vseh duševnih motenj, ljudje pogosto vse do zadnjega odlašajo z iskanjem pomoči. K zdravniku gredo šele, ko ne vidijo več izhoda. A naj opozorim še na razliko med depresivnostjo in depresijo. Kadar človek zboli za depresijo, pravimo, da je depresiven, a tudi pogovomo marsikdaj rečemo, da smo depresivni, pa pri tem ne mislimo, da smo dejansko zboleli za depresijo. Počutimo se malodušni ali nekoliko negativno nastrojeni in smo slabe volje. Med tem stanjem, ki pride in gre, in resnično depresijo pa je velika razlika. »Slaba volja«, vezana na depresijo, traja namreč najmanj 14 dni skupaj.«

Kako pa je z njeno sezonsko pogojenostjo?

»Je lahko sezonsko pogojena, a le pri tistih ljudeh, ki so nagnjeni k sezonski depresiji. Pojav sezonske ali zimske depresije strokovnjaki pripisujejo pomanjkanju sonca oz. krajšim dnevom in s tem slabši intenzivnosti dnevne svetlobe. Strokovnjaki opažajo pozimi na splošno več malodušja, zaspanosti in nizko raven energije, ki pa ni nujno povezana z depresijo.«

Depresijo pogosto spremlja tudi slaba samopodoba ...

»Slaba samopodoba je eden izmed znakov depresije. Človek, ki je depresiven, o sebi nima dobrega mnenja. Obtožuje se, da je sam kriv za vse težave, da mu vse spodleti, česar se loti, in da je zguba. Ob neprestanem hranjenju samega sebe z negativno sliko o sebi je tc logična posledica. Toda samopodoba ni prirojena, je pridobljena. Oblikuje se od zgodnjega otroštva naprej in se razvija ter spreminja vse življenje. Torej je to področje, kjer lahko sami izjemno veliko storimo za izboljšanje.«

Kakšno vlogo igrajo pri tem mediji, oglaševanje in družina?

»Seveda igrajo mediji in oglaševanje določeno vlogo, a vendar se mi zdi, da je ključnega pomena vpliv družine in okolja, v katerem smo gradili našo samopodobo. Če so nas pohvalili, nam izkazali zaupanje, nam razvili občutek, da smo takšni, kot smo, dobri in da se nam ni treba primerjati z drugimi, so nam razvijali dobro samopodobo. Tako opremljene ljudi vpliv oglaševanja ne zamaja pretirano. Večji problem pa je pri medijih, kot sta televizija in internet, saj nas odtujujeta od soljudi. Izgubljamo stik z realnostjo, z našo socialno mrežo. To pa vodi v občutek osamljenosti. Mediji naj bi pozornost posvetili prikazom ljudi, ki so svoje težave uspešno rešili.«

Kakšno vlogo pa pri porastu te bolezni igra močna potreba družbe po uokvirjenju realnosti? Depresija kot notranji upor?

»Družba je lahko eden izmed dejavnikov, ki lahko dodajo svoj vpliv k razvoju depresije. Ne pa kot edini sprožilec. Današnja družba je vse preveč storilnostno naravnana, ustvarja preveč stresa, zato trpijo medosebni in družinski odnosi. Slabi gospodarski in politični položaj družbe povzroča v ljudeh negotovost. Vse to pa so dejavniki, ki pripomorejo k razvoju depresije.«

Kako zdravo sprejeti bolečino, ki je včasih nujna na poti zorenja?

»To je lažje svetovati, kot v resnici narediti. Preprosto jo sprejeti kot del sebe, svoje poti. Jo ozavestiti, ji dovoliti, da je, in je ne odganjati. Kajti prav tista misel, ki se jo najbolj trudimo odgnati, se nam najpogosteje vrača. Poleg tega se moramo zavedati, da vsak napredek zahteva napor, odrekanja in tudi bolečino. Nobena dobra stvar ne pride sama od sebe. Žal pa to, o čemer govorim, po navadi razumemo šele na koncu poti, ko dozorimo. Takrat nam je vedno vse jasno in se lahko tudi nasmehnemo bolečini, ki nas je spremljala. Dobra samopodoba in samozavest izhajata iz izkušenj, ko smo težave premagali in se nekaj naučili.«

Nam jasno prepoznavanje in izražanje čustev koristita na poti k izogibu razvoja depresije?

»Seveda. Pogosto, a ne vedno, v depresijo vodijo prav spregledana ali pozabljena, v podzavest potisnjena čustva, ki se kopičijo v nas in nam povzročajo nenehen stres. Vztrajanje v situacijah, ki so za nas nesprejemljive, pomeni ogromno zatiranja naših resničnih potreb, čustev in želja. To lahko posledično pripelje tudi do depresije, saj sčasoma nakopičena čustva privrejo na dan v taki ali drugačni obliki. Prepoznavanje negativnih čustev in pogovor o njih lahko predstavljata -našo lastno »čistilnico«, s katero sproti čistimo, premagujemo nastale težave in stres, preden se nakopičijo.Zelo pomembno pri tem je, da dobro poznamo sami sebe. Nekateri to sposobnost pridobijo preprosto v ritmu življenja posebej, če imajo ob sebi dober zgled. Drugi pa morajo za to sposobnost trdo garati in premagati težke preizkušnje, kot je depresija, da se naučijo poslušati svoj notranji glas. Šele takrat razvijejo senzor za svoje občutke, ki jih lahko obdelajo, preden se vse negativno v njih nakopiči in se razbohoti.«

Se govori že kaj o moči intuicije in vplivu njenega zaviranja na razvoj bolezni?

»Kaj pa je pravzaprav intuicija? Nekdo lahko že zelo zgodaj zazna, da se nekaj 'kuha', in pravočasno ukrepa, a pri veliko ljudeh zaradi tempa življenja tisti 'notranji občutek' ne deluje, kot bi moral. Seveda nismo sami krivi za to.
Glede na to, kako večina ljudi dandanes živi, je pravzaprav razumljivo, da se ne 'slišimo', dokler se ne zlomimo. Takrat smo prisiljeni v to. Če se iz težkih preizkušenj nato nekaj naučimo, lahko to koristno uporabimo za preprečevanje preprek in težav v prihodnosti. Ker vemo, kako težko je splezati iz jame obupa depresije, smo pozomi na vsak znak, kibi nas lahko opozoril, da se bliža za nas težka, stresna situacija. Pazimo nase. Pa to ne velja samo za depresijo. Enako je pri vseh drugih boleznih in tegobah. Na žalost, dokler se ne razvijejo, ne vemo prav dobro, na kaj moramo biti pozorni. A prav to je namen učenja, da si to znanje pridobimo. Intuicija je tudi neke vrste skupek izkušenj, znanj, vedenj o sebi, drugih in o okoliščinah. Razvije se tudi s pomočjo premagovanja težav. Lahko bi rekli, da še kako velja rek: Karne ubije, krepi.«

Mogoče depresija kot bolezen »ugodja« oz. pomanjkanja nujnega adrenalina za razvoj?Se govori že kaj o moči intuicije in vplivu njenega zaviranja na razvoj bolezni?

»Ne poznam tega teoretičnega koncepta.Mogoče bi lahko odgovorila takole. Če pričakujemo, da so ljudje samo dobri in nam naklonjeni, da življenje ne sme nič boleti, da se moramo vsi med seboj razumeti, da imamo vedno prav in da so za vse, kar ni tako, kot si mi želimo, krivi drugi, bomo bridko razočarani in zdelo se nam bo, da nas nihče ne razume, in ne nazadnje, da je življenje do nas strašansko krivično. Takšna pričakovanja sodijo v idealizem mladosti, poznejepa vidimo, da ni tako. Če pa želimosvojo otroško naivnost gojiti naprej, si odrekamo svoj razvoj in si odrekamo soočanje z življenjem.«

Kako pa komentirate izjavo: Depresija je lahko tudi nujna inkubacija, ki jo potrebuje duša pri novem rojstvu?

»Rekla bi, da to velja za vsako težko preizkušnjo človeka, ne samo za depresijo. Tudi depresija je bolezen. Lahko te spremeni in te zavrti za 180 stopinj, saj si prisiljen plezati iz nje, pri tem pa se spremeni tvoj pogled nase in na svet okrog tebe. A to ne velja le za depresijo. Vsaka tegoba, zaradi katere se je treba v življenju boriti, razmisliti, narediti velike spremembe, nas prisili v to, da se prerodimo. Marsikdo mi tudi reče, da po depresiji nikoli več ni bil enak kot prej. Tega ne občutijo vedno kot nekaj dobrega, saj ti depresija pusti spomine na zelo slabe občutke in s tem velike brazgotine. Šele ko jih sčasoma osmisliš in predelaš, lahko začutiš, kako si resnično naredil korak naprej. Ta pot je lahko zelo dolga, napoma in boleča. A se izplača, saj preboleti depresijo pomeni, da smo razčistili marsikatero zmoto in popravili vzorce mišljenja.«

Je lahko tudi polarnost deloholizma in odvisnih odnosov?

»Ne, ampak sta deloholičnost in odvisnost od odnosov dejavnika tveganja za razvoj depresije in pomembna dejavnika, da se stanje depresije vzdržuje ali ponovi.«

Kakšne oblike depresije sploh poznamo?

»Določimo jo glede na potek in pogostost pojavljanja. Če se depresija pojavi le enkrat, znaki pa trajajo najmanj 2 tedna, govorimo o depresivni epizodi. Depresijo, ki se ponavlja in vsakič popolnoma izzveni, imenujemo ponavljajoča se depresija. Leta trajajočo depresijo, ki se lahko postopno slabša in ki po zdravljenju ne izzveni, imenujemo rezistentna, kronična depresija. Kronično slabo razpoloženje, ki traja vsaj dve leti in več, vendar ni zelo hudo in je prekinjeno s krajšimi obdobji malo boljšega razpoloženja, imenujemo distimija. Depresija je lahko tudi delo bipolame motnje razpoloženja.«

Kakšna je razlika med žalovanjem in depresijo?

»Žalovanje je odziv na izgubo. Ljudje se na izgubo odzivamo različno. Nekateri hitro razrešijo potrebne faze žalovanja, nekateri tega ne zmorejo. Če se žalost in bolečina, ki sta normalni čustvi ob izgubi, nadaljujeta še mesece in se človek nikakor ne more spopasti z izgubo, lahko rečemo, da je žalovanje človeka pahnilo v depresijo.«

Kako vpliva strah pred spremembami na njen razvoj?

»Strah je pogosto sopotnik depresije. Depresivnega človeka je strah, kako bo preživel dan, teden, strah ga je življenja. Zaradi svojega počutja se boji in upira spremembam, saj si ne zaupa in se boji novih neuspehov. Strah torej zavira iskanje rešitve, kar depresijo lahko zelo podaljša in poslabša. Lahko jo tudi sproži, saj nas prisili, da vztrajamo v za nas nesprejemljivih situacijah, kot sem že omenila. Strah pred spremembami je lahko eden izmed najtrdovratnejših strahov, saj nam že v svojem bistvu preprečuje, da bi kaj storili v povezavi z njim. Strah nas je, da bomo poskusili in pogrnili. A padci in neuspehi so neizogibni tudi na poti iz depresije. Sprejmemo jih lahko tako, da si čestitamo za poskus, pa čeprav nam ni uspelo. Že to, da smo nekaj poskusili narediti ali spremeniti, je velik korak naprej. Ljudje, ki niso nikoli doživeli depresije, si težko predstavljajo, kako težko je v depresiji početi že najmanjše stvari. Zato včasih tudi okolica ni dovolj spodbudna, rekoč »ah, to boš pa že zmogel!«. Zelo pomaga, če imamo pri tem podporo najbližjih, ki nas spodbujajo k majhnim, postopnim spremembam in dejanjem, nas potolažijo, če pademo, in pohvalijo, ko se poberemo. Nekateri pa se nikoli ne premaknejo, dokler jih nekaj v to ne prisili. Takrat je, kakor da vas nekdo porine v bazen brez rokavčkov in se naučite plavati. Včasih je depresija lahko ta, ki nas porine.«

In kakšna prepričanja ovirajo spremembe?

»Tako kot sem omenila pri samopodobi - depresiven človek se hrani z negativno sliko o sebi in tudi svetu; gleda skozi temna očala. Prepričana je, da zanjo ni prihodnosti, da so problemi nerešljivi, da je slab človek in da si ne more zaupati ter da je za vse kriv sam. Zdi se mu, da nima smisla iskati pomoči, govoriti o svojih težavah, saj tako ali tako niso rešljive. Depresiven človek ne vidi majhnih spodbudnih korakov in se ne zna pohvaliti. Štejejo samo velike stvari, a do njih se pride po majhnih korakih.«

Kako depresija vpliva na vedenje, čutenje in na razmišljanje posameznika?

»Depresija zaobjame celotnega človeka. Razmišljanje je negativno, kot npr: sem nevreden, sem slab, ni prihodnosti, ni mi pomoči. Čustva, ki prevladujejo, so: žalost, potrtost, nemoč, napetost in tesnoba. Vedenjsko se to izraža z jokom, umikanjem v samoto, poležavanjem, nespečnostjo, ljudje opustijo svoje aktivnosti. Vplivi pa se kažejo tudi na telesu, z utrujenostjo, bolečinami in z mravljinci.«

Kako se trenutno stroka spopada s to boleznijo?

»Klinične smemice, ki so vodilo za zdravljenje depresije, na prvo mesto postavljajo zdravljenje zzdravili -antidepresivi, sledi mu psihoterapija. Z zdravili je mogoče sorazmerno hitro doseči izboljšanje znakov. Psihoterapija pa bolnikom pomaga, da se naučijo učinkovitejših načinov ravnanja in da se lažje spopadajo s težavami v življenju, vključno z depresijo. Raziskave kažejo, da je najboljši učinek dosežen s kombinacijo obeh možnosti.«

Kdaj se torej začne zdravljenje po antidepresivih?

»Pri ljudeh z zmerno hudimi in s hudimi oblikami depresij. Antidepresivov je več vrst, zato je včasih treba preizkusiti možnosti, da najdemo najučinkovitejše zdravilo in odmerek. Pri tem je med ljudmi pogosto še vedno zakoreninjeno napačno prepričanje, da antidepresivi človeka zasvojijo. To sicer velja za anksiolitike ali pomirjevala, antidepresivi pa človeka ne zasvojijo. Res pa je, da za doseganje pravega učinka potrebujejo od enega do treh tednov, kar se lahko zdi zelo veliko časa. Sledi pa še obdobje preprečevalne terapije - do 6 mesecev.«

Kako pomembno je najti pri zdravljenju pravega terapevta?

»Velikega pomena. Samo, kako pa bomo vedeli, da smo izbrali pravega? Samo na podlagi priporočil? Ali ker nam je bil simpatičen, ker smo brali intervju z njim? Poleg tega ni vse odvisno od terapevta, pomemben je skupni odnos, ki ga gradita terapevt in oseba skozi skupna srečanja. Če ima oseba občutek, da lahko popolnoma zaupa svojemu terapevtu, da ima občutek, da ga terapevt razume, da ima ob njem občutek, da ga zanimajo njegove težave in da osebo posluša brez podajanja sodb in kritik, lahko reče, da je našel pravega terapevta. To mora oseba ugotoviti sama, saj smo ljudje različni, če nam nekaj ustreza, ni rečeno, da bo to ustrezalo tudi drugi osebi. Dober terapevt spodbuja svojega klienta, da je aktiven in da se nauči premagovati težave. Zdravila in najboljši mogoč terapevt namreč ne moreta nadomestiti lastne aktivnosti.« 

Založba Pasadena je izdala odličen priročnik Depresija za telebane, ki na dostopen in prijazen način razloži bolezen depresije. Za več informacij obiščite tudi: http://nebojse.caprae.net/portal/index.php

Tjaši Artnife Knibbe

Izvirni članek objavljen v prilogi DNEVNIKA MOJE ZDRAVJE 16.februar 2010.
Besedilo last DNEVNIKA in avtorjev.