NAROČITE NOVE KNJIGE !

 NAROČITE KNJIGE !

Napovednik dogodkov

Trenutno na seznamu ni načrtovanih prihajajočih dogodkov.
Poglej koledar dogodkov

Prva stran arrow Članki in novice arrow Oči, da ne vidijo
Oči, da ne vidijo Natisni E-pošta
Vpisal: Hister Caprae   
14. 01. 2010
ImageDepresija in bipolarna motnja za telebane?
Prispevek je last Radia Študent, avtoric; Nine Cvar in Barbare Drole.

Tokratne oči bomo odpirali k tematiki, o kateri se še vedno premalo govori. Naše poglede bomo namreč usmerjali k duševnemu zdravju in duševnim motnjam, ki v Sloveniji prizadenejo približno pet odstotkov ljudi. Navkljub temu in celo porastu nekaterih motenj, zlasti anksioznosti, pa dano področje v primerjavi z ostalimi področji varovanja zdravja ostaja relativno zapostavljeno in še naprej odeto v stigmo in tabuje. 

Pri razbijanju tabujev in destigmatizaciji levji delež opravijo nevladne organizacije, ki s svojim raznolikim delovanjem nudijo oporo številnim posameznicam in posameznikom. Če jih le nekaj naštejemo: »Ozara« »Humana«, »Šent«, »Vezi«, »Mostovi«, »Altra«, »Novi paradoks«, »Dam« idr. In prav društvo »Dam« je v sodelovanju z »Založbo Pasadena« nedolgo nazaj izdalo dva, za slovensko okolje nedvomno unikatna priročnika: »Depresijo za telebane« in »Bipolarno motnjo za telebane«. Več o društvu in projektu izdaje omenjenih pa Emanuela Malačič Kladnik:



ImageNevladne organizacije sicer še vedno delujejo v okolju z relativno skromno sistemsko podporo, a kljub temu je prav njihovo delovanje v marsičem pripomoglo k sprejetju »Zakona o duševnem zdravju« leta 2008. Temu pa končno sledi tudi oblikovanje prvega »Nacionalnega programa duševnega zdravja«, v katerem se po besedah Mirana Možine, specialista psihiatra in psihoterapevta, kaže pomemben prispevek prav s strani nevladnih organizacij.

Sicer pa je bil resnično že skrajni čas, da se na danem področju vendarle nekaj premakne. Oziroma kot lahko preberemo na šestindvajseti strani omenjenega programa: »Slovenska psihiatrija, vključno z bolnišničnimi in zunajbolnišničnimi programi, je podhranjena.« Rečeno na kratko, gre za sistem, v katerem je navkljub urgentnim psihiatričnim ambulantam, ki pa jih v vsaki regiji ni dovolj, na prvi psihiatrični pregled potrebno čakati nekaj mesecev, če ne ogrožaš sebe in drugih. Da ne govorimo o možnostih za redno psihoterapijo, ki se jo še vedno razume kot nadstandardno storitev.

V luči tega lahko bolje razumemo pomen omenjenih izdanih priročnikov. Pri založbi Pasadena sta na pobudo in predvsem na račun dela »Društva DAM« pred nekaj meseci izšli dve knjigi; pravzaprav gre za priročnika, ki skušata na prijazen način pomagati vsem, ki bi se radi izkobacali iz depresije ali bipolarne motnje.

Z depresijo se spopada prevod »Depresija za telebane« ameriških kliničnih psihologov Laure L. Smith in Charlesa H. Elliotta; v svoji praksi se poslužujeta kognitivno terapevtskega pristopa. O bipolarni motnji pa govori »Bipolarna motnja za telebane«; ta je prišla izpod peresa klinične psihiatrinje Candide Fink v sodelovanju z Joem Kraynakom, ki je izkušnje z bipolarno motnjo nabiral ob pomoči svoji ženi. Naj še povemo, da je knjigo prevedla Darja Budja in jo pri tem prilagodila slovenskemu okolju.

Če smo do sedaj skozi zbirke »Za telebane« pridobivali v glavnem računalniško pismenost, si bomo vsi analfabeti končno lahko na enem mestu prebrali, kaj omenjeni bolezni pomenita, predvsem pa, kako z njima rokovati. Priročnika sta namreč polna nasvetov, pri čemer na poljuden in dostopen način razkrivata običajne medicinske postopke pri zdravljenju. Prav tako pa nudita tudi praktične nasvete tako imenovanim podpornim osebam.

Potencialni očitki o ameriško vulgarnemu pristopanju k duševnim motnjam v stilu »quick fix rešitev« ali pa »new agerskih spiritualizmov« in pozitivnih afirmacij bi v danih primerih morali izzveneti v prazno. Resnici na ljubo v našem prostoru tovrstne poljudno-strokovne literature primanjkuje. Še več. Tudi institucionalno-zakonske instance na tem področju več kot šepajo. Izgleda, da smo telebani ne samo v smislu nepoznavanja duševnih motenj, temveč tudi na institucionalnem in kulturnem nivoju njihovega sprejemanja in zavedanja.

V »Društvu DAM« se z omenjenimi zagatami vsakodnevno soočajo. Segajo celo do grozljivih uvidov v milo rečeno diskriminatorno vedenje nekaterih zavarovalnic do obolelih za depresijo. In prav te njihove izkušnje vejejo tudi iz izbora omenjenih prevodov.

Kot nakazujeta že naslova obeh knjig, so avtorji v njih na humoren in celo samoironičen način skušali podati predvsem praktične sugestije spopadanja s telebalnostmi depresije in bipolarne motnje. V izogib nesporazumom - telebalnosti so mišljene absolutno pozitivno, saj je humorna drža do lastnih simptomov najbrž ne samo najbolj zdrava, ampak tudi najbolj realna. Oziroma kot nekje pravita Candida Fink in Joe Kraynak: »Življenje je tragedija za tistega, ki čuti, in komedija za tistega, ki misli«.

Podobnega mnenja je tudi nacionalna koordinatorka »Svetovne zdravstvene organizacije za duševno zdravje«, Mojca Zvezdana Dernovšek:


 
Priročnika sta spisana kar se da prijazno uporabnikom. Ne potrebujeta poglobljenega branja od prve do zadnje strani, temveč lahko bralec že s preletavanjem hitro »zdetektira« vprašanja in odgovore, ki ga utegnejo zanimati oziroma se ga kar najbolj dotikajo.

Prisluhnimo, kako je naključno brskanje po »Depresiji za telebane« v času njenega prevajanja pomagalo prevajalki in članici »Društva DAM«, Emanueli Malačič Kladnik:



Priročnika torej skušata delovati spodbujevalno, a hkrati tudi realno. In če ne drugega je morda olajšanje že to, da je z njuno izdajo zdaj mogoče svoje težave dobesedno zagrabiti. Stalno spremljajoče nevidno breme depresije in pasti bipolarne motnje je z materialnostjo knjižnih izdaj vsaj deloma razbremenjeno. Ko si »Depresijo za telebane« oziroma »Bipolarno motnjo za telebane« porinemo v nahrbtnik, se zdi, da obe motnji dobesedno prenašamo na hrbtu - materialnost, ki do določene mere osvobaja duha.

Pa prisluhnimo še enkrat Mojci Zvezdani Dernovšek o tem, komu bi knjigo »Depresija za telebane« priporočila:



Kaj pa o »Bipolarni motnji za telebane« meni psihologinja Tatjanavak:



Kako pa je sploh prišlo do nastanka »Bipolarne motnje za telebane«? Joe Kraynak, soavtor knjige:

Bipolarna motnja je kompleksna duševna motnja, ki povzroča nihanja razpoloženja. V življenju osebe z bipolarno motnjo se izmenjujejo obdobja veselega, povzdignjenega, maničnega razpoloženja ter obdobja znižane energije in potrtosti – depresije. Motnja ne izbira in lahko prizadene kogarkoli. Diagnosticira se jo tako pri ženskah in moških, pa tudi pri otrocih in najstnikih. Simptoma manije in depresije sta lahko med seboj tudi pomešana, pri čemer govorimo o tako imenovani mešani sliki. Vendar pa pot pridobitve točne diagnoze ni vedno enostavna. Več o problematiki diagnosticiranja bipolarne motnje pa Tatjana Novak:



Bipolarna motnja si namreč nadeva različne maske, pri čemer so jo psihiatri razvrstili v štiri glavne kategorije. Naj ob tem še povemo, da za pričujočo motnjo, katere biološka osnova je nestabilnost dopaminskega sistema, ni enega samega vzroka. Zdi se namreč, da gre za skupno učinkovanje več dejavnikov, kjer je potrebno izpostaviti zlasti genetiko, delovanje samih možganov pa tudi dejavnike iz okolja.

O svojih izkušnjah z bipolarno motnjo je spregovoril Miha, ki nam je tudi dovolil uporabo posnetka:



Pomembno je, da zdravljenje bipolarne motnje poteka neprekinjeno; pri tem je potrebno opozoriti, da se spremembe počutja lahko zgodijo tudi tekom procesa samega zdravljenja. Za čim bolj učinkovito zdravljenje je pomembno, da se lečečega psihiatra oskrbuje s podrobnimi informacijami, saj je on tisti, ki naredi načrt zdravljenja.

ImageV veliko pomoč pri procesu zdravljenja je tudi vsakodnevno beleženje razpoloženjskih simptomov, vzorcev spanja in odzivov na zdravila. Slednje osebi z bipolarno motnjo in njenim svojcem pomaga bolje razumeti dano motnjo in hkrati omogoča tudi učinkovitejše zdravljenje. Celovit proces zdravljenja bipolarne motnje zajema tako zdravila kot psihoterapijo; na spletni strani »Bipolarna.si« lahko preberemo, da po najnovejših smernicah odrasli posamezniki potrebujejo naslednje pristope: vzdrževalno zdravljenje, zdravljenje manije, zdravljenje depresije in celostno zdravljenje.

Z bipolarno motnjo se je potrebno naučiti živeti; pri tem naj opozorimo, da potekajo tudi delavnice za osebe z motnjo, ki vključuje tudi svojce. Informacije o delavnicah, o sami motnji po tudi o »Klubu za bipolarno motnjo«, v katerega se lahko vključijo ljudje, je moč najti na že omenjeni spletni strani.

Depresijo se v medicinskih krogih opredeljuje kot razpoloženjsko motnjo, ki prinaša občutja neskončne žalosti, malodušja, krivde, nezmožnost doživljanja veselja in žalosti, izgubo samozavesti, motnje spanja in apetita, pomanjkanje energije ter slabo koncentracijo.

Freud je v svojem famoznem spisu »Žalovanje in melanholija« iz leta 1917 skušal razločiti melanholijo od žalovanja; slednje označuje kulturno sprejemljivo depresivno obdobje, pri melanholiji pa se depresivno obdobje zavleče nenavadno dolgo; sama izguba, ki žalovanje ponavadi sproži, postane namreč temeljna opora v samoidentifikaciji. Ali drugače: ponotranjenje izgube je nekakšna preživetvena strategija žalujočega, saj bi se v nasprotnem primeru z njegovim svetom zrušilo tudi njegovo sebstvo.

Danes je depresija iz relativno obskurne melanholije, ki se jo je zdravilo v asylumih, v svetu stopila na prvo mesto tako imenovane klinične nezmožnosti. Na svojem pohodu pa depresija ne dela starostnih razlik, čeprav je v zadnjem času opazno porasla med mladimi. Še vedno pa je dvakrat bolj pogosta med ženskami; k temu na eni strani pripomore manko diagnosticiranja depresije pri moških, na drugi strani pa ena izmed oblik depresije, tj. poporodna depresija. Poleg slednje se loči še vsaj pet tipov depresije, pri čemer najhujša oblika človeka dobesedno priklene na posteljo.

Po podatkih »Svetovne zdravstvene organizacije« naj bi depresijo v takšni ali drugačni obliki izkušalo 121 milijonov ljudi po vsem svetu; pri tem jih ima manj kot 25 odstotkov - v nekaterih državah celo manj kot 10 odstotkov - dostop do primernega zdravljenja in obravnave. V prvi vrsti so krivci za neustrezno institucionalno oskrbo predvsem pomanjkanje zadostnih virov, primerno izobraženega osebja in družbene stigme.

Večinoma in praviloma se jo zdravi z antidepresivi v kombinaciji s terapijo ali psihoterapijo. Veliko pa pripomorejo tudi različne oblike samopomoči. Slednje dejstvo najbrž potrjuje besede pokojnega in nadvse priljubljenega psihiatra dr. Andreja Marušiča, ki je trdil, da smo prerasli psihiatrijo 19. stoletja, ki je temeljila na psihiatrovi avtoriteti. Danes naj bi tako oseba z depresijo sama koordinirala svoje zdravljenje, se s psihiatrom pogovarjala o možnih načinih zdravljenja, tipih zdravil in tako dalje. Bistvena naj bi torej bila čim večja informiranost o stanju lastnega duševnega zdravja.

Da se rigidne strukture na področju psihiatričnega zdravljenja vsaj do določene mere spreminjajo, nam je zaupal tudi psiholog Matic Munc, ki pravi:



Indikativen pa je tudi predlog Maje Valič, predsednice »Društva DAM«, ki razmišlja o posebnih enotah za duševno zdravje znotraj zdravstvenih domov, kamor bi splošni zdravniki napotili svoje varovance. V teh enotah bi poleg razgovora s psihologom, ki bi osebnemu zdravniku podal nadaljnje sugestije za zdravljenje, potekale še izobraževalne delavnice, podporne skupine in podobno.

In kdaj je čas, da sprožimo alarm in se odpravimo po pomoč – tako v primeru depresije kot v primeru bipolarne motnje? Udeleženci okrogle mize ob izidu knjige »Bipolarna motnja za telebane«:



Duševnim motnjam se je tekom zgodovine pripisovalo različne pomene. Danes so zaradi načina oblikovanja modernega subjekta velika tabla za kracanje zloglasne besede »stigma«. Moderni subjekt se je namreč oblikoval v procesu objektivizacije in tako imenovanega velikega zapiranja sredi 17. stoletja. Gre za proces, ko se je norost iz sfere »glasu Drugega« izločilo in potisnilo v nekdanje srednjeveške špitale za gobavce. Iz spominov izbrisane gobavce so nadomestile skupine revežev, potepuhov, hudodelcev in »zmedencev«, kot se je izrazil Michel Foucault.

Pričujoči proces ločevanja med racionalnostjo na eni in norostjo na drugi strani pa v tem oziru pravzaprav ponudi tako epistemološko kot tudi kulturološko platformo za stigmatiziranje duševnih motenj.

Strinjamo se s primarijem Andrejem Žmitkom, da k hudim predsodkom pred duševnimi motnjami nedvomno pripomore dejstvo, da imamo učinkovita zdravila za resne oblike motenj šele od leta 1955 dalje. A po drugi strani pri tem vsekakor ne smemo zanemariti kulturološko-zgodovinskih struktur in procesov, kakršne smo opisali. Njihovo poznavanje nam namreč pomaga odstreti vpogled v širši kontekst, v katerem stigma nastaja.

Stigmo pogosto spremlja socialna izključenost, kar seveda predstavlja izjemno breme za osebo z duševno motnjo, pa tudi njene svojce. Problem stigme duševnih motenj se sicer kaže na več ravneh. Na prvi ravni je to že samo stigmatiziranje psihiatrične stroke v primerjavi z ostalimi medicinskimi področji. Tako lahko tovrstni predsodki rezultirajo v prepozni vključitvi v ustrezno zdravstveno obravnavo, pri tem pa obstaja možnost upočasnitve samega procesa zdravljenja in kasnejšega okrevanja.

Žalostno je, da so v boju zoper stigmo pred duševnimi motnjami trenutno najpomembnejše nevladne organizacije. Tako se zdi, da se celotno breme izjemno čvrstega ideološkega konstrukta prelaga zgolj na društva. Zato bi bilo vsekakor nujno potrebno vzpostaviti medsektorsko delovanje, ki bi si prizadevalo za socialno vključevanje. Obenem pa bi skrbeli za zagotavljanje enakih možnosti in pravic oseb z duševno motnjo, vključujoč njihove svojce oziroma podporne osebe.

Kako pa k destigmatizaciji pripomoreta omenjena priročnika, torej »Depresija za telebane« in »Bipolarna motnja za telebane«? Emanuela Malačič Kladnik:



In kakšne izkušnje ima s stigmo in šikaniranjem Emanuela Malačič Kladnik, potem ko se je začela javno izpostavljati:



Govoru o destigmatizaciji bi vendarle veljalo pridodati pomisleke, ki se pletejo okoli samega procesa normalizacije. Morda ni problem družbeno-kulturnega odnosa do duševnih motenj le v predsodkih in strahovih, temveč tudi v poskusih njihovega odpravljanja. Ti namreč temeljijo na predpostavki ohranjanja »statusa quo«. Ali drugače: »Svetovna zdravstvena organizacija« je pred leti organizirala mednarodno srečanje z naslovom »Depresija: družbena in ekonomska tikajoča bomba«. Če si dovolimo naslov potegniti izven konteksta družbeno in ekonomsko najbolj ogroženih skupin, je depresija ogrožujoča za celotno družbo ravno zato, ker lahko spodnese celoten ekonomski sistem in družbeni red. Nekako tako kot v romanih »Slepota« in »Seeing« Josa Saramaga.

Četudi so mnenja glede stigme anksioznosti deljena, na tem področju vsekakor še ni bilo storjeno dovolj. Ali se v prihodnosti morda obeta tudi »Premagovanje anksioznosti za telebane« pa Emanuela Malačič Kladnik:



Z dano izjavo pa tudi zaključujemo današnje druženje in napovedujemo že novo oddajo, ki se bo torej fokusirala prav na anksioznost.



Oddajo sta pripravili Barbara in Nina, brala sta jo Valerija in Maco, posnel pa jo je Linč.
Prispevek je last Radia Študent in  avtoric; Nine Cvar in Barbare Drole.

Objavljeno na Radiu Študent v Torek, 1. 12. 2009

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2021 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami