 Ob svetovnem dnevu duševnega zdravja, ki ga obeležujemo 10. oktobra, je Inštitut za varovanje zdravja RS (IVZ) 6. oktobra 2009 organiziral okroglo mizo z naslovom IZZIVI DUŠEVNEGA ZDRAVJA (od podatkov do nacionalnega programa). Na okrogli mizi so predstavili novi publikaciji IVZ Duševno zdravje v Sloveniji in Duševno zdravje prebivalcev Slovenije z glavnimi ugotovitvami ter predlog nacionalnega programa, ki je v javni obravnavi do 15. oktobra 2009.
Med povabljenimi na okroglo mizo je bila v imenu Društva DAM tudi Maja Valič, njen pogled na promocijo duševnega zdravja, in oskrbo oseb, ki so zboleli za depresijo in/ali anksioznimi motnjami, si lahko preberete v nadaljevanju.
 Predsednica Društva DAM Maja Valič
Moje razmišljanje za današnji dan se nanaša na prednostno področje v okviru Nacionalnega programa duševnega zdravja in sicer na usklajeno akcijo promocije in preventive na področju duševnega zdravja ter na pomanjkanje primerne oskrbe oseb, ki se soočajo z depresijo ali anksioznimi motnjami.
Če pogledam nazaj, v leto 2004, ko sem iz vloge "bolnika" oz. iz osebe z duševno motnjo prestopila v vlogo organiziranja pomoči za osebe, ki se soočajo z depresijo in anksioznimi motnjami, opažam, da se je veliko spremenilo na bolje.
Ko sem za svoje potrebe iskala informacije o depresiji in anksioznih motnjah, o načinih zdravljenja in zdravilih, sem našla zelo malo informaciji v slovenskem jeziku, zato sem se posluževala tujih knjig in spletnih naslovov. Danes pa to ni več problem, mediji so prepoznali, da so to aktualne teme, veliko se piše, govori, veliko je internetnih strani s to tematiko in tudi v knjižnici lahko izbiramo med različnimi knjigami za samopomoč. V čakalnicah in lekarnah nas čakajo zloženke s kvalitetnimi informacijami. Na voljo so delavnice, skupine za samopomoč, spletni forumi in še kaj bi se našlo. Informacij je veliko, res pa je, da jih ni nikoli preveč. Čas je za naslednji korak, za usklajeno akcijo na nacionalni ravni, saj imamo že veliko raznobarvnih kamenčkov, ki jih lahko sestavimo v lep mozaik.
Rada bi vas spomnila, po mojem osebnem mnenju, na zelo odmevno in učinkovito akcijo oz. primer dobre prakse, ki je potekala leta 2005 na celjskem območju. Akcija Premagal sem depresijo je bila del Evropskega projekta za preprečevanje depresije. Pri nas jo je izvajal IVZ , pod vodstvom pokojnega dr. Marušiča.
Organizirali so izobraževanja posameznih skupin strokovnjakov, ki delajo z ljudmi v stiski (socialni delavci, duhovniki, policisti) in zdravstvenih delavcev, ki so izredno pomembni pri zgodnjem prepoznavanju depresije. Izdali so različna informativna gradiva in v enomesečni kampanji so regijo dobesedno zasuli z informacijami o depresiji in samomorih. S tem so zelo vplivali na prepoznavanje depresije in samomorilnega vedenja ter tudi zmanjšali moč stigme. Dosegli so, da so se ljudje o tem pogovarjali. V več kot dvajsetletnem obdobju je bilo tam v povprečju od 100 do 120 samomorov na leto, od leta 2005 pa so se razmere izboljšale. V zadnjih treh letih si je na celjskem v povprečju življenje vzelo 20 do 30 ljudi manj.
To dobro prakso bi bilo nujno prenesti na državno raven jo razširiti in jo izvajati v daljšem časovnem obdobju. Sredstva za to bi se morala najti, še posebej ker je to v korist države, saj ozaveščeni ljudje hitreje poiščejo pomoč, torej hitreje ozdravijo in se vrnejo nazaj v svoje delovno okolje. In ker se država vedno sklicuje na pomanjkanje sredstev, na prevelike stroške, bi morala pomisliti na to, da se ji tak projekt obrestuje, saj bo imela več aktivnih ljudi, ki ji bodo prinašali korist.
Tudi moje drugo razmišljanje se nanaša na Nacionalni program in sicer na oskrbo oseb z depresijo in anksioznimi motnjami, s katero ne moremo biti zadovoljni. Dnevno sem v stiku z ljudmi, ki morajo poiskati pomoč pri os. zdravniku, psihiatru, psihologu zaradi depresije ali anksioznosti, ker jim to povzroča zmanjšano kvaliteto življenja, ker jih ovira pri vsakdanjem funkcioniranju. Opažam, da je zdravljenje z zdravili izbor prve vrste, psihoterapija pa je luksuz. Psihiatrična zdravila predstavljajo v Sloveniji 11,2 % vseh izdatkov za zunajbolnišnična zdravila. Pa ne mislite, da spadam med tiste, ki so nasprotniki zdravil, naj vam povem, da moje osebno varovalno vedenje, ki izhaja iz anksiozne motnje, še vedno vključuje anksiolitik v moji denarnici. Smernice za zdravljenje depresije, ki na prvo mesto postavljajo zdravljenje z antidepresivi, se očitno striktno izvajajo v vseh primerih. Kaj pa osebe z lažjo obliko depresije? Psihoterapija bi bila v mnogih primerih zadostna oblika zdravljenja, a je v našem javnem zdravstvu dosegljiva le redkim. S tem mislim na tedensko psihoterapijo oz. prilagojeno potrebam posameznika in ne enkrat mesečno. V večini primerov se ljudje tudi za to poslužujejo privatnih storitev.
Ljudje v javni zdravstveni sferi nimajo možnosti vpliva na izbiro načina zdravljenja. Veliko razmišljam o tem, da bi bilo dobro, da bi imeli zdravstveni domovi svojo enoto za duševno zdravje, kamor bi splošni zdravniki napotili svoje paciente. V tej enoti bi opravili razgovor z psihologom, ki bi skupaj z osebnim zdravnikom odločil, kakšna vrsta zdravljenja bi bila najprimernejša za konkretnega bolnika. V okviru te enote bi potekale popoldanske edukativne delavnice, podporne skupine, skupna telesna vadba. Osebo, ki bi potrebovala pomoč, bi lahko vključili v ta program, ki bi vseboval tudi tedensko srečanje s psihologom. Govorim za primere, ki v današnji situaciji dobijo antidepresive in anksiolitike pri osebnem zdravniku in ne nadaljujejo zdravljenja pri ustreznih specialistih. Pri marsikomu bi lahko preskočili fazo zdravljenja z zdravili. Moja kritika ne gre na račun splošnih zdravnikov ali psihiatrov, ker vem, da je kriv sistem. Strokovnjaki seveda pomagajo svojim pacientom vendar v okviru razpoložljivih možnosti.
Današnji sistem ne omogoča intenzivne psihoterapije, ki bi lahko nadomestila zdravljenje z zdravili, poleg tega pa bi omenjena podpora zmanjšala preobremenjenost psihiatrov in psihologov, kar bi posledično zmanjšalo čakalne vrste za tiste primere, ki dejansko potrebujejo pomoč specialista že v prvi fazi. V takem organiziranem programu resnično vidim veliko pomoč za osebe, ki se spopadajo z depresijo in/ali anksioznimi motnjami, saj zdravila še zdaleč ne pomenijo rešitev. In tudi zboleli morajo dojeti, da zdravnik ni rešitelj, da je za dobro počutje in predvsem izboljšanje zdravstvenega stanja pomembna aktivna udeležba pri zdravljenju.
Omenjam, da ljudje največkrat nimajo možnosti vpliva na izbiro načina zdravljenja. Nimajo pa niti možnosti hitrega dostopa do strokovnjaka. Domnevam, da se marsikdo ne bo strinjal z menoj. Zavedam se, da obstajajo urgentne psihiatrične ambulante za ljudi, ki so v res težki stiski, a se bojim, da v vsaki regiji ni na voljo urgentnih psihiatričnih ambulant. Ni človeško, da moraš čakati na prvi psihiatrični pregled v javnem zdravstvu nekaj mesecev, če nisi ogrožen. In potem se čudimo, zakaj toliko ljudi obiskuje privatne psihiatre. Moja osebna izkušnja je bila, da ko sem resnično potrebovala pomoč, me ni mogel sprejeti noben psihiater iz javnega zdravstva na ljubljanskem območju. Klicala sem novembra, prvi možni obisk bi bil po novem letu. Potrebovala sem pogovor, potrebovala sem, da mi nekdo pove, kaj je z menoj narobe, da mi da upanje, da ne bom znorela, dobila pa sem občutek, da mi ni pomoči, da mi nihče ne želi pomagati, saj nihče ni imel časa, da bi se z menoj pogovoril. Seveda sem pomoč poiskala v privatni ambulanti, v kateri sem bila na vrsti takoj naslednji dan, čeprav je bila sobota. Moj primer ni edini. Na srečo je moje finančno stanje to dopuščalo.
Ob tem se lahko le vprašamo, kje je naša pravica, ki nam zagotavlja, da imamo vsi enake možnosti zdravljenja. Na papirju da, v realnosti pa ne vedno.
Toliko o mojem razmišljanju za današnji dan. Še enkrat pa bi rada poudarila, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega na področju duševnega zdravja in želim si, da gremo s takim tempom naprej. |
