Prva stran arrow DEPRESIJA
DEPRESIJA Natisni E-pošta
Vpisal: Hister Caprae   
18. 09. 2009

Vsakogar od nas od časa do časa obiščejo žalost, malodušnost in melanholija. Običajno se zadržijo v naši bližini kratek čas, kakšen dan ali dva, morda pa tudi nekoliko dlje, če preživljamo težjo življenjsko preizkušnjo, kot so npr. zlomljeno srce, izguba bližnje osebe, za katero žalujemo, ali druge žalostne okoliščine.

Toda depresija ni zgolj žalost, ki pride in gre. Depresija je razpoloženjska motnja, ki vpliva na telo, razpoloženje in misli. Pri tem lahko zmoti apetit, spanec, posameznikov pogled nase in na svet okrog njega ter namesto veselja do življenja prinese obup in žalost. Pri tem lahko resno ovira normalno vsakodnevno delovanje človeka, povzroča duševne in fizične bolečine ter zahteva zdravljenje z ustrezno terapijo. Ta ljudem lahko pomaga, da ponovno najdejo veselje in dobro počutje, saj je depresija v veliki večini primerov ozdravljiva.

Poznamo več različnih vrst depresije, med najpogostejšimi so: huda depresivna motnja, distimična motnja in poporodna depresija, poznamo pa še bipolarno motnjo, prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem ter sezonsko motnjo razpoloženja (SMR).

Vzroki za depresijo so zaenkrat še neznani, strokovnjaki pa menijo, da gre za preplet različnih dejavnikov, ki lahko vplivajo na razvoj depresije pri posamezniku. Spodaj si oglejte, kateri so možni vzroki za depresijo, kako jo zdravimo, kakšni so simptomi depresije ter se poučite tudi o različnih oblikah depresije.

Depresije se ne da zgolj »odmisliti«. Ljudje včasih zmotno menijo, da lahko oseba z depresijo svoje negativne misli in občutke preprosto »odmisli«, jih zamenja z bolj pozitivnimi, se razvedri z družabnim obiskom, dobrim obrokom ali poslušanjem priljubljene glasbe. Na žalost se depresija ne umakne kar tako, simptomi lahko trajajo tedne, mesece ali celo leta. Zato je zelo pomembno, da osebe z depresijo prepoznajo slabo počutje, poiščejo pomoč, prejmejo pravo diagnozo in čimprej začnejo z zdravljenjem.

Vzroki in faktorji tveganja

Vzrok depresije je zaenkrat še neznan, tudi mnenja strokovnjakov se okrog tega vprašanja močno razlikujejo. Nekateri so prepričani, da so za depresijo odgovorna neravnovesja kemičnih prenašalcev v možganih, spet drugi, da depresijo povzročajo dogodki iz otroštva ali vplivi iz posameznikovega okolja. Ena od možnih razlag je tudi ta, da depresijo povzroča kombinacija različnih dejavnikov, kot so podedovana nagnjenost k depresiji, psihosocialno okolje posameznika, neravnovesje možganske kemije, priučeni vedenjski in mišljenjski vzorci idr. Zelo verjetno se vzroki za depresijo tudi razlikujejo od posameznika do posameznika.

Kljub temu, da vzrok depresije še ni popolnoma znan, pa znanstveniki vedo, da obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnimi količinami živčnih prenašalcev noradrenalina, serotonina in dopamina. Znano je, da ti živčni prenašalci igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.

Statistike kažejo, da otroci staršev z depresijo pogosteje tudi sami razvijejo enako motnjo v primerjavi z otroki staršev, ki niso doživeli depresije. Raziskave pojavnosti depresije pri dvojčkih kažejo na 70 % možnost, da bosta oba identična dvojčka trpela za depresijo, kar je enkrat večja možnost kot pri dvojajčnih dvojčkih.

Depresija je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti. Kronična depresija pa se pogosteje pojavlja na območjih, ki jih je prizadela vojna, naravne nesreče, revščina ali zanemarjanje.

Pojavnost

Depresija se lahko pojavi v vseh strostnih obdobjih, najpogosteje med 25 in 44 letom. Ta bolezen sicer ne izbira glede na starost, saj lahko za depresijo trpijo tudi otroci, v zadnjih letih pa strokovnjaki opažajo, da se pogosto pojavlja tudi pri najstnikih. Naraščujoč odstotek depresije med najstniki morda odraža vedno večje pritiske na mlade ljudi glede šolskega uspeha in visokih pričakovanj staršev. Tudi pri starejših ljudeh se depresija pogosto pojavi, kadar gredo starostniki skozi velike življenjske spremembe, kot so npr. bolezen, telesna oviranost ali izguba partnerja ali druge ljubljene osebe.

Po nekaterih ocenah za depresijo v vsakem trenutku trpi približno 5–7 % populacije, vendar jih niti polovica od teh ljudi ne bo poiskala in prejela ustrezne pomoči za svoje težave. Tekom življenja depresija vsaj enkrat prizadene okrog 20 % prebivalstva, zanjo enkrat v življenju zboli približno petina žensk, okrog 10 % jih doživi poporodno depresijo. Kljub temu, da ženske kar dvakrat pogosteje obolevajo za depresijo od moških, moški močno prednjačijo po številu samomorov – ti so najpogostejši pri starejših ovdovelih, ločenih ali razvezanih moških.

Znaki in simptomi

Simptomi depresije se razlikujejo od osebe do osebe, odvisni pa so tudi od težavnosti depresije. Depresija spremeni mišljenje, občutke, vedenje in telesno blagostanje ljudi. Najbolj izraziti simptomi depresije so izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja. Žalost kot posledica depresije je velikokrat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna vseh simptomov. Mnogo simptomov je namreč odkritih šele, ko oseba prične z zdravljenjem.

Spremembe mišljenja: Eden od značilnih simptomov depresije je negativno razmišljanje. Prej običajne misli postanejo prežete z obupom in velikokrat tudi z občutki krivde in samoobtoževanjem. Osebe z depresijo so pogosto zelo samokritične, pesimistične, pri hujši obliki depresije pa imajo tudi samodestruktivne misli, ki jih je potrebno vzeti zelo resno. Depresija namreč lahko vodi tudi v misli o samomoru. Poleg negativnega razmišljanja depresija lahko povzroči tudi težave s koncentracijo in odločanjem, nekateri ljudje pa imajo tudi težave s kratkoročnim spominom.

Spremembe občutkov: Osebe z depresijo se lahko počutijo žalostne brez kakršnegakoli otipljivega vzroka. Občutijo pomanjkanje motivacije, težko se nečesa lotijo in dokončajo začete naloge. Eden od značilnih simptomov depresije je nezmožnost doživljanja veselja in sreče. Osebe z depresijo običajno niso več zmožne občutiti užitka ob prijetnih aktivnostih, pogosto so utrujeni in se čutijo upočasnjeni, spet drugi pa postanejo zelo hitro razdraženi in »tečni«, težko obvladujejo svojo jezo. Depresijo običajno spremljajo tudi občutki obupa, nemoči, nesmisla, prežemajoče žalosti, krivde in samoobtoževanja.

Spremembe vedenja: Spremembe vedenja v depresiji so odraz negativnih čustev in misli, ki jih doživljajo osebe z depresijo. Pogosto se umaknejo, se zaprejo pred svetom, postanejo apatični in nezainteresirani za aktivnosti, v katerih so poprej uživali. Zaradi kronične žalosti osebe z depresijo pogosto jočejo tudi brez razloga, nekateri se pritožujejo nad vsem ali doživljajo nepričakovane izbruhe jeze. Pogosto se umakne tudi želja po spolnosti. Nekateri ljudje z depresijo zanemarijo svoj zunanji izgled in ne skrbijo niti za osnovno higieno, saj jim lahko že umivanje zob predstavlja neverjeten napor. Osebe s hudo depresijo lahko veliko spijo, njihova produktivnost strmo pade, včasih pa celo ne morejo vstati iz postelje.

Telesne spremembe: Nekateri ljudje depresijo doživljajo predvsem skozi telesne simptome. Morda se ne zavedajo svojih negativnih misli, opazijo pa močno umanjkanje ali povečanje apetita, hudo nespečnost ali kronično utrujenost, razdražljivost, bolečine v različnih delih telesa, težave s spominom itd.  Zelo velik odstotek oseb z depresijo ima težave s spancem. Nekateri spijo cele dneve, spet drugi pa tedne ne morejo normalno zaspati. Značilno je pomanjkanje energije in volje, nekateri pa lahko doživljajo pretirano živčnost in ne morejo niti sedeti pri miru.

Zaradi izgube energije se mnoge osebe z depresijo izogibajo socialnim stikom, redni telovadbi ali vzdrževanju prejšnjih interesov. Zmanjšana aktivnost se pokaže v izgubi mišične in kostne mase, kar je povod za slabše fizično stanje. Prisotni so tudi občutki ničvrednosti, saj osebe mislijo, da niso dobre v ničemer in nikomur nič ne pomenijo. S težavo sprejemajo komplimente ali si priznajo dosežke.

Še več simptomov ...

  • Zapiranje vase (npr. pred družino, prijatelji, službo ali šolo).
  • Opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek.
  • Nasilje (največkrat pri adolescentih ali priletnih osebah z depresijo).
  • Nezmožnost joka, kljub potrebi po joku.
  • Izguba spomina (npr. glede planov, kratkoročni spomin).
  • Obraz brez izraza.
  • Ponavljajoča se izguba koncentracije, strmenje v prazno.
  • Odvisnost od substanc (alkohol, droge).
  • Močna zaskrbljenost in strah.

 
Različne oblike depresije

Huda depresivna motnja

Huda depresivna motnja ali huda depresija je resna razpoloženjska motnja, ki vpliva na vsa področja življenja. Zmoti človekovo sposobnost dela, spanja, prehranjevanja, uživanja, učenja, skratka, človeku prepreči normalno delovanje. Epizoda hude depresije se lahko pojavi samo enkrat v življenju, še pogosteje pa se ponovi in tako večkrat presega normalno življenje ljudi.
Huda depresija se od drugih oblik depresije razlikuje v posebej zaskrbljujočem slabem razpoloženju, splošni izgubi interesa in energije ter nezmožnosti občutenja veselja in radosti, kar traja neprenehoma najmanj dva tedna. Oseba z depresijo se običajno umakne ali oslabi svoje socialne stike. Občuti apatijo pri delu, v šoli, razmerjih, ne zmore sprejemati odgovornosti, vse to pa negativno vpliva tako na osebo samo kot na njeno družino. Ljudje, ki tovrstnih simptomov nikoli niso sami doživeli, zelo težko razumejo, kaj prestajajo osebe z depresijo.

Poleg splošnega slabega počutja in nezmožnosti doživljanja veselja osebe s hudo depresijo vsakodnevno doživljajo še:

  • skrajno utrujenost,
  • upad koncentracije in nezmožnost odločanja,
  • misli o samomoru, skrajni obup,
  • bistveno spremenjen apetit,
  • spremembe v spalnih navadah – nenehna utrujenost in spanje ali nespečnost,
  • močni občutki nemoči, samoobtoževanja in krivde,
  • nizka samozavest,
  • obsojanje samega sebe.

Distimična motnja

Distimična motnja ali kronična depresija blage stopnje je podobna hudi depresivni motnji, vendar je nekoliko milejša in kronična. Značilno zanjo je, da osebe dalj časa (več kot dve leti) doživljajo nekoliko manj resne simptome depresije, zaradi katerih se ne morejo dobro počutiti in normalno delovati, čeprav zaradi tega niso popolnoma onesposobljeni. Osebe z distimično motnjo pogosto doživijo eno ali več epizod hude depresije v svojem življenju.

Pri distimični motnji depresivno razpoloženje dalj časa vztraja cele dneve, manj pogosto pa so prisotne tudi težave z apetitom ali spanjem. Zelo pogosto se distimična motnja začne že v otroštvu, nekatere osebe z distimično motnjo denimo poročajo o tem, da sploh ne pomnijo, da bi kdaj doživeli resnično radost.

Poporodna depresija

Veliko žensk kmalu po porodu doživi t. i. »baby blues« ali poporodno otožnost, za katero so značilna nihanja v razpoloženju, občutki strahu in anksioznosti, izguba apetita in nespečnost ter pogosti izbruhi joka. Poporodna otožnost navadno izzveni po nekaj dneh ali tednu dni, simptomi pa niso tako hudi, da bi bilo potrebno zdravljenje.
Poporodna depresija se od običajne otožnosti razlikuje po tem, da so depresivni simptomi zelo izraziti in hudi, depresija pa lahko traja dolgo časa, več tednov ali celo mesecev. Pojavi se lahko kadarkoli v enem letu po porodu. Popodorno depresijo je potrebno vzeti zelo resno in zahteva zdravljenje, sa lahko simptomi med drugimi vključujejo tudi misli na samomor.

Nekateri značilni simptomi poporodne depresije so:

  • občutek obupa in krivde zaradi slabega počutja ob veselem dogodku,
  • nezmožnost uživanja,
  • pomanjkanje energije in motivacije,
  • pogost jok,
  • strah, da bi poškodovali otroka ali sebe,
  • anksioznost, napadi panike, občutek nemira, strah, zaskrbljenost,
  • pretiran apetit ali izguba apetita,
  • nespečnost ali pretiran spanec.

Po nekaterih ocenah poporodno depresijo doživi od 10 do 15 % žensk. V nekaterih redkih primerih (od 0,1 do 0,4 % primerov) se poporodni depresiji pridruži še poporodna psihoza, ki običajno nastopi v prvih dveh tednih po porodu. Ženske z bipolarno motnjo ali shizoaktivnimi motnjami imajo povečano tveganje za pojav poporodne psihoze. Tipični simptomi poporodne psihoze so: prividi in prisluhi, poskus poškodovanja sebe ali otroka, občutek zbeganosti in zmedenosti in zelo nenadna nihanja razpoloženja.

Strokovnjaki sklepajo, da poporodno depresijo povzročijo hormonske spremembe v telesu v kombinaciji s stresom zaradi velike življenjske spremembe, ki jo prinese rojstvo otroka. Nekatere ženske pa doživljajo depresivne simptome v povezavi s hormoni tudi vsak mesec v dneh pred menstruacijo. T. i. predmenstrualni sindrom (PMS) takrat spremljajo moteči depresivni simptomi, kot so: jeza, utrujenost, anksioznost, žalost, jokavost, razdražljivost in odmik. Kadar so ti simptomi zelo izraziti v predmenstrualnem času in ovirajo sicer normalno delovanje ženske, temu pravimo, da doživljajo PDM ali predmenstrualno disforično motnjo.

Prilagoditvena motnja z depresivnim razpoloženjem

Značilno za prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem je, da osebe doživijo depresivno epizodo ali določene simptome depresije ob eni ali več težkih življenjskih situacij. Sem sodijo npr. spremembe v finančnem ali družbenem položaju, naravne nesreče, hudi konflikti, boj za preživetje, travma ali težave v zakonu. Osebe, ki ob stresnih dogodkih doživljajo depresivne simptome, lahko trpijo za prilagoditveno motnjo z depresivnim razpoloženjem.

Sezonska motnja razpoloženja (SMR)

Sezonska motnja razpoloženja zajema doživljanje depresivne epizode v zimskih mesecih, ko ljudje doživijo pomanjkanje naravne sončne svetlobe. Običajno se pri tej obliki depresija umakne v spomladanskem in poletnem času. Pogosteje se pojavlja pri ljudeh, ki živijo v krajih z veliko razliko v količini svetlobe poleti in pozimi. Značilni simptomi za to obliko depresije so poleg običajnih simptomov depresije še: povečan apetit, razdražljivost, dolgotrajno spanje, utrujenost in močno povečana potreba po ogljikovih hidratih. Sezonsko motnjo razpoloženja je mogoče učinkovito zdraviti s svetlobno terapijo, približno polovica obolelih za to obliko depresije pa poleg tega potrebuje še drugačno vrsto terapije.

Bipolarna motnja ali manična depresija

Manična depresija ni tako pogosta kot huda depresivna motnja ali distimična motnja. Od drugih oblik depresije se bistveno razlikuje po tem, da ljudje z bipolarno motnjo doživijo eno ali več epizod intenzivne evforije oz. manije (ekstremno dobro razpoloženje), nato pa ponovno zanihajo v zelo slabo razpoloženje (depresijo). Simptomi, ki jih doživljajo ljudje v času manije so lahko zelo hudi in zahtevajo takojšnje zdravljenje. Običajno osebe z manijo nenadzorovano zapravljajo denar, sprejemajo zelo slabe življenjske in poslovne odločitve, igrajo na srečo, so prepričani, da imajo posebne sposobnosti, hitro govorijo in se počutijo, kot da so na višku moči in sreče. Takim vrhuncem običajno sledijo padci v depresijo. Močna nihanja v razpoloženju so lahko tako huda, da je tveganje za samomor pri bipolarni motnji večje kot pri drugih oblikah depresije.
Za več podrobnejših podatkov o bipolarni motnji ali manični depresiji obiščite portal www.bipolarna.si.

Zdravljenje depresije

Danes lahko depresijo zdravimo zelo uspešno. Obstaja več oblik zdravljenja, običajno pa so najučinkovitejše kombinacije več oblik terapije, kot je denimo kombinacija zdravil s kognitivno-vedenjsko terapijo. Kognitivno-vedenjska terapija ali KVT je po mnenju stroke trenutno najuspešnejša vrsta psihoterapije za depresijo in anksiozne motnje. Oblike zdravljenja depresije so:

  • Zdravljenje z antidepresivi
  • Kognitivno-vedenjska terapija in interpersonalna terapija
  • Druge oblike psihoterapije, kot so npr.: transakcijska analiza, psihoanaliza, hakomi terapija, Gestalt terapija, hipnoterapija idr.
  • Samopomoč
  • Zdravljenje s svetlobno terapijo

Nekatere druge oblike zdravljenja, ki se uporabljajo manj pogosto ali v bolj zapletenih primerih kronične depresije, ki se ne odziva na zgoraj omenjene vrste terapije:

  • Elektrokonvulzivna terapija (EKT) ali šok terapija: Okrog uporabe te terapije kroži mnogo polemik o primernosti. Največkrat zato, ker večina pacientov, ki prejema elektrokonvulzivno terapijo, trpi za izgubo kratkoročnega spomina in včasih za izgubo celotnega spomina. Zato je EKT rezervirana samo za paciente s kronično depresijo, ki se ne odzivajo na nobeno antidepresivno zdravilo in za paciente, ki so zaradi hude depresije v nevarnosti, da škodujejo sebi in/ali drugim.

Kaj je kognitivno-vedenjska terapija?

Kognitivno-vedenjska terapija je zelo uspešna oblika psihoterapije pri zdravljenju depresije. Kognitivna ali miselna terapija je od vseh pristopov zdravljenja depresije najbolj raziskana in preverjena. Osnovna premisa kognitivne terapije je, da naše misli vplivajo na naše občutke in posledično vedenje. Beleženje misli nam omogoča zaznavanje negativnih vzorcev, ki jih s pomočjo terapevta lahko zamenjamo z bolj pozitivnimi. Cilj te terapije je ozavestiti negativno razmišljanje. Vedenjska terapija pa uči, kako spremeniti naučene vedenjske vzorce, ki nas vodijo k depresivnemu razmišljanju ali so njegova posledica. Pri tem velja izrek, da mora pri depresiji dejanje vedno priti pred motivacijo, saj nas depresia običajno oropa volje do dela na sebi in spreminjanja ustaljenih življenjskih vzorcev. S kognitivno-vedenjsko terapijo depresivne osebe pridobijo nov pogled na svet, se bolje počutijo in izboljšajo razpoloženje. Ko se oseba nauči prepoznati stresne situacije, si zna pomagati z učinkovitimi tehnikami obvladovanja, namesto da znova zapade v depresijo. Tako se postopoma nauči upravljati s stresom, ki je nekoč povzročal depresijo.

Zdravila

Antidepresivi so najširše uporabljena metoda zdravljenja depresije. Simptomi depresije se izboljšajo pri približno 80 % pacientov, ki jemljejo antidepresive, zdravljenje z zdravili pa lahko poteka od šest mesecev do enega leta. Ponavljajoča se depresija običajno zahteva 2 leti zdravljenja z antidepresivi, kronična depresija pa lahko zahteva doživljenjsko zdravljenje. Na zdravila se vsak posameznik odziva drugače, izbira pa se jih glede na stranske učinke.

Antidepresivi lahko potrebujejo od 1 do 8 tednov, da pričnejo delovati, odvisno od količine zdravila in posameznikovega odziva nanje. Odmerek zdravila se običajno povečuje postopoma, ko se pri pacientu povečata toleranca in odziv na zdravilo. Antidepresivi izboljšajo spanec in apetit, zmanjšujejo anksioznost, izboljšajo koncentracijo in povrnejo izgubljeno količino energije. Najbolje delujejo pri osebah, ki so se dobro odzivali na zdravila v preteklosti ali pa trpijo za drugimi težavami, kot sta denimo nespečnost ali anoreksijo. Dandanes so najpogosteje predpisani antidepresivi vrste SSRI (selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina), poznamo pa še triciklične antidepresive, ki so lahko usodni ob prevelikih odmerkih, zaviralce MAO (zaviralce monoaminske oksidaze), ki so sicer zelo uspešni pri zdravljenju simptomov, vendar hkrati lahko nevarno reagirajo v kombinaciji z nekaterimi običajnimi živili, kot so siri, pivo, klobase, ter drugimi antidepresivi. Občasno se v primerih hude depresije predpisujejo tudi antipsihotiki in stabilizatorji razpoloženja (slednji predvsem pri bipolarni motnji). Včasih morajo osebe ob jemanju antidepresivov za blaženje stranskih učinkov jemati tudi pomirjevala ali poživila.

Kako delujejo zdravila?

Neverjetno, toda stroka si še danes ni povsem enotna v tem, kako antidepresivi sploh delujejo. Večina strokovnjakov meni, da zdravila vplivajo na povečanje količine živčnih prenašalcev v možganih. Največ antidepresivov je namreč povezanih s tremi živčnimi prenašalci, ki naj bi bili odgovorni za povzročanje težav z depresivnim razpoloženjem in tesnobo. To so serotonin, noradrenalin in dopamin. Na žalost ima večina antidepresivov tudi določene stranske učinke, ki pa navadno izzvenijo po nekaj tednih jemanja antidepresivov oz. ko se oseba prilagodi na količino zdravila. Farmacevtska industrija je na področju antidepresivov dosegla izjemen napredek v zadnjih desetletjih in vedno znova razvija nove vrste antidepresivov, ki imajo vedno manj stranskih učinkov.

 

Viri:

Mentalhealth Channel
NIMH National Institute of Mental Health
Psychology Information Online
Womenshealth.gov

 
© 2005 - 2019 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami