 »Življenje je proces nastajanja, kombinacija stanj, skozi katerem moramo iti. Ko ljudem nekaj ne uspe, si želijo, da bi si lahko sami izbrali stanje in za vedno ostali ujeti v njem. In to je neka vrsta smrti.« Anaïs Nin
V življenju uporabljamo t.i. etikete, s katerimi lažje »urejamo« svet in ga delamo enostavnejšega. Zelo hitro nekoga označimo kot npr. socialnega fobista, pretiranega paničarja, mu očitamo, da ga vse preveč skrbi. In zakaj v tem vidim težavo? Ko nam je dodana neka etiketa, se z njo zlahka poistovetimo, čeprav proti svoji volji. Tako se enostavno res začnemo tako obnašati in razmišljati kot nekdo, ki ima anksiozno motnjo. Vendar pa lahko s pomočjo znanja ozavestimo določene vidike katerekoli etikete. Najbolje je, da začnemo pri samih mitih, ki se pojavljajo pri anksioznih motnjah.
Najpogostejši miti o anksioznosti in strahu Pogosto se nam zdi, da o določeni stvari vemo dovolj in ne potrebujemo dodatnega znanja. Le redko pa se zgodi, da se vprašamo, ali je moje znanje pravilno ali pa ga sestavljajo različni miti. Zato si bomo ogledali najpogostejše mite, povezane z anksioznostjo.
Mit št. 1: Težave z anksioznostjo so biološke in dedne
Še ne dolgo nazaj je veljalo, da dednost in biologija igrata glavno vlogo pri razvoju anksioznih motenj. Danes vemo, da naši geni oz. biologija, prispevajo veliko manj k razvoju anskioznosti. Ljudje se ne rodimo z anksiozno motnjo. Zaradi naših genov smo lahko bolj »ranljivi«, ampak to ne pomeni, da bomo zagotovo razvili anksiozno motnjo. V šestdesetih do sedemdesetih odstotkih je anksiozna motnja povezana z anksioznimi mislimi in občutji. Iz tega izhaja pomembno dejstvo, da svoja občutja in misli lahko nadzorujemo in nismo determinirani tako kot z geni.
Mit št. 2: intenzivna anksioznost je nenormalna
Res je, da intenzivna anksioznost pogosto spremlja anksiozne motnje, vendar pa je ne povzroča. Vendar pa moramo biti zmožni občutiti močna čustva, med drugim tudi anksioznost in strah. Tako močna čustva doživljajo celo novorojenčki. Vsi občutimo tako močna čustva. In v primeru, da jih ne, je to nenormalno. Močan strah in anksioznost sta sama sebi namen. Pripravita nas na akcijo, kadar se soočamo s pravo nevarnostjo. Vendar pa moramo biti pozorni na to, ali doživljamo take reakcije, kadar nam ne grozi nevarnost. Takrat nas intenzivna anksioznost začne omejevati pri normalnem življenju.
Mit št. 3: Anksioznost je znak šibkosti
Anksioznost ni znak šibkosti, osebnostnega deficita, slabega karakterja, lenobe, pomanjkanja motivacije,… Vsak se lahko znajde v situaciji, ko občuti čustveno in psihološko bolečino. Prepričanje, da je anksioznost znak šibkosti, temelji na dveh virih. Prvi vir je nagnjenost našega mišljenja, da dela zaključke na podlagi zelo omejenih informacij. Na primer, ko govorimo z drugimi, mislimo, da oni nimajo težav in nikoli ne občutijo anksioznosti. In iz tega sledi zaključek, da mora biti z nami nekaj narobe. Drugi vir, ki daje iluzijo, da je anksioznost šibkost, so socialne primerjave. Na svoje življenje gledamo zelo ozko in vidimo samo trpljenje in bolečino, medtem ko druge dojemamo kot srečne, zadovoljne in brezskrbne. Tako postanemo žrtev lastne iluzije in mislimo, da se ne moremo spremeniti.
Mit št. 4: Anksioznost je lahko in mora biti nadzorovana, da lahko živimo vitalno življenje
Izmed vseh mitov je ta najbolj uničujoč in temelji na t.i. »kulturi dobrega počutja«. Sporočilo, ki ga ta »kultura« posreduje, se glasi: »Če hočeš živeti bolje, moraš najprej misliti in čutiti bolj pozitivno. In ko enkrat začneš razmišljati in čutiti bolj pozitivno, se ti življenje samo spremeni na boljše.« To pa vsekakor ni res. Namesto, da bi se spoprijeli z anksioznostjo in bolečino, se od nje umikamo, zato se pojavlja vedno znova in znova.
Vsak od teh mitov nas drži »ujete v anksioznosti« in nam preprečuje, da bi lahko živeli svoje življenje. Miti so kot pajkova mreža. Ko se ujameš vanje, je naša naravna reakcija, da se bojujemo z njimi, zato da bi se jih rešili. In bolj kot se bojujemo, bolj postajamo ujeti vanje. In tako se nadaljuje.
Članek povzet po:
Forsyth, John P. in Eifert, Georg H. (ur.) (2007). Myths about anxiety and its disorder. V: L. Forsyth, John P. in Eifert, Georg H. (ur.), The mindfulness and acceptace workbook for anxiety (str. 57-66). New Harbinger Publications, Inc.
Avtor: Nina Luskovec, študentka psihologije Članek je last avtorja. |
