NAROČITE NOVE KNJIGE !
|
|
|
|
|
Prva stran
|
|
Vam je všeč tukaj? Za zdaj ja |
|
|
|
Vpisal: DAMa
|
|
03. 05. 2006 |
 Ozek hodnik oddelka B za prolongirano terapijo Psihiatrične klinike v Ljubljani. Zdrsane stene, občutek socrealizma; po hodniku s počasnim korakom drsa starejši gospod v bolniški halji, njegova usta so rahlo odprta, pogled strmi v prazno. Stopam za psihiatrinjo oddelka B dr. Ingrid Velikonja, nasproti pride mlajši moški, oblečen je v srajco in kavbojke, v očeh ima podoben odsoten izraz. Najprej ponudi roko dr. Velikonji in jo dolgo zadrži v dlani. Na klopi ob steni sedi krhek gospod in se z rahlo namrgodenim obrazom obrne k meni: »Vam je všeč tukaj?« »Za zdaj ja,« se nelagodno smehljam. »No, ostanite tukaj teden, mesec, pa boste videli, kaj to pomeni. Ne bo več razlike med nami in vami.«
 Dr. Ingrid Velikonja se mu nasmehne in se zarotniško obrne k meni: »Rad bi šel domov, ni mu všeč tukaj.« »Drugim je?« vprašam. »Nekaterim je, nimajo kam, mnogi so na svojih domovih osamljeni ...« »Pa vendar – zakaj je večina pacientov, ki jih srečujeva, videti tako apatičnih?« vprašam. »Se vam zdi?« Velik, temen pogled, ki je videti iskreno začuden. »Dolgotrajna kronična bolezen povzroči pri nekaterih bolnikih upad višjih možganskih funkcij, bolniki težje razmišljajo, se koncentrirajo in čustvujejo. Res pa je, da nekaj gotovo prispeva tudi terapija.« Dr. Velikonja tako v pogovoru s pacienti kakor z mano deluje blago, toplo in umirjeno. Njen prijeten obraz s pravilnimi potezami je sočuten, na paciente deluje pomirjujoče, skorajda materinsko.
Na njenem oddelku je 22 bolnikov, samo moških; po trije v malih sobah. Nekateri ležijo v posteljah, drugi so izkoristili sončno popoldan in posedajo zunaj, na klopeh v parku.
»Najbrž niste preveč zadovoljni s prostori?« mi uide, ko se oziram po stenah hodnika in zasteklenih vratih sobe oddelčnih sester, ki so sicer okrašena s papirnatimi cvetlicami in živalmi. »No, naš oddelek še čaka na adaptacijo,« pravi. »Imamo prenovljeno geriatrijo, novo stavbo za intenzivno terapijo, oddelek A je bil prenovljen že prej. »Sicer pa,« se nasmehne, »prostori še zdaleč niso vse. Ustvarjajo jih ljudje, ki so v njih. In toliko dobre volje in požrtvovalnosti, kot je tukaj, redko najdeš.«
Stopiva v njeno pisarno, majhno, lično sobo na koncu hodnika. Nekaj minut zatem se nama ob kavi pridruži dr. Vesna švab, predstojnica oddelka za klinično psihiatrijo.
»število duševnih obolenj narašča, ne samo v vzhodnoevropskih nekdanjih komunističnih državah, v katerih prebivalstvo občuti breme tranzicije. Ne ve se natanko, zakaj,« načne pogovor dr. švabova. »Res je, da se tudi pri nas število bolnikov nenehno povečuje, da nam manjka postelj ... Če hočeš dobro delati ta posel kot zdravnica, moraš imeti tudi sposobnost empatije. Čutiti s človekom in vsaj slutiti, kaj se mu dogaja. In seveda moraš vzdrževati svojo integriteto, da to lahko zdržiš.«
»V zvezi z očitki o nesodobnosti vaše psihiatrične klinike je bilo slišati tudi, da se pri vas bolniki še vedno sprehajajo v pižamah, kar v podobnih sodobnejših ustanovah po svetu ni v navadi,« rečem.
Dr. Vesna švab prekriža roke na kolenih in se drobno nasmehne. »Ah, to je floskula, ki nam jo najprej vržejo v obraz, kadar nam hočejo očitati nesodobnost naše ustanove. Nekateri bolniki celo sami želijo biti v pižamah, ker hočejo biti bolniki. Mnogi nimajo svojih oblačil, ker jim jih svojci ne prinesejo. In na koncu videz tukaj res ni najpomembnejši.«
Kako je s predlogom zakona o bolniškem zagovorništvu?
Dr. Vesna švab: Gotovo je dobrodošel. Zdaj vlada nekakšen »divji lov«, to je neznosna situacija. Pacienti so prizadeti, ko dobijo odločbo.
Dr. Velikonja: Zagovornik naj bi delal v korist pacienta in vsi vemo, da je v korist pacienta velikokrat prav to, da ostane tukaj. Za to, da lahko to presodiš, moraš biti seveda strokovno usposobljen. (Dr. Vesna švab vstane, se opraviči in poslovi.)
Kako se v sedanji situaciji lahko sploh preprečijo zlorabe? Ali bolnike večinoma pripeljejo sem svojci?
Največkrat. Osebno sicer zelo dvomim, da bi lahko prihajalo do zlorab. Ko pripeljejo pacienta, ga najprej sprejme dežurni zdravnik, potem ga pregleda več strokovnjakov in šele potem se postavi diagnoza.
še enkrat: če vemo, da se število psihiatričnih bolnikov tudi pri nas povečuje iz dneva v dan – ali lahko krivimo samo državo v tranziciji, ki daje prednost kapitalu pred delom, v kateri se mnogi ljudje niso znašli?
Gotovo je to eden od vzrokov, ne pa, seveda, edini. Drugi vzrok je večja dostopnost psihiatričnih storitev. Včasih so tako imenovani vaški posebneži živeli v skupnosti na podeželju. Z naraščanjem mestnega prebivalstva se povečuje odstotek duševno bolnih. Morda se je zaradi tranzicije res zvišalo število reaktivnih motenj, anksioznih, depresivnih, nevrotičnih motenj; pri bolnikih, ki imajo že genetsko zasnovo za duševno motnjo, je seveda lahko stres prav tako eden od sprožilcev.
Kateri so poleg čustvenega šoka najpogostejši sprožilci za izbruh duševne motnje?
Alkohol, kokain, marihuana, hašiš, vse psihotropne substance. Vendar bi še enkrat poudarila, da so te substance predvsem sprožilec, da se pri osebi, ki ima že genetsko zasnovo, bolezen pokaže brez drog. Prave simptomatske psihoze, ki nastopijo ob uživanju drog, so nekaj drugega. Recimo: k nam pride pacient, ki je akutno psihotičen, ima slušne in celo vidne halucinacije, blodnje. Če gre za psihozo, ki jo povzroča psihotropna substanca, lahko hitro izzveni, nasprotno pa ne.
Čeprav na vaši psihiatrični kliniki ne uporabljate več elektrošokov, se tu in tam sliši mnenje, da je to velikokrat edini način za zdravljenje določene oblike shizofrenije. Kakšno je vaše mnenje?
Osebno sem mnenja, da je v nekaterih primerih zdravljenje z elektrošokom upravičeno in smiselno, predvsem pri nekaterih oblikah shizofrenij in depresij, ko se bolnik ne odzove na nobeno medikamentozno ali nemedikamentozno terapijo. Tako smo prisiljeni bolnike pošiljati v Zagreb, kjer je ta praksa še vedno v uporabi. In to je velika škoda.
Kakšni so stranski učinki elektrošoka?
Pravzaprav ima en resen stranski učinek. To je amnezija, ki je običajno prehodna. In če imamo pacienta, ki je psihotično depresiven, suicidalen in se ne odzove na nobeno terapijo, je zdravljenje z elektrošokom edina možnost za izboljšanje stanja.
Kaj pa antipsihotiki?
Starejše generacije antipsihotikov so imele več neželenih stranskih učinkov, ki so bolnika dejansko omejevali pri vsakdanjem življenju; govorimo predvsem o sedaciji, vplivu na kognitivne funkcije in nekatere organske sisteme. Pri novejših zdravilih je takih stranskih učinkov bistveno manj.
Avtor uspešnice Madness Explained: Psyhosis and Human Nature (2004), klinični psiholog Richard P. Bentall je opisoval poskus, kako je skupaj s sodelavci psihiatri vzel pet mg droperidola. Poskusa niso dokončali, ker so bili vsi udeleženci popolnoma otopeli, globoko depresivni, vsako še tako banalno vprašanje, kot je »ali si lačen?« je v njihovih glavah pomenilo ukaz. Opisuje, da je jokal, da se je še teden po poskusu počutil, kot da je med njim in svetom steklena stena ...
Zdaj govorite o tem, kako ta antipsihotik deluje na zdrave ljudi. Na primer: inzulin uporabljamo za zdravljenje sladkorne bolezni. Če bi ga uporabljali pri zdravih ljudeh, bi najbrž tudi ti imeli vrsto težav. Terapija je individualno indicirana – pomembno je, da bolnik terapijo optimalno prenaša. Cilj zdravljenja je izboljšanje psihičnega stanja in izbor terapije z najmanj stranskimi učinki.
Pa alkohol in antipsihotiki?
Imamo kar nekaj pacientov, ki imajo dvojno diagnozo: paranoidno shizofrenijo in alkoholizem. Mnogi začnejo piti tudi zato, ker je alkohol anksiolitik, ublaži tesnobo.
Kako pogosto se psihozam pridruži suicidalno vedenje?
Akutna psihoza z blodnjami in halucinacijami lahko privede do suicidalnega vedenja. Bolniki se počutijo ogroženi, občutek imajo, da jih zasledujejo in preganjajo, včasih jim glasovi govorijo, kaj morajo storiti. Zaradi omenjenih simptomov lahko postanejo samomorilni. Suicidalno vedenje se lahko pojavi tudi v obdobju brez psihotičnih simptomov zaradi depresivnega razpoloženja.
Richard P. Bentall se v omenjeni knjigi sprašuje, zakaj v psihiatričnih ustanovah »nikogar ne zanimajo vzroki za izbruh psihoz«, in omenja občutek nemoči, ker psihiatrija ne ponuja znanja, kako pomagati pacientom s psihozo, in kot edino smiselno alternativo antipsihotikom ponuja kognitivno psihoterapijo?
(za trenutek premolkne) Vem, kaj me sprašujete. A dolgoletne izkušnje so pokazale, da brez antipsihotikov psihoze ni mogoče uspešno zdraviti. Res je, da je pomemben holističen pristop, torej kombinacija zdravil in psihoterapije.
Dr. Andrej Marušič je kot zagovornik kognitivno vedenjske terapije večkrat poudarjal, da raziskave kažejo, da se že po dvanajstih, dvajsetih seansah terapije začne spreminjati tudi struktura in funkcija možganov osebe. Koliko se uporablja na vašem oddelku, koliko jo prakticirate vi?
V akutni fazi bolezni bolniki večinoma hudo trpijo, zato se mi zdi najpomembnejše, da čim prej ublažimo simptome bolezni. To najhitreje dosežemo z antipsihotiki. Jaz osebno možnosti za zdravljenje bolnikov izključno s kognitivno vedenjsko terapijo nimam. Na oddelku imam dvaindvajset ljudi, za takšen pristop bi morala skrbeti za veliko manjše število bolnikov. Sicer sama prisegam na kombinacijo medikamentozne in kognitivno vedenjske terapije.
Zakaj je terapija potrebna?
Psihotični ljudje živijo v paralelnih svetovih z drugačnimi pravili, ki velikokrat nimajo nič skupnega z 'našimi', zato v 'našem' svetu preprosto ne morejo niti znajo funkcionirati in velikokrat socialno propadejo. In spet smo pri tistem, kar je na začetku rekla dr. švabova - da je »funkcija« tista, ki določi, kdaj začnemo zdraviti psihozo.
Če bi za trenutek odmislili to, da ste psihiatrinja – vas nikoli ni zanimalo, da bi se poglobili v duševno motnjo, da bi si delali zapiske o slušnih, vidnih halucinacijah, da bi določenega pacienta sledili longitudinalno in zapisovali razvoj njegove bolezni?
Saj to delam, čeprav morda nekoliko drugače. Dejstvo je, da bolniki – še posebno, ko se jim stanje izboljšuje in postajajo bolj kritični – zelo neradi govorijo o tem. Imela sem bolnika, ki je veliko govoril o tem. Poleg drugih tipičnih simptomov bolezni je imel močne vizije, včasih je nekaj dni prej napovedal kraj in čas dogodka.
So se napovedi izkazale za resnične?
So se. (nasmešek) Hočem reči, da nekatere stvari, ki jih družba ne sprejema, niso nujno izraz bolezni …
Pred leti smo imeli pacientko, ki je tukaj preživela okrog 35 let in je verjela, da je kraljica. Imela je svojo sobo, ki je bila polepljena s slikami angleške kraljice in drugih evropskih kraljevskih rodbin. Izbrala si je kralja, do drugih pacientov se je obnašala kot kraljica do podložnikov, prirejala »sprejeme«, zelo jo je vznemirjal Fužinski grad, prepričana je bila, da bo prišel »nazaj v njene roke« ... Zdaj je preseljena v zavod za ostarele; za psihoze je namreč značilno, da izbruhi bolezni s starostjo umirijo, niso tako intenzivni.
Pravite, da je ta oseba na psihiatriji preživela 35 let. Torej se kljub rednemu jemanju antipsihotikov njeno stanje ni izboljšalo?
Ne. Trpela je za zelo hudo obliko bolezni. Izrabili smo vse terapevtske možnosti, a kljub vsem poskusom so blodnje in slušne halucinacije ostale skoraj nespremenjene.
Se pravi, da v mnogih primerih, kljub redni terapiji z antipsihotiki, bolezen ostane nespremenjena?
V nekaterih primerih da.
Kako si to razlaga psihiatrična znanost?
Nima razlage. Žal o teh stvareh še vedno vemo tako malo. Tudi druge vrste bolezni so v nekem odstotku neozdravljive. Ne vemo niti, zakaj pri nekaterih zdravila lahko popolnoma »pobrišejo« sledove psihoze, pri nekaterih pa ne učinkuje nobena vrsta terapije. Zakaj pri nekomu raka lahko uspešno zdravimo s kemoterapijo, pri nekomu pa zdravljenje ni uspešno?
Imate podatke, kaj je vaša pacientka kot »kraljica« slišala?
Ni bila na mojem oddelku, tako da vsebine njenih slušnih halucinacij ne poznam. Vendar vem, da tako kot mnogi drugi pacienti, ni kaj veliko govorila o tem, včasih je povedala, da sliši jokanje, materin glas.
Najredkejše so tako imenovane vidne halucinacije. Koliko bolnikov s takšnimi halucinacijami imate na oddelku?
Trenutno nikogar, verjetno bi jih našli na drugih oddelkih. Na sprejemnem oddelku nekateri bolniki navajajo tudi vidne halucinacije.
Kaj vidijo?
Vidijo ljudi, živali, različne podobe, vendar se te redkeje pojavljajo kot slušne halucinacije. Trenutno imam na oddelku mladega bolnika, ki se je zabodel. V enem od pogovorov mi je zaupal, da mu je to ukazal metulj. Očitno je tega metulja videl, vendar o tem ni natančno govoril.
Se temu pacientu s pomočjo antipsihotikov stanje izboljšuje?
Se.
Kako?
V zadnjih tednih nima več težav s spanjem, je mirnejši, ni več prestrašen, njegovi stavki so bolj smiselni. Strinja se z bivanjem v bolnišnici in meni, da mu zdravila pomagajo. Omenjeni pacient ima hudo obliko shizofrenije, ko se mu stanje izboljša, odide domov, vendar se velikokrat vrača v bolnišnico. Zdravljenje je zelo odvisno od samokritičnosti pacienta. Mnogi pacienti se v remisiji, ko se bolezen umakne, a ne vemo natančno, ali je popolnoma izginila, zavedajo, da so imeli halucinacije, omenjeni bolnik pa metulja še vedno doživlja kot realnost. Nekateri pacienti so v remisiji doživljenjsko.
Tudi vi delite mnenje številnih kliničnih psihiatrov, ki pravijo, da je psihoanaliza za psihotične paciente neprimerna?
Ne zgolj neprimerna, temveč celo kontraindicirana. Psihoanaliza se uporablja pri drugačnih psihičnih motnjah.
Se praksa privezovanja na posteljo pogosto uporablja?
Redko.
Pred dvema letoma je bila v SP objavljena izpoved moškega z diagnozo paranoidne shizofrenije, ki naj bi ga pripeljali na forenzični oddelek, ga privezali na posteljo in ga, kot je rekel, namestili med »posiljevalce in morilce«.
Vprašanje forenzike pri nas ni do konca urejeno. Forenzične bolnice pri nas ni, so pa na enem izmed naših oddelkov hospitalizirani bolniki, ki so storili kaznivo dejanje zaradi duševne bolezni. Sama delam s temi pacienti, kadar sem dežurna na sprejemnem oddelku, sicer je za forenzični oddelek odgovorna dr. Ličina.
So takšni pacienti nevarni zase in tudi za osebje?
Nevarni so bili zaradi bolezni ... Po terapiji običajno ne ogrožajo več sebe in drugih. Na takšnem oddelku je potreben večji nadzor, več osebja, za tiste, ki so še v priporu, so tam pazniki. Pri teh bolnikih je treba biti previdnejši, to je vse.
Kako postaviti mejo med duševno boleznijo in prištevnostjo pri kaznivih dejanjih? Mar to, da oseba lahko doživi seksualno ugodje samo ob umoru, velja za zgolj osebnostno motnjo, kot se je izkazalo v primeru Silva Pluta?
Silvo Plut po mnenju strokovnjakov ni imel nobene resne duševne bolezni. Mnenje o njegovem duševnem stanju lahko poda izvedenec psihiatrične stroke, če bo to potrebno. Osebnostne motnje niso dostopne psihiatričnemu zdravljenju.
Ampak možnost za »zdravljenje« takšnih motenj vendarle obstaja? Čeprav se zdi, da se v zaporu s temi ljudmi nihče ne ukvarja tako.
Sama se z osebami z osebnostnimi motnjami ne ukvarjam. Zato o tem ne morem govoriti. Res pa je, da se te motnje zelo težko zdravi, če jih sploh lahko.
Pri kateremu pacientu ste se počutili nemočni v smislu, da se je njegova oblika duševne motnje dejansko skladala z realnim - da ste mu »skorajda verjeli«?
Jaz puščam stvari odprte, mnogo stvari še ne vemo, mnoga pacientova stanja v meni odpirajo nova vprašanja ... A vendar. Nekje obstaja meja. Ni se mi še zgodilo, da bi me pacientove blodnje potegnile v njegov svet. Spomnim se bolnice, ki je verjela, da je inkarnacija device Marije. Bila je tako blažena, v takšnem ekstatičnem stanju, da se mi je na trenutke zdelo prav škoda, da bi ji z antipsihotiki ubijali to iluzijo, če se sama tako čudovito počuti. (nasmešek)
In zakaj je bilo potrebno zdravljenje?
Zato, ker je ni zanimalo, ali bo sploh kaj jedla ali se bo oblekla ali ne. Ni bila sposobna preživeti. Sicer vam več o njej ne morem povedati, ker ni bila na našem oddelku.
Zanimiv primer je bil fant, ki sem ga omenila že prej. Imel je vizije, kje in kdaj se bo zgodila nesreča. Pri njem sem res dopuščala možnosti, da ima tako močno intuicijo, morda celo nadnaravne sposobnosti, da zaznava nekaj, kar naj bi se šele zgodilo.
In zakaj ste se tudi pri njem odločili za zdravljenje z antipsihotiki?
Ker je bil poleg tega zelo bolan. Imel je slušne halucinacije, blodnje ... Ne spomnim se natančno, od tega je že kar nekaj let, a mislim, da je bil študent matematike, ki je cele noči analiziral matematične učbenike in iskal napake. Na fakulteti je prišel v konflikt s profesorji, ker je nenehno poskušal dokazati, da je določena formula neustrezna. Poleg tega, da se je bal ljudi, da se je nenehno počutil ogroženega in se nazadnje zaprl v stanovanje.
Razpolagate s podatki, zakaj sploh pride do vidnih ali slušnih halucinacij?
Ne ... Večinoma gre pri takšnih halucinacijah za negativne misli, zmerjanje. Eden od bolnikov največkrat sliši glas prejšnje psihiatrinje, drugi nenehno sliši žalitve. Pred kratkim sem imela pacienta, ki je jedel pepel, ker mu je to ukazoval glas. Spet drugi se pogovarja z bogom.
In kaj mu govori?
Kadar ga vprašam, mi pove isto. Da sta pri bogu dedek in oče. Spet drugi bolnik redno sliši glas, ki mu govori, da je samomor prepovedan, da naj tega ne naredi. Eden od pacientov vidi prejšnjega psihiatra, hodi mu v stanovanje, vse stanovanje ima prelepljeno s črnimi najlonskimi vrečami za smeti, zaprta okna, vrata. Kot že rečeno, večinoma bolniki ne želijo podrobneje govoriti o vsebini slušnih halucinacij.
Tudi Nikola Tesla, mimogrede, eden od »krivcev« za današnje elektrošoke, je bil znan po neobičajnem, ekscentričnem obnašanju in notranjem doživljanju; imel je slušne halucinacije, živčne zlome ..., daleč od »normalnega«, torej. Bi zdravljenje z antipsihotiki uničilo njegovo genialnost?
Morda, kdo ve. A še enkrat naj povem: dokler človek funkcionira v družbi, ni potrebe, da mu vzamemo »norost«. Meja za zdravljenje proti volji je tam, kadar človek zaradi svoje bolezni dela škodo sebi in drugim.
Umetnikov na vašem oddelku sicer ni, pa vendar - imate morda podatke, kako vzpodbujanje kreativnosti pomaga k ublažitvi simptomov?
Gotovo to na določene paciente deluje ugodno, ne pa na vse. Imamo določen dnevni red, najprej vizita, potem individualni pogovori, potem so na vrsti kreativne delavnice, kjer pacienti rišejo ob glasbi, med drugim imamo psihodramo, v kateri se pacienti vživljajo v druge like ... Mislim, da nekoga, ki nikoli v življenju ni risal, ki nima smisla za risanje in si tega niti ne želi, ni smiselno siliti. Imamo tudi veliko terapevtskih dejavnosti, povezanih z učenjem vsakdanjih in socialnih veščin, na primer, kako se naučiti skuhati kavo, kako skuhati kosilo ...
Kako pravzaprav potekajo individualni pogovori? Se vam poglabljanje v halucinacije psihotičnega pacienta zdi izguba časa?
Nikakor ne, vendar ob pravem času. Z vsakim pacientom se pogovarjaš drugače, zelo pomembno je, da s pacientom vzpostaviš globlji odnos, da ti pacient zaupa. Če ni zaupanja, potem je vsa terapija že v začetku izgubljena. Kot sem prej rekla – zdravila so pomembna, a to ni vse.
Pa vendar – novejše raziskave poročajo o visoki povezanosti med travmatskimi doživetji in psihotičnimi motnjami. Izsledki obsežne raziskave Darmouth Collegea v Hanovrucelo kažejo, da je med težkimi duševnimi bolniki kar 53 odstotkov žensk in 35 odstotkov moških, ki so bili v otroštvu spolno zlorabljeni. Koliko veste o tem? In koliko se poglabljate v pretekla travmatska doživetja vaših pacientov?
V pogovoru z bolnikom se ne osredotočamo samo na aktualne dogodke. Bolnika podrobno povprašamo tudi o njegovi preteklosti, vendar zaradi občutljivosti tematike obstaja velika verjetnost, da bolnik takšen dogodek zamolči. Hudi travmatski dogodki v otroštvu in pozneje lahko bistveno prispevajo k nastanku in razvoju duševne motnje, vendar so največkrat sprožilni dejavnik.
Zakaj ste se sploh odločili za psihiatrijo?
Nimam drugega odgovora kot to, da me to delo izpolnjuje. Trenutek, ko se pacient po hudi bolezni vrne v običajno življenje, je zame največje darilo. Darila dobivamo vsak dan ... Vsakič, ko vidiš, da se stanje izboljšuje, da njegove halucinacije izginjajo ... Ne vem, kako bi se izrazila, a od naših bolnikov se toliko naučimo. Veliko bolj neposredni, celo prvinski so v izražanju čustev, ni blefiranja, ne ravnajo v skladu z normami, ki veljajo v družbi – in to velikokrat prav blagodejno deluje.
Bodimo si na jasnem, delo s psihotičnimi pacienti ni lahko delo. Pa vendar me bolniki nikoli ne utrujajo. Veliko raje in uspešneje delam z njimi kot z bolniki z drugimi psihičnimi motnjami. Z izjemo geriatričnih bolnikov, ki so mi zelo pri srcu. Morda sem tako osebnostno strukturirana, ne vem. Preprosto – delam tisto, kar imam rada.
Avtorica: Vesna Milek
Izvirna novica: Sob 29.04.2006, priloga Dela Sobota
Članek je last avtorice in Dela. |
|
|
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji. |
Podarite 0,5% dohodnine
|
