 Mnenje o obveznem predpisovanju zdravil z generičnim imenomUvajanje obveznega predpisovanja zdravil z generičnim imenom, še zlasti pa navodilo, da mora farmacevt v lekarni izdati najcenejše zdravilo, ni skladno z veljavno zakonodajo. Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil sicer zdravnikom dopušča, da predpišejo zdravilo bodisi z lastniškim bodisi s splošnim, torej z generičnim imenom – pri obveznem načinu izdajanja najcenejšega zdravila v lekarni pa menim, da je to ne dovolj domišljen in tudi strokovno in pravno sporen ukrep. Uvajanje novega sistema pomeni omejitev predpisovanja zdravil in zbuja resne, tudi strokovne pomisleke.
Uvajanje obveznega predpisovanja zdravil z generičnim imenom, še zlasti pa navodilo, da mora farmacevt v lekarni izdati najcenejše zdravilo, ni skladno z veljavno zakonodajo. Pravilnik o razvrščanju, predpisovanju in izdajanju zdravil sicer zdravnikom dopušča, da predpišejo zdravilo bodisi z lastniškim bodisi s splošnim, torej z generičnim imenom – pri obveznem načinu izdajanja najcenejšega zdravila v lekarni pa menim, da je to ne dovolj domišljen in tudi strokovno in pravno sporen ukrep. Uvajanje novega sistema pomeni omejitev predpisovanja zdravil in zbuja resne, tudi strokovne pomisleke. Ukrep je predstavljen kot načelo, ki izhaja iz tega, da so si nekatera zdravila v terapevtskem smislu učinkovitosti in neželenih učinkov zelo podobna, kar je pri zdravilih vsekakor preveč splošna ugotovitev. Iz prakse namreč vemo, da je izbira konkretnega zdravila pogosto odvisna tudi od drugih bolezni in težav pri posameznem bolniku, od okvar vitalnih organov in tudi od tega, v katero skupino spada bolnik (starostniki, nosečnice, otroci …). Ukrep je sporen tudi z vidika različnih pravno zavezujočih aktov, ki določajo pravice bolnikov; te so določene z zakonom ter varstvom človekovih pravic in dostojanstva, opredeljenem v konvenciji o človekovih pravicah. Bolnikova pravica do zdravljenja z zdravili je ena temeljnih pravic, v katero ne gre posegati brez soglasja in podpore vseh strok. Pasti paralelnega uvoza Obveznost izdaje najcenejšega generičnega zdravila pomeni popolno odtegnitev originalnega zdravila – ali pa še višje doplačilo zanj, če se bo bolnik zavedel te pravice in možnosti. Upravičena je bojazen, da se utegne pojaviti večje število različnih cenejših generičnih zdravil. To se bo domnevno zgodilo z uvedbo paralelnega uvoza z namenom pridobitve cenejših zdravil, saj se bo ta izvajal po poteh, pri katerih je upravičen dvom v zagotavljanje kakovosti in s tem tudi varnosti zdravil. Sistem obveznega izdajanja najcenejšega generičnega zdravila bo zaradi omejevanja izbire gotovo vodil v zmanjšano razpoložljivost vseh zdravil, predvsem originalnih, ki so rezultat temeljitih raziskav glede varnosti in učinkovitosti. Teh zdravil znanstveniki ne razvijajo samo s ciljem zdravljenja novih bolezni, temveč želijo razviti zdravila s še boljšo učinkovitostjo in manj neželenimi učinki – torej takšnih, ki podaljšujejo življenje, izboljšujejo njegovo kakovost, preprečujejo različne bolezni ter skrajšujejo potek zdravljenja. Tako se v sistemu ustvarjajo prihranki, ki pa jih ni mogoče preprosto izračunati. Generična zdravila so kopije originalnih zdravil, ki prihajajo na trg s precejšnjim časovnim zamikom, imajo enako zdravilno učinkovino in enako farmacevtsko obliko, nimajo pa enakih pomožnih sestavin, ne po vrsti in tudi ne po številu. Njihova biološka uporabnost in podobnost z originalnim zdravilom se dokazujeta s študijo, ki pa se izvaja na manjšem številu zdravih mladih prostovoljcev. Zato ne zadošča za celovito in dokončno oceno pričakovanega rezultata zdravljenja večjega števila bolnikov, predvsem takšnih s kroničnimi boleznimi in takšnih, ki sočasno jemljejo več zdravil. Neugodni in nepredvideni odzivi Variabilnost delovanja zdravil je, na splošno, pogojena z različnimi dejavniki, najsi so to različne pomožne sestavine ob enakih učinkovinah, razlike v tehnoloških postopkih izdelave zdravila ali razlike pri bolnikih samih, ki se na zdravila odzivajo različno. Tovrstne spremembe lahko povzročijo številne neugodne in nepredvidene odzive na zdravila – lastnosti organizma, ki so bistvenega pomena za delovanje zdravil, so starost in spol, genetski dejavniki, ledvične in jetrne bolezni, volumen krvne plazme, telesna masa, sočasno jemanje več zdravil, različna bolezenska stanja in tudi način prehrane. Pri kroničnih bolnikih, še posebej pri takšnih s srčno-žilnimi obolenji in sladkorno boleznijo, sta stabilnost kakovostnega zdravljenja in odsotnost nastanka klinično pomembnih razlik v učinkovitosti še posebnega pomena. Zato je obveznost izdajanja izključno najcenejših generičnih zdravil s strokovnega vidika nesprejemljiva. Dolgoročno namreč vodi v poslabšanje zdravstvenega stanja prebivalstva. Predvsem pa onemogoča sledenje terapiji in postavlja pod vprašaj odgovornost tako zdravnikov, ki so odgovorni za zdravljenje, kot tudi farmacevtov, saj jim nalaga odgovornost, ki ni skladna z veljavno zakonodajo. Farmacevti so pri opravljanju svojega poklica, tako kot zdravniki, v mejah svoje usposobljenosti in skladno z zakonom samostojni in neodvisni ter za svoje delo odgovorni pred svojo vestjo, pred bolnikom in družbo. Nalaganje obveznosti za izdajanje določenih zdravil samo glede na ceno pa prinaša popolno odsotnost strokovne presoje in nespoštovanje bolnikovih pravic. Nada Irgolič, mag. farm., spec., bivša direktorica republiškega urada za zdravila Delo, 17.8.2009
Nesprejemljiv in vse prej kot varen nov način predpisovanja zdravil? Da za varčevanje, za prenos odgovornosti pa vsekakor ne ? Pavel Poredoš: Zdravnik je tisti, ki izbere najustreznejše zdravljenje in zdravilo za svojega pacienta ter s tem prevzame odgovornost za izid zdravljenja – Do prihrankov po drugačni poti – Protest bolnikov Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) je v letošnji sveženj varčevalnih ukrepov dodal tudi novost, po kateri naj zdravnik poslej svojemu pacientu ne bi več predpisal konkretnega zdravila, temveč zgolj zdravilo s splošnim oziroma nelastniškim imenom. To pomeni, da bi bolnik po vsej verjetnosti v lekarni, kjer bo farmacevt presodil, katera različica zdravila za lajšanje njegovih bolezenskih težav je finančno najugodnejša, lahko dobil tudi zdravilo, ki mu nikakor ne ustreza, predvsem pa ne pomaga. Novost, ki jo je zavod predstavil spomladi, je že v začetku junija naletela na revolt bolnikov, ki so opozorili na tveganost takšnega varčevanja. Odgovor ZZZS, češ da je takšna bojazen odveč, očitno ni bil dovolj prepričljiv, saj so se bolniki, pod okriljem Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva ter istoimenskega društva (pobudnica za ustanovitev gibanja je bila mag. Julijana Bizjak Mlakar, ki je obenem tudi predsednica upravnega odbora društva), oglasili znova. Po mnenju predsednika Slovenskega zdravniškega društva prof. dr. Pavla Poredoša mora zdravnik ostati tisti, ki izbere najustreznejše zdravljenje in tudi zdravilo za pacienta, s tem pa prevzame tudi odgovornost za izid zdravljenja. Če bo ZZZS utemeljil natančne pogoje za predpisovanje zdravil, pri čemer naj bi bilo po pavšalnih ocenah mogoče prihraniti celo do 20 odstotkov stroškov za zdravila, potem bodo pri tovrstnih prizadevanjih brez dvoma sodelovali tudi zdravniki. Vendar tako, pravi prof. Poredoš, da bodo v ordinacijah imeli ustrezen računalniški sistem, ki jim bo omogočil takojšen pregled nad naborom konkretnih zdravil iz iste skupine in tako olajšal odločanje. Zdravniki, odgovorni za varnost zdravljenja (svojih) pacientov, pa ne podpirajo obvezujočega predpisovanja zdravil z nelastniškimi imeni. Sicer pa Poredoš, ki je med drugim vodil tudi komisijo za razvrščanje zdravil na liste pri ZZZS, pravi, da razume pobudo zavoda glede čim bolj racionalnega ravnanja (tudi) na področju farmakoterapije, kjer se je na poplavo novih zdravil treba pripraviti tudi z ustreznimi ukrepi. Toda omenjeni način lahko v sfero zdravljenja z zdravili vnese precejšen nered, kar po Poredoševi oceni ni toliko problem strokovne narave kot težava, ki se utegne porajati zaradi zamenjave zdravil ali, denimo, napačnih kombinacij. Mag. Bogdan Dobnik, predsednik društva Ozara in predstavnik koordinacije društev bolnikov s področja duševnega zdravja, pravi, da bi bila uvedba novega sistema nedopustna. »Pri tem nameravamo vztrajati. Uporabili bomo vsa pravna sredstva, ki jih ta država nudi, da bomo dosegli svoj namen.« Ob tem eden izmed pacientov, po profesiji sicer zdravnik, pravi takole: »Iz zdravnika sem postal velik uporabnik zdravil. Znašel sem se v primežu psihiatrije, ki je v našem okolju totalitarna …« Njegovo življenje je danes sicer obarvano z vsakodnevnim jemanjem zdravil, vendar se je odločil, da življenja ne bo podrejal zdravilom, ampak si ustvaril (novo) kariero; odločil se je za študij informatike. »Nikakor pa si ne želim, da bi v to ustaljenost prišla nered in zmeda, ki ju mimogrede lahko povzročijo že – drugačna zdravila.« Dobnik opozarja, da ukrep, ki lahko konkretnemu bolniku prinese povsem nesprejemljive spremembe pri dotlej solidnemu obvladovanju bolezni, najbolj prizadene ljudi s kroničnimi boleznimi in tudi posameznike s hudimi, ponavljajočimi se duševnimi motnjami. Še zlasti zanje je značilno, da potrebujejo občutek stabilnosti in varnosti pri jemanju terapije. Na ZZZS zatrjujejo, da novost očitanih nevarnosti ne prinaša. Že pri prvem revoltu zoper ukrep je vodja tamkajšnjega oddelka za zdravila Jurij Fürst poudaril, da je takšno ravnanje strokovno povsem utemeljeno in tudi varno, osnovni namen ukrepa pa je dajanje dodatne spodbude proizvajalcem zdravil – za zniževanje cen. Tako pospešena konkurenčnost farmacevtske industrije naj bi pri zdravilih z isto učinkovino, ki imajo (lahko) zelo raznolike cene, te bolj poenotila oziroma jih postavila na cenovno sprejemljivejšo raven. Diana Zajec Izvirna novica: DELO, 17. 08. 2009
Članek je last časnika DELO in avtorjev. |
