Uvod: “Psihiater mi je rekel, da sigurno nimam depresije ampak tesnobnost. Razliko mi je opisal takole: pri depresiji si v stanju, da stojiš na mestu in ne moreš narediti koraka nikamor. Pri tesnobnosti pa korakaš ali pa tečeš na mestu in pri tem porabljaš ogromno energije. Če sebe pogledam, bi se s tem opisom lahko kar strinjal.”

Katere so anksiozne motnje?
Anksiozne motnje so zelo pogoste psihične motnje in prizadanejo več kot 10 % ljudi po vsem svetu.  Če vam opišemo simptome se vam bo zazdelo, da ste to vsaj enkrat v življenju že doživeli:

Psihična napetost, razdražljivost, motena koncentracija, pretirana zaskrbljenost, pričakovanje nedoločene nesreče, napetost, strah, razbijanje srca, težko dihanje, stiskanje v prsih, mišična napetost, znojenje, suha usta, slabost, pogosto uriniranje, vrtoglavica, bolečine v trebuhu, glavobol, slabost, driska, tresenje rok. Ti znaki lahko posnemajo različne telesne bolezni. Vsi našteti znaki so normalen odziv telesa na nevarnost. Včasih pa ta varovalni mehanizem deluje pretirano in napačno. Sproži se tudi kadar ni nevarnosti. Tedaj lahko anksioznost (tesnobo) sproži že nenevarna situacija, reakcija je lahko pretirana ali pa traja predolgo. Medtem ko pri strahu vemo, česa se bojimo, je pri anksioznosti vzrok strahu največkrat nezaveden. Oseba torej doživlja nek nedoločen strah, kateremu ne ve vzroka. Pri tem pogosto predvideva, da se bo zgodilo nekaj slabega. O patološki anksioznosti govorimo takrat, ko je tako intenzivna, da osebo ovira v vsakodnevnem življenju. Značilno je tudi, da jo doživljamo kljub temu, da ni prisotne realne nevarnosti.

Anksioznih motenj je več in se  razlikujejo po trajanju in izraženosti anksioznosti ter vzroku, ki jo sproži. Najpogostejše med njimi so generalizirana anksioznost, panična motnja in socialna fobija.

Generalizirana anksioznost
Ljudje z generalizirano anksiozno motnjo so ves čas tesnobni, zaskrbljeni in napeti. Živijo v pretiranem strahu pred nesrečo ali so neustrezno zaskrbljeni zaradi zdravja, družine ali službe. Npr. “kaj če se sinu na poti v šolo zgodi nesreča” ali “kaj če izgubim službo” ob tem pa ni pravega vzroka za skrb. Pogosto pa tudi samim bolnikom vzrok njihove napetosti ni znan. Svojih skrbi se ne morejo znebiti, čeprav se često zavedajo njihove nesmiselnosti. Tudi ponoči se ne morejo sprostiti, zato jih muči nespečnost. Prav tako so običajen spremljevalec telesne težave kot so glavoboli, potenje, tiščanje v grlu ali težko dihanje.

Panična motnja
Ljudje s panično motnjo občutijo anksioznost v napadih, ki se pojavljajo nenadoma, brez opozorila, kot strela z jasnega. Med napadom občutijo izrazit strah, pogosto imajo občutek da bodo umrli, močno so izraženi telesni simptomi: so omotični, pogosto občutijo bolečino v prsih, ki lahko spominja na pravi srčni napad, srce jim hitro in močno bije, se tresejo in potijo, strah jih je da bodo izgubili kontrolo nad seboj. Panični napadi običajno trajajo le nekaj minut. Se pa ponavljajo, bolniki  so tako  med posameznimi napadi bolj ali manj prestrašeni in  v pričakovanju naslednjega. Zato se izogibajo vsemu kar bi lahko sprožilo napad npr. nakupovanju, vožnji z javnimi prevoznimi sredstvi, itd….

Socialna fobija
Vsi poznamo strah pred javnim nastopom, izpitom, spoznavanjem novega in neznanega. Kadar pa ta strah preraste in onemogoča ter ovira  človeka, da opravi svojo nalogo, govorimo o socialni fobiji. Socialna fobija  je pretiran, bolezenski strah pred drugimi ljudmi. Strah pred kritiko in ocenjevanjem v družbi hromi ljudi s to težavo. Ob spoznavanju novih ljudi postanejo tesnobni in napeti, predvsem pa ne želijo, da drugi njihove težavo opazijo. Nepomembne napake v takih situacijah se jim zdijo katastrofalne, počutijo se nesposobne obvladovanja socialnih situacij, zato se jim izogibajo in se izolirajo. To jih vodi v začaran krog strahu in tesnobe.

Specifične fobije
Zelo pogoste pa so tudi t.i. specifične fobije, to je strah pred določenim objektom ali situacijo. Spisek objektov strahu bi bil verjetno precej dolg, najpogostejši pa so strah pred  kačami, mišmi, nevihtami ali letenjem. Čeprav se posameznik zaveda, da strah ni smiseln, se ga ne more znebiti. Kljub prisotnosti strahu pa se večina uspe tem situacijam izogniti, tako da jim fobija ne povzroča kakih bistvenih težav v življenju.

Toliko na kratko o ansioznosti, še več in bolj poglobljeno pa smo se pogovarjali z dr. Klemnom Reboljem iz psihiatrične bolnice Begunje, ki se že dalj časa ukvarja z zdravljenjem anksioznih motenj.

še enkrat nam prosim na kratko opredelite kaj je anksioznost ?
Anksioznost je tujka in pomeni tesnobo oz. bojazen, ki se lahko manifestira z mnogoterimi, različno kombiniranimi simptomi.

Tudi Freud se je ukvarjal z anksioznostjo in jo razumel kot odgovor na neznano, notranjo, nedoločeno nevarnost ter jo razlikoval od strahu, ki naj bi predstavljal odgovor na znano zunanjo jasno definirano grožnjo. Razlikovanju med strahom in anksioznostjo pa naj bi botroval slučaj, saj je zgodnji Freudov prevajalec netočno prevedel nemško besedo »angst«, ki pomeni strah, kot »anksioznost«. Od takrat naprej je bila beseda anksioznost uporabljana v povezavi z nezavednimi objekti, strah pa z znanimi zunanjimi objekti.

S katerimi anksioznimi motnjami se srečujete pri svojem delu?
Anksiozne motnje kot jih poznamo danes predstavljajo skupino duševnih motenj,  pri katerih je osrednji simptom anksioznost. Le-ta se lahko pri posamezniku kaže na najrazličnejše, že prej opisane načine. So najbolj pogoste duševne motnje, njihov potek pa je večinoma kroničen. Življenje ljudi, ki obolijo za katero koli od anksioznih motenj je večkrat pomembno osiromašeno in prizadeto na mnogih ravneh. Bolniki težje opravljajo poklicne in šolske obveznosti, nekateri se jim izogibajo oz. jih zaradi raznolikega spektra anksiozne simptomatike niti ne zmorejo. Večkrat je pomembno oškodovano tudi njihovo partnersko, družinsko in drugo socialno življenje. Kljub nenehnemu razvoju medicine in načrtnemu negovanju občutljivosti družbe za duševne bolezni, anksiozne motnje ostajajo še vedno v veliki meri neprepoznane in neustrezno zdravljene. Pogosteje se pojavljajo pri ženskah.

V klinični praksi neredko opazujemo prepletanje oz. so-pojavljanje danes znanih anksioznih motenj, katerim se večkrat pridruži tudi depresija. Anksiozni bolniki večinoma niso samomorilno naravnani, vendar se samomorilna ogroženost poveča ob pridruženi depresiji.

Upoštevajoč aktualno ameriško klasifikacijo duševnih bolezni (DSM IV – TR) danes poznamo šest različnih diagnostičnih kategorij anksioznih motenj.

Pri agorafobiji, socialni fobiji in specifičnih fobijah je bojazen  izzvana samo ali predvsem v določenih, dobro definiranih okoliščinah, ki na splošno niso nevarne. Pri ljudeh, ki trpijo zaradi panične motnje in generalizirane anksiozne motnje pa se tesnoba ne omejuje na kakšno posebno zunanjo okoliščino. Bolniki z obsesivno kompulzivno motnjo tožijo predvsem nad ponavljajočimi se prisilnimi mislimi (obsesije) in v nekaterih primerih tudi nad prisilnimi dejanji (kompulzije). Pri posttravmatski stresni motnji in akutni stresni motnji tesnoba predstavlja odziv na izjemno obremenilne okoliščine, včasih celo katastrofične narave, ki bi večino ljudi spravile v hudo stisko.