A žal ni vedno tako; namesto da bi pogled na novorojenčka mamico napolnil z energijo in zarisal nasmeh na obraz, se lahko zgodi ravno nasprotno. Smeh in radost nadomestijo solze, zaradi strahu in občutka tesnobe življenje izgubi smisel. Ne gre le za to, da mamico po porodu pesti le slabo razpoloženje. Trpi za anksioznostjo, občutki krivde, izgubo teka ali pa išče tolažbo s prekomemim uživanjem hrane. Po porodu se ji zdi, da se ne bo znala spopasti z otrokom, in v življenju ne vidi več smisla. Vse to so znaki za poporodno depresijo, ki se najpogosteje pojavi nekaj tednov po porodu.

A obstajajo različne variacije motenj, na katere je treba opozoriti in med njimi dobro razlikovati. Depresije nikakor ne smemo enačiti z otožnostjo, ki lahko prizadene žensko po rojstvu otroka. Poporodna otožnost je blaga motnja, ki se pojavi v prvih dneh po porodu in spontano mine. Po izsledkih raziskave ji v Sloveniji podleže približno 80 odstotkov porodnic, kar je 17 tisoč žensk letno. Povsem običajen pojav je, da se ženska po porodu znajde na robu solz. Tovrstni negativni občutki lahko trajajo nekaj dni po porodu. Vzrok za to lahko pripišemo utrujenosti in hormonskim spremembam. Britanski strokovnjaki so otožnost poimenovali'baby blues'. Težja motnja, ki traja dlje časa, poporodna depresija, prizadene od 10 do 15 odstotkov porodnic, to je med 2.100 in 3.200 žensk letno. Daleč najbolj dramatično duševno motnjo, poporodno psihozo, pa letno izkusi od 21 do 43 slovenskih porodnic.

Za ustrezno zdravljenje je potrebna pravočasna diagnostika

Kot kažejo različne raziskave, za depresijo in anksioznostjo nosečnice trpijo skoraj enako pogosto kot ženske, ki niso noseče. Težava pa se pojavi, ko se znajdemo pred vprašanjem prepoznavanja duševne stiske, saj veliko mater sploh ne ve, da jih pesti poporodna depresija. In žal se še vedno dogaja, da imajo enake težave s prepoznavanjem psihičnih motenj tudi strokovnjaki. A kaj, ko le s pravočasno diagnostiko in z zdravljenjem lahko zmanjšamo trpljenje mladih mater in tako preprečimo izbruh negativnih posledic za vso družino, ki se lahko izkažejo za precej tragične. Še posebej za zdrav razvoj otroka. Ali kot je poudarila dr. Zalka Drglin z Inštituta za varovanje zdravja, sicer avtorica priročnika Zima v srcu, ki obravnava obporodne stiske in deli praktične nasvete, kako hoditi po poti okrevanja: »Nekatere ženske huda porodna izkušnja z usodnim izidom izredno zaznamuje in potrebujejo leta in leta, da jo integrirajo v svoje življenje. Takšne ženske pa pri naslednjem porodu potrebujejo še posebej čutečo porodno pomoč.«
In kaj pravijo strokovnjaki? V psihiatrični in medicinski stroki imajo enako mnenje: najprej je treba duševne stiske detabuizirati in se z ženskami pogovarjati, spraševati, kaj doživljajo. Po ugotovitvah asist. mag. Marjete Blinc Pesek s Psihiatrične ordinacije Rudnik je izjemno pomembno dognanje, da se da tudi poporodno depresijo dobro zdraviti. Zdravljenje pa je odvisno od tipa znakov in resnosti težave. Če depresija ovira vsakodnevno funkcioniranje porodnice in trajajo znaki več kot dva tedna, je vsekakor priporočljiv obisk strokovnjaka. Najprej je treba opraviti temeljit pogovor, nato sledi predpis ustreznega zdravila, ki ima najboljši učinek v kombinaciji s psihoterapijo.

Velik pomen pri odkrivanju težav porodnic ima obporodna skrb

Po ocenah strokovnjakov bi lahko 75 odstotkov primerov obporodnih duševnih stisk obravnavali v sklopu primarne ravni zdravstvene dejavnosti. Na tem mestu pa vznikne vloga babice. Kot opozarjata mag. Ana Polona Mivšek in as. mag. Teja Zakšek z Zdravstvene fakultete v Ljubljani, so babice tiste zdravstvene strokovnjakinje, ki jim tuja strokovna literatura pripisuje pomembno vlogo pri preprečevanju, odkrivanju in pri obravnavi duševnih stisk v nosečnosti, med porodom in po njem. Pogoj za to pa so seveda dodatna znanja. »Seznaniti se morajo z dejavniki tveganja za nastanek poporodne depresije, biti morajo vešče svetovanja in poznati možnosti za napotitev žensk s povečanim tveganjem v nadaljnjo obravnavo.«

V tujini poudarjajo velik pomen babice, saj je tista, ki skrbi za porodnico; da je njena pomoč učinkovita, pa je treba zagotoviti stalen stik med žensko in babico, poudarjata Mivškova in Zakškova. V strokovni literaturi se za zagotovljen neprekinjen odnos med njima uporablja termin kontinuiteta odnosa. In njegov rezultat: s stalnim stikom se med žensko in babico razvije partnerski in medsebojno naklonjen odnos. Le takrat je ženska pripravljena zaupati mogoča ambivalentna ali celo negativna čustva, s tem pa tudi omogoči, da babica opazi spremembe v njenem vedenju. Strokovne študije podpirajo neprekinjeno babiško skrb za ženske in njihove družine. Uspešno spremljanje ženske med porodom tako zahteva zdravstvenega strokovnjaka, ki žensko pozna že iz obdobja nosečnosti. Prav tako pa je izjemno pomembno, da takšen strokovnjak pozna porodno izkušnjo ženske. Če bi bile razmere idealne, bi to pomenilo, da bi babica prevzela vlogo tistega, ki bi za žensko celostno in neprekinjeno (kontinuirano) poskrbel in vzel pod drobnogled potek nosečnosti in poroda.

In kaj na to pravijo babice? Če se je v tujini model neprekinjene babiške skrbi izkazal za izjemno učinkovitega, slovenske babice postrežejo s povsem drugačno izkušnjo. Ocenjujejo, da je v Sloveniji pri obravnavi žensk s poporodnimi duševnimi stiskami poglaviten problem deljena skrb. Od pet do sedem raziičnih zdravstvenih strokovnjakov namreč obravnava žensko v obdobju nosečnosti, med porodom in v poporodnem obdobju, in sicer ob predpostavki, da potekajo normalno. Babice opozarjajo, da o kontinuirani skrbi za nosečnico, ki nato postane novopečena mamica, tako pri nas ne moremo govoriti. Potem ne morejo graditi zaupnega odnosa s porodnico: »Tako bi bilo treba razmisliti, ali ne bi bila rešitev 'izbrana babica', ki bi žensko spremljala med nosečnostjo, porodom in puerperijem*.«

Ali je slovenske porodnice na cedilu pustila lastna država?

To se sprašujeta strokovnjakinji z zdravstvene fakultete. Ob vstopu v Evropsko unijo je Slovenija namreč sprejela tudi t. i. Sektorsko direktivo za regulirane poklice (36/2005/EG), ki za poklic babice predpisuje minimalne zahteve za izobraževanje in osnovna področja dela. Torej, če bi Slovenija spoštovala evropske zakone, ki se jim je zavezala ob vstopu v EU, bi za zdravo nosečnico, porodnico in za otročnico z novorojenčkom skrbela babica. A od leta 2005 ni bilo storjenega nič v tej smeri. Ni se spremenila zdravstvena zakonodaja, ki bi babicam omogočila opravljanje dejavnosti, ki so predpisane z evropskimi direktivami. »Tako lahko z gotovostjo trdimo, da so slovenske ženske prikrajšane za celostno in neprekinjeno (kontinuirano) obravnavo v obporodnem obdobju ter da jih je na cedilu pustila lastna država,« skleneta svoje ugotovitve Ana Polona Mivšek in Teja Zakšek.
Kaj torej ostane depresivni materi? Ne sme ostati skrita med štirimi stenami in trpeti sama. V priročniku Zima v srcu je zapisano: »Če trpite zaradi depresije, je pomembno upoštevati nekaj ključnih pravil: poenostavite si življenje. Ne vztrajajte v popolnosti; naj imajo ljudje prednost pred stvarmi. Premislite, s kom deliti gospodinjska opravila. Pogovorite se s partnerjem in starejšimi otroki, če jih imate, naj vsak prevzame svoj del obveznosti. Poiščite zunanjo pomoč. /.../ Sprejeti podporo in pomoč, kadar jo potrebujete, je znak poguma.«

"Obdobje od poroda do izginotja anatomskih in fiziološkihh sprememb nosečnosti imenujemo puerperij.

Izvirni članek objavljen v prilogi DNEVNIKA MOJE ZDRAVJE 22.december 2009.
Besedilo last DNEVNIKA in avtorjev.