Ne morem natančno opisati kako se je začelo, čutila sem, kot da bi se spustila nekakšna meglica. Bila sem na bolniški in spominjam se le dolgih dni preživetih v spalnici, ko sem postorila zelo malo.

Depresija je več kot zgolj stanje duha in počutila sem se zelo slabo. Nenehno sem bila utrujena, izčrpana in primanjkovalo mi je energije. Želela sem si spati, a spanja pogosto ni bilo od nikoder. Vsako opravilo je predstavljalo hud napor. Hranjenje je bilo prava preizkušnja, saj sem bila skoraj brez apetita in trpela sem za zapeko. Sama sem si postavila diagnozo in menila sem, da bo z zdravniško pomočjo kmalu minilo. Splošni zdravnik mi je predpisal zdravila in prejemala sem svetovanje.

Tistega Božiča se ne spominjam in na delo se nisem vrnila niti po Novem letu. Depresija je dobivala zagon. Februarja sem bila obupno suicidalna in sprejeli so me v bolnišnico Old Manor v Salisburyju.  Skozi okno sem gledala, kako se je Phil odpeljal stran in solze so mi drle po licih. Počutila sem se nemočno, krivo, osramočeno in precej prepričano, da sem si vse sama zakuhala.

Takrat sem že razvila psihomotorično zaostalost, pri kateri se upočasnijo možganski procesi in hkrati z zdravili so mi predpisali elektro-konvulzivno terapijo (EKT)– sporen postopek, ki predvideva električni sunek v glavo, s katerim se sproži krč. Bilo je nekaj uspeha in po šestih tednih sem se lahko vrnila domov. Vendar je bil uspeh kratkotrajen in po prav toliko tednih so me ponovno sprejeli v bolnišnico.

Medtem je Phil ostal sam doma z otroki, vedoč, da bo moja bolniška plača kmalu prenehala prihajati. Ob usklajevanju vseh aktivnosti otrok si je pričel iskati delo in se spraševal, kako mu bo vse skupaj uspelo.

Na površje je vzniknil monoton vzorec. Sprejemi v bolnišnici s spremljajočimi EKT so se izmenjevali z obdobji preživetimi doma. Jemala sem več zdravil, prejemala redno psihoterapijo in v obdobjih, preživetih doma, me je dvakrat tedensko obiskovala lokalna psihiatrična sestra.

Nisem bila prava mati in Phil je izgubljal svojo ženo. Bila sem tiha in malodušna; od moje običajne družabne osebnosti ni ostalo prav nič. Kljub vsemu pa nisem izgubila svoje inteligence – čeprav je bilo moje mišljenje upočasnjeno in blodnjavo- in odločila sem se, da imam bolnišnic dovolj, da moje ekstremno trpljenje presega mojo željo biti doma z otroki. Živeti je postalo neke vrste pekel. Edina pot ven se mi je zdel samomor.

Tistega septembra, ko so se otroci vrnili v šolo, sem se odločila počasi predozirati z litijem, vedoč, da me bo prej ali slej zastrupil in me ubil. Mislila sem, da tega ne bo nihče opazil. Vendar pa je moja psihiatrična sestra to nekako ugotovila; nekega dne se je Phil vrnil domov in našel mojega zdravnika, socialno delavko in psihiatra, ki so me na podlagi Zakona o duševnem zdravju priprli za šest mesecev. Otroke so odpeljali k prijateljici in prisilili so me vstopiti v rešilca; želela sem si zbežati, a me je osebje zvleklo nazaj. Postala sem ujetnica, za moje dobro, za mojo varnost.

Dospela sem v psihiatrično bolnišnico NHS (op.p. NHS “National Health Service” ali državna zdravstvena služba), mrko, dotrajano institucijo s premalo osebja. Pohištvo je bilo staro in preproge zamazane, a fizično okolje je bilo le del bridkosti. Vsakodnevno je prihajalo do verbalnih zlorab in priča sem bila fizičnemu nasilju. Ker je na oddelku primanjkovalo zasebnih sob sem se kmalu znašla v dormitoriju.

Hrepenela sem po zasebnosti. Osebje je bilo jasno preobremenjeno in sestre so imele zelo malo časa za paciente. Edina tolažba je bila, da me je kdo poslušal; to je bil edini analgetik za agonijo v moji glavi, vendar se je kakor učinek vseh drugih protibolečinskih sredstev tudi ta postopoma porazgubil. Zahtevala sem ga redno in pogosto – nekaj, kar bi v bolnišnici z lahkoto zagotovili, ko bi le sestre imele čas.

Pričela sem si povzročati bolečino: deloma zaradi odvračanja od muke v moji glavi, deloma sem se obsesivno kaznovala. Sredi noči sem vstala in se polivala z vrelo vodo, potem pa sem ležala v ekstremnih bolečinah.

Dve, tri, štiri leta – stopila so se ena v drugo. Ko je minilo peto leto, sem bila že večkrat sprejeta na Oddelek.

Zdravniki so se na vse pretege trudili, da bi me spravili k sebi in bi lahko šla domov, čutili so, da je za družino pomembno ostati skupaj. A navkljub različnim kombinacijam zdravil sem obtičala v stanju, ki so ga takrat prepoznali kot kronično, na zdravljenje odporno depresijo.

Končno je leta 1999 profesor Chris Thompson iz Službe za razpoloženjske motnje na Kraljevi bolnišnici South Hants  predlagal možgansko operacijo. Počutila sem se kakor bi me zadela strela, tako sem bila presenečena. še nikoli nisem slišala za operacijo proti depresiji in bila sem prestrašena. Opisal je, kako se pri sprednji cingulotomiji (anterior cingulotomy) diskretno zareže in se prekine abnormalno nevralno pot, ki naj bi bila vzrok tovrstne depresije. Ostali bi mi dve zelo majhni brazgotini na glavi, majhna možnost napadov in možnost, da ne bo delovalo (kakor se zgodi pri 33 odstotkih pacientov) – a to je bilo vse.

Razložil je, da je nevrokirurgija za duševne motnje rezervirana za tiste paciente, ki trpijo za zelo resno depresijo, ki ogroža življenje. V mojem primeru so napovedali, da se bom bodisi ubila, bodisi umrla zaradi samo-poškodb. Moja največja skrb je bila, ali bo operacija vplivala na mojo osebnost, vendar so mi zagotovili, da so možnosti za kaj takega izjemno nizke. Skrbelo me je tudi, da bi to storili proti moji volji, a tega nikdar ne izvedejo brez polne privolitve pacienta.

Leta 2001 sem bila že na robu. Ne glede na tveganja, živela sem v mukah in edina druga opcija je bila smrt. Želela sem si te operacije. Z Oddelka so me za operacijo preselili v bolnišnico Ninewells v Dundeeju – edini kraj v Veliki Britaniji, kjer to operacijo izvajajo.

Po operaciji sem se zbudila s turbanom na glavi in z najhujšim glavobolom v svojem življenju; drugega se sploh ne spomnim. Prvih nekaj tednov naj bi okrevala zgolj od fizičnih učinkov, a se mi je že po osmih dneh zgodila najbolj neverjetna stvar: v glavi se mi je prižgala luč. Bilo je kot da bi priključili napajalne kable in v enem samem trenutku so moji depresivni simptomi izginili. Trajalo je več dni, preden je bilo osebje na oddelku prepričano, da to v resnici doživljam. Phil me je obiskal in takoj je vedel, da je ponovno našel svojo ženo.

še vedno sem bila hospitalizirana in preselili so me v Splošno bolnišnico v Southamptonu. V avtu sem jokala, ker sem kljub dobremu počutju morala ostati v bolnišnici. Zavedala pa sem se, da prihod v solzah ne bo nič pomagal.

Naslednji dan sem se sestala s svojim psihiatrom. Bil je naravnost osupel nad spremembo in v kratkem so me odpustili iz bolnišnice. Od sreče in veselja sem skoraj odplesala ven.

Potem je prišla na vrsto realnost ponovnega vzpostavljanja odnosov z otroki; izgubila sem sedem let njihovega življenja, bili so tako odrasli. Nisem se zavedala kako težko je bilo za mojo predano družino in Phil je bil izčrpan. šli smo skozi razburkano leto, a ostali smo celi. Vrnila sem se na delo na urgenci v Splošni Southamptonski bolnišnici, kar je bil velik izziv zaradi soočanja z osebjem, ki je z mano ravnalo kot s pacientom.

šele tedaj sem se zavedala, da se moram boriti proti stigmi, ki jo prinese duševna bolezen. Upam, da se bo z objavo mojega dnevnika povečalo razumevanje te napačno razumljene bolezni in da se bodo izboljšali pogoji za paciente z duševnimi boleznimi. Zaradi depresije sem izgubila sedem let: sedem let sem bila zapornica – ne le svojega uma, pač pa tudi dotrajanega zdravstvenega sistema, ki je še zmeraj v veljavi.

Prevod: DAMa

Avtorica: Cathy Wield ( avtorica knjige "Življenje po temi" oz. v originalu "Life After Darkness" (Radcliffe Publishing))

Vir: Časopis “The Daily Telegraph”; rubrika “health”; objavljen v ponedeljek 23. januarja 2006 (članek je viden tudi na spletu, na naslovu: http://www.telegraph.co.uk/health/main.jhtml?xml=/health/2006/01/23/hdep23.xml
od koder izvira tudi slika)
Članek je last avtorice in časopisa Daily Telegraph