Uf. Prav zares nisem pričakoval, da bo tako skrajno grozljivo. Kako čudno.

Kakor da bolj kot razmišljam o tem, kako postajam paničen, bolj paničen postajam. Kot nekakšen, kako se že temu reče? Začarani krog. Kot da se vrtinčim v spirali popolne nemoči in ne morem funkcionirati niti na najosnovnejši ravni. Jap, to bo kar dober opis. Rad bi se pomiril s kozarcem vode, ampak – in to je res smešno – kuhinja se zdi 500 kilometrov daleč. Misel na to, da bi dejansko vstal in šel tja, se zdi približno tako nemogoča kot misel, da bi z divjim plahutanjem z rokami poletel na luno. Ej, tile napadi panike so res čisto tako grozni, kot jih kažejo v filmih!

Ok, že res, da sem v tem precej nov, ampak ne morem si kaj, da ne bi opazil, da v bistvu ni nekega konkretnega razloga za moje počutje. Kako nenavadno. Človek bi si mislil, da bo tako nenaden, hromeč val nevzdržne groze sledil nekakšnemu dogodku. Na primer košarici moje punce. O moj bog, kaj če me punca pusti? Z malo poglobljenega razmišljanja morda pridem do vseh možnih natančnih razlogov za moje strašno počutje.

O ja, so že tukaj. So že tukaj. Osamljenost, izguba službe, osamitev iz kroga prijateljev, krvni strdki v nogah, moj pes me sovraži, letalo se zruši, rak. Ti hudič ti, tile panični napadi so pa močna zadeva, a ne? Res se niso šalili!

Ne morem čisto natanko določiti splošnega občutka neizogibne pogube, ki moje telo preplavlja kot plimni val. Če bi ga pa že moral opisati, bi uporabil besedo “vseobsegajoč”. Ja, definitivno vseobsegajoč. Zdi se mi, kot da vse v mojem vidnem polju prevevajo grozeče, zlonamerne sile, ki imajo za cilj moje uničenje, kar je malce presenetljivo, ker gre samo za nežive predmete v moji dnevni sobi. Luči, mizice, preproge … Kdo bi si mislil, da so lahko tako grozljive, na povsem nedoločen način?

Iiiiin zdaj se potim. O križane gate, a ni tole noro?

Prav zanima me, kaj se bo zgodilo zdaj. Če ne bi bil ravno zvit v položaj zarodka, bi se zibal na robu sedeža od same neučakanosti. Če sklepam po tem, kar mi moji možgani brez prestanka govorijo zadnjih 20 minut, lahko predvidevam, da bom umrl. Verjetno od srčnega napada. Ali kapi. Ali možganske anevrizme, diabetičnega šoka, spontanega pljučnega kolapsa ali … Lahko človek zapaničari do smrti? Glej, glej, kako neverjetno hitro mi švigajo misli.

Mogoče bi me pomirilo, če bi si manično ponavljal kakšno preprosto frazo, znova in znova. Vredno je poskusiti, ne? Vse je v redu. Vse je v redu. Vse je v redu. Nak. Izkazalo se je, da so edini zvoki, ki sem jih trenutno zmožen, nekakšno grgranje in tiho ihtenje.

Čakaj malo, zdi se mi, da se malce umirjam. Ja. Stvari postajajo spet jasne in čutim, da se mi umirja utrip. V redu. Počasi dihaj. Nekega dne bom umrl. O moj bog, spet je tukaj. Pa gremo znova.

Najbolje, da pokličem rešilca. Tako me lahko odpeljejo v bolnišnico in izpeljejo cel kup preiskav, ki ne bodo pokazale ničesar in zdravniki mi bodo povedali, da ni z mano nič fizično narobe in me bodo okarali, ker tratim njihov čas in dragocene vire in izstavili mi bodo račun, ki bo tako nezaslišano visok, da ga ne bom mogel plačati in spet se bom znašel tukaj, v  norečem vrtincu neusmiljene groze in strahu.

Pismo rosno, kako dolgo trajajo te reči?

Morda bo pomagalo, če se skrijem pod rjuhe. Pa da vidimo … Ne; še vedno ravno tako paničen tukaj v postelji kot zvit v kepo na kavču. Tale napad panike je pa vztrajen. Kaže, da mi bo sledil, kamorkoli grem.

Pravzaprav, če pomislim, mi nič ne more pomagati. Objemanje blazin s kavča je ravno tako neučinkovito, kot če jih mečem čez sobo. Ihtenje z velikimi debelimi solzami, ki mi tečejo po licih, prav tako ne pomaga. Bolj kot se stvari slabšajo, večja je panika in večja je panika, bolj se stvari slabšajo.

Kdo bi si mislil, da so ves ta čas, ko so ljudje govorili o napadih panike, v resnici misli na brezglavo drvenje z raketnim pogonom direktno v pekel, kjer ti nato demoni po slamici posrkajo dušo?

No, pa končno razumem ves hrup okoli tega.

Prevod članka iz The Onion, vir  
Avtor: T. Eric Mayhew
Prevod: Ana Šorc