Za panično motnjo so značilni ponavljajoči, nepričakovani panični napadi, tesnoba vezana na pričakovanje ponovnega napada in spremembe v vedenju – izogibanje različnim situacijam v katerih je človek že doživel panični napad - zaradi strahu pred ponovnim napadom.

Panični motnji je pogosto pridružena agorafobija, strah oz. tesnoba v situacijah in krajih, od koder je težko pobegniti oz. kjer eventuelno potrebna pomoč (zaradi simptomov paničnega napada) ni na voljo. Značilni so agorafobični strahovi: zapuščanje doma, nakupovanje v velikih trgovinah, čakanje v vrsti, prečkanje mostov in vožnja skozi predore, potovanje s sredstvi javnega prometa.... Omenjenim situacijam se bolniki izogibajo npr. manj potujejo, si zagotovijo spremstvo oz. so v njih tesnobni ali doživijo celo panični napad.

Panična motnja je skoraj v polovici primerov neprepoznana in neustrezno zdravljena. Bolniki s panično motnjo so eni najpogostejših obiskovalcev urgentnih ambulant, več kot 2/3 je tudi depresivnih. Življenska prevalenca panične motnje je od 1,5 do 3,5 %.

Za specifično fobijo je značilen izrazit, prekomeren in stalen strah ob prisotnosti ali pričakovanju določenih objektov oz. situacij. Izpostavljanje fobogenemu stimulusu izzove takojšno tesnobo ali celo panični napad. Značilno in zelo pogosto je izogibanje fobogenim situacijam, kljub bolnikovemu zavedanju, da je tolikšen strah neosnovan in pretiran. Ločimo več tipov specifičnih fobij; strah pred posameznimi živalmi, naravnimi pojavi, situacijami, krvjo, injekcijami ter druge. Je ena pogostejših duševnih motenj, življenska prevalenca je od 4,7 do 11,3 %.

Pri socialni fobiji je izrazit stalen strah v eni ali večih situacijah, kjer bolnik javno nastopa ali se srečuje z neznanimi ljudmi oz. je izpostavljen njihovemu ocenjevanju. Boji se, da se bo osmešil in ponižal. Tudi pri tej anksiozni motnji izpostavljanje fobogenim - socialnim – situacijam povzroča tesnobo, ki se lahko intenzivira v panični napad, oboleli pa se fobogenim situacijam pogosto izogibajo. Tako kot pri specifični fobiji se tudi bolnik s socialno fobijo zaveda, da je strah, ki ga doživlja v socialnih kontekstih, pretiran. Podatki v strokovni literaturi navajajo, naj bi bilo kar 70 % ljudi s socialno fobijo tudi depresivnih. Sicer pa je socialna fobija pogosta duševna motnja, življenska prevalenca je od 2,4 do 13,3 %.

Za obsesivno kompulzivno motnjo (OKM) so značilne obsesije, ponavljajoče vsiljive neustrezne misli, impulzi ali predstave, ki bolniku povzročajo tesnobo. Vsebine obsesij največkrat niso vezane na običajna življenska vprašanja. Bolnik obsesije prepozna kot svoje in jih skuša ignorirati ali jih nevtralizirati z drugimi mislimi in dejanji. Poleg obsesij imajo nekateri bolniki tudi kompulzije, ponavljajoča vedenja npr. pranje rok, preverjanje, urejevanje ali mentalne aktivnosti npr. štetje, ponavljanje besed, ki izhajajo iz obsesij oz. so v skladu z rigidnimi pravili bolnika. Kompuluzije bolniku zmanjšujejo tesnobo in po njegovem mnenju preprečujejo strah vzbujajoče dogodke. Bolnik se sicer zaveda, da so obsesije in kompulzije neosnovane in pretirane, vendar je kljub temu kvaliteta njegovega življenje pogosto zmanjšana, saj ga simptomatika okupira in zanjo porabi veliko časa. Življenjska prevalenca OKM je od 2 do 2,5 %, več kot polovica bolnikov pa je tudi depresivnih.

Bolniki s posttravmatsko stresno motnjo so doživeli hud travmatični dogodek, kjer so bili priče smrti ali resni poškodbi oz. je bilo ogroženo njihovo življenje ali življenje drugih ljudi.  Za njih je značilno podoživljanje travmatičnega dogodka v obliki ponavljajočih vsiljivih spominov v podobah, mislih in občuktih. Pogosto imajo nočne more, večkrat pa opisujejo tudi tako imenovane »flashback«-e, halucinatorne predstave travmatičnega dogodka tudi preko dneva. Značilne so duševne stiske in fiziološke reaktivacije ob ponovnem izpostavljanju krajem, predmetom oz. situacijam, ki jih asociirajo na travmatični dogodek.

Glede na opisano se bolniki izogibajo stimulusom, ki spominjajo na travmo; načrtno se odpovejo razmišljanju in pogovorom o dogodku, izogibajo se krajem, ljudem in aktivnostim, ki so povezani z ogrožujočo izkušnjo. Pogosto se bolniki niso sposobni spomniti pomembnih aspektov travmatskega dogodka, večkrat pa se jim zmanjša interes za opravljanje običajnih aktivnosti, negujejo občutke zavrženosti in odtujenosti od drugih ljudi. Tožijo nad motnjami spanja, koncentracije, razdražljivostjo in preboji jeze. V polovici primerov opazujemo tudi depresivni sindrom.

Pri akutni stresni motnji opisani simptomi nastopijo znotraj prvega meseca po dogodku, pri posttravmatski stresni motnji pa po mesecu dni ali več.

Za bolnike z generalizirano anksiozno motnjo je najbolj moteča mesece trajajoča izrazita tesnoba in skrb, nekakšno prosto lebdeče boječe pričakovanje, vezano na številne običajne dogodke in aktivnosti. Dominantni simptomi so sicer spremenljivi, najbolj pogosto pa bolniki tožijo nad občutki stalne nervoznosti oz. bivanja »na robu«, utrujenosti, razdražljivostjo, napetostjo v mišicah, motnjami spanja...  Po podatkih iz literature naj bi kar 5 % ljudi trpelo zaradi opisane motnje, kateri je skoraj v polovici primerov pridružena tudi depresija.

Kako zdravimo anksiozne motnje?
Glede na to, da je pri anksioznih motnjah porušeno biokemično ravnovesje v možganih in pogosto načeta psihofizična stabilnost celotnega bitja, naj bo zdravljenje, predvsem na začetku, domena pri nas uradno priznane medicine. Ljudje, ki trpijo zaradi anksiozne motnje, naj pomoč poiščejo pri osebnem zdravniku. Ta jih bo ustrezno pregledal, opravil potrebne preiskave, najverjenteje izključil resnejša telesna obolenja in navedene težave opredelil kot anksiozno simptomatiko. Zdravnik bo lahko vsaj okvirno diagnosticiral morebitne pridružene duševne motnje in ocenil stopnjo prizadetosti ter resnost simptomov. Bolniku bo nudil osnovne informacije o naravi anksiozne motnje in skupaj z njim planiral ustrezne terapevtske postopke. V večini primerov bo že sam predpisal zdravilo in po presoji bolnika napotil k psihiatru.

Zgodnje diagnosticiranje in ustrezno zdravljenje namreč izboljša prognozo oz. potek zdravljenja in zmanjša pojavnost pridružene depresije.

Klinične izkušnje, ki jih potrjujejo rezultati številnih raziskav, kažejo, da je najbolj učinkovito kombinirano zdravljenje anksioznih motenj. Kadar je potrebno in seveda mogoče zdravniki  zdravljenje z zdravili podpremo z različnimi psihoterapevtskimi pristopi.

Ob raznoliki in mnogoteri ponudbi alternativnih ter komplementarnih zdravilnih uslug, se mnogi zatečejo po pomoč k zdravilcem, katerih zdravilni postopki so velikokrat učinkoviti. Osebno sicer večino alternativnih načinov zdravljenja ne poznam in ne razumem, vendar dopuščam, da obstajajo še drugi in drugačni načini, pristopi in poti do istega cilja.

Ne glede na  marsikatere dobre izkušnje zdravljenja po alternativnih principih še enkrat poudarjam, naj bolnika z na začetku omenjenimi simptomi najprej pregleda zdravnik in opredeli naravo navedenih težav. Vsak pa se po pregledu in pogovoru z osebnim zdravnikom lahko sam odloči za zanj najbolj sprejemljivo in ustrezno obravnavo.

Kakšna zdravila so učinkovita pri zdravljenju pri zdravljenju?
Pri vsakem bolniku se glede na njegove osebne značilnosti, specifičnosti in potrebe odločamo za najbolj ustrezno zdravljenje. Antidepresivi s kupine SSRI (angl. selectiv serotonin reuptake inhibitors), selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina, so danes zdravilo prvega izbora za zdravljenje anksioznih motenj. To so varni antidepresivi z relativno malo stranskimi učinki, ki v večini primerov izzvenijo v dobrem tednu. Bolniki v prvih dneh prejemanja antidepresiva najpogosteje tožijo nad prebavnimi motnjami, občutki slabosti, nekoliko povečani tesnobi, glavobolom in včasih motenem spanju. V izogib opisanim neželenim stranskim učinkom pri bolnikih z anksiozno motnjo zdravljenje običajno začnemo z nizkim odmerkom antidepresiva, ki ga postopoma večamo. Končni terapevtski odmerek antidepresiva je pri zdravljenju nekaterih anksioznih motenj višji od odmerka za zdravljenje depresije. Zdravnik naj bi razložil način delovanja antidepresiva, ki svoj antidepresivni in anksiolitični učinek doseže z nekajtedensko zakasnitvijo. Opozoril naj bi tudi na možne stranske učinke zdravila, za lajšanje simptomov anksioznosti na začetku pa predpisal še anksiolitike oz. pomirjevala, ki naj jih bolnik ne bi prejemal dlje kot dober mesec.

Po kliničnih izkušnjah ocenjujem, da skoraj pri polovici bolnikov simptomi anksioznosti izzvenijo že samo ob ustreznem prejemanju zdravil.

Glede na to, da imamo v Sloveniji na voljo številne različne antidepresive, obstaja velika verjetnost, da bomo za vsakega bolnika našli ustrezno učinkovito zdravilo, ki ga bo tudi dobro prenašal. Antidepresivi ne povzročajo odvisnosti, predpiše pa jih lahko tudi osebni zdravnik.

Kakšna psihoterapevtska obravnava je najbolj ustrezna za zdravljenje anksioznih motenj ?
Kognitivno vedenjska psihoterapija (KVT) je v svetu in tudi pri nas trenutno najbolj popularna in s številnimi raziskavami večkrat potrjena učinkovita psihoterapevtska metoda,  s katero uspešno zdravimo tudi anksiozne motnje. Glede na raznolikost osebnosti bolnikov, vzrokov za nastanek duševne motnje in manifestiranja anksiozne simptomatike nekaterim bolnikom bolj ustrezajo in pomagajo drugi psihoterapevtski pristopi. Tako so pri obravnavi anksioznih bolnikov še vendo nepogrešljive različice psihodinamske oz. analitske psihoterapije, različni sistemski pristopi in številne smeri humanistične psihoterapije.

Sicer pa ocenjujem, da se v zadnjih letih znanja, veščine in postopki različnih psihoterapevtskih modalitet vedno bolj izmenjujejo, združujejo, prepletajo in se med seboj dopolnjujejo. Zaradi načina življenja in duha časa, v katerem živimo,  vedno več ljudi išče psihoterapevtsko pomoč. Nekateri želijo osebnostno rast, drugi ohraniti, razvijajati in negovati odnos z dragimi osebami. Tretji poiščejo psihoterapevtsko pomoč zaradi simptomov, ki jih v večini primerov vabijo, da spremenijo neustrezen način življenja in bolj poskrbijo za sebe. Ob koncu psihoterapije nekateri lahko simptome, zaradki katerih so bili prisiljeni odpovedati se dotedanjemu načinu življenja, razumejo kot rdečo utripajočo lučko na armaturni plošči. Kakor da jih nekakšna modrost njihovega bitja opozarja na nezadostno zadovoljevanje njihovih osnovih potreb in vabi k spremembam.

Kaj lahko ljudje sami storimo, da se poskušamo izogniti motnjam ?
Skrb za telesno in duševno ravnovesje nam prinaša in ohranja zdravje. Tako je za vsakega človeka pomembno zadovoljevanje njegovih telesnih potreb, torej redna prehrana, zadostna količina spanja in gibanja. K želeni uravnoteženosti veliko pripomorejo tudi dobri odnosi z bližnjimi in prijatelji. K dobremu počutju pripomorejo tudi osebne potrditve na delavnem področju, uspešne izpeljave različnih projektov in uresničevanje zastavljenih ciljev. Čas za prijetne, nam drage aktivnosti, ki jih realno lahko opravljamo in nam prinašajo veselje in zadovoljstvo, so prav tako nepogrešljivi kamenčki v mozaiku našega psihofizičnega ravnovesja.

A Anksioznost je tujka in pomeni tesnobo oz. bojazen, ki se lahko manifestira z mnogoterimi, različno kombiniranimi simptomi.
B Po kliničnih izkušnjah ocenjujem, da skoraj pri polovici bolnikov simptomi  anksioznosti izzvenijo že samo ob ustreznem prejemanju zdravil.
C vzemite si čas za vam drage aktivnosti

Avtorja: B. Žužek in dr. Klemen Rebolj
Prispevek je last avtorjev in revije ABC zdravja (http://www.abczdravja.si/)