Kar polovica bolnikov s Parkinsonovo boleznijo naj bi imela depresijo, med sladkornimi bolniki pa jo ima skoraj tretjina.

Za depresijo zboli okoli pet odstotkov ljudi. Pri nekaterih kroničnih boleznih se depresija kot pridružena motnja pojavi pogosteje. Tako ocenjujejo, da kar polovica bolnikov s Parkinsonovo boleznijo oboleva tudi za depresijo. O tem, katere telesne bolezni pogosteje pripeljejo do depresije in zakaj, smo se pogovarjali s psihiatrinjo Mojco Zvezdano Dernovšek iz Izobraževalnega in raziskovalnega inštituta Ozara Ljubljana.

Med ljudmi jih ima 30 odstotkov prirojeno nagnjenost, da razvijejo depresijo, pojasnjuje Dernovškova. Vsi je ne razvijejo, saj je za nastanek te motnje potreben preplet dejavnikov okolja in lastnosti posameznika. Pri nekaterih kroničnih nenalezljivih boleznih, na primer pri sladkorni bolezni in srčnem infarktu, ima depresijo skoraj 30 odstotkov bolnikov, kar poenostavljeno pomeni, da bodo vsi, ki imajo nagnjenost k depresiji, to tudi razvili. Pri Parkinsonovi bolezni in raku opažajo celo več kot 30 odstotkov obolelih za depresijo, razloži zdravnica.

Izčrpana prilagoditvena sposobnost

Vzrok je lahko organski, saj Parkinsonova bolezen v večji meri kot druge bolezni prizadene tudi delovanje možganov. Ta prizadetost se kaže tako, da se človek težko giblje in se trese, pa tudi s pogostejšo depresijo med bolniki. Dernovškova podobno pojasnjuje pogostejšo pojavnost depresije pri bolnikih z rakom, saj tudi rak lahko prizadene možgane, prav tako pa je depresija lahko posledica stresa ob napornem zdravljenju. Vse to lahko izčrpa prilagoditveno sposobnost človeka, ta pa zdrkne v depresijo. "Imamo ogromno bolnikov z rakom in depresijo, a se ti učinkovito pozdravijo. Večji kot je stres, ki je človeka spravil v depresijo, lažje se bo iz nje izkopal. To pomeni, da je bila njegova prilagoditvena sposobnost za zdaj dobra, saj možgani niso zdrknili v depresijo ob manjšem stresu," pojasnjuje psihiatrinja.

Za depresijo so posebno dovzetni tudi sladkorni bolniki, saj z diabetesom dolgo živijo, prav tako pa jih ta lahko zelo ovira. Depresijo opazijo pri sladkornih bolnikih večinoma takrat, ko se zaplete pri zdravljenju, najpogosteje ob pojavu bolečin. Kronična bolečina sproži depresijo, depresija pa sama po sebi zniža prag za doživljanje bolečine. Človek bo zaradi depresije čutil bolečino dlje in močneje. Če mu uspejo dobro zdraviti bolečino, je manjša možnost za depresijo. In obratno: če mu uspešno pozdravijo depresijo, se mu bo dvignil prag doživljanja bolečine. Težava je, ker je kronično bolečino težko odpraviti.

Možganska kap lahko povzroči spremembe v desni možganski polobli, kar poveča verjetnost za anksiozno in depresivno motnjo. Značilno je tudi, da je pri bolnikih s srčnim infarktom depresija povezana s hudo tesnobo.

Težje prepoznavanje

Prepoznavanje depresije pri kroničnih bolnikih je oteženo, ker lahko simptome in znake pripišemo tako depresiji kot bolezni. "Običajno obravnavamo utrujenost, nespečnost, manjše bolečine in mravljinčenje kot znak depresije. A se na te znake pri postavljanju diagnoze depresija pri telesnih boleznih ne moremo zanesti, ker ne vemo, ali pripadajo bolezni ali depresiji," razlaga Dernovškova. Zato tukaj diagnozo postavljajo z opazovanjem razpoloženja bolnika: lahko je to žalost, ki se stopnjuje do hudega obupa, tesnoba, ki se stopnjuje v grozavost, in razdražljivost, ki se stopnjuje v prepirljivost. Drugi del postavljanja diagnoze zajema tako imenovano miselno komponento: bolnika vprašajo, kaj misli o sedanjosti in prihodnosti. Kadar pove, da si nič ne želi, da nima nobenih načrtov za prihodnost, da je vse nesmiselno, da je odvisen od drugih, popolnoma brez moči, pa njegovo telesno stanje ni takšno, da bi ustrezalo tem izjavam, je to lahko znak depresije. Ljudje to radi pripišejo osnovni bolezni, češ, nič čudnega, da sem tako žalosten ter brez motivacije in energije, če sem pa tako bolan. Vendar to ne drži. To je lahko depresija, pravi zdravnica.

Zdravljenje

Da postavijo diagnozo depresija, mora to stanje pri bolniku trajati najmanj 14 dni skupaj in ga mora ovirati pri vsakdanjih opravilih. Po navadi pridejo k psihiatru ali psihologu ljudje veliko pozneje, ko se jim tako stanje vleče že mesece. Pri tem bi lahko bili pozornejši na prepoznavanje depresije kot pridružene motnje tudi njihovi zdravniki, meni Dernovškova. Danes imajo le redke skupine bolnikov svojega psihologa ali psihiatra, ki dobro pozna posebnosti njihove bolezni, in hodijo na obravnavo k psihologu ali psihiatru, ki zdravi vse bolnike. Se pa stvari spreminjajo in tako imajo bolniki na oddelku za diabetes UKC Ljubljana in nevrološki kliniki že svojega psihologa oziroma psihiatra.

Depresijo je težje zdraviti pri Parkinsonovi bolezni, ker je delno vezana na spremembe v možganih. Zdravljenje je učinkovito, kadar so razlogi za depresijo bolj psihološke narave, manj pa, ko gre za organsko motnjo in je depresija posledica trajnega spreminjajočega se delovanja prenašalcev informacij v možganih. Kljub temu pa lahko depresijo z zdravili vsaj olajšajo.

Tudi depresijo pri kroničnih bolnikih zdravijo z zdravili in psihoterapijo, ki je usmerjena v spremembo vedenja. Morajo pa biti zdravniki pazljivejši pri predpisovanju zdravil, da ta ne součinkujejo z zdravili, ki jih bolniki že uživajo. Zdravljenje depresije pri telesnih boleznih traja dlje časa kot običajno in je na prvi učinek treba počakati od šest do osem tednov. Včasih bolniki potrebujejo antidepresiv dolgo časa.

Še vedno predsodki pred psihiatrijo

Pred obiskom pri psihiatru še vedno obstajajo predsodki, opaža Mojca Zvezdana Dernovšek. Včasih k tem predsodkom prispevajo tudi zdravniki za telesne bolezni, in sicer zaradi nerodnosti, kako je treba komunicirati z ljudmi, ki so zelo občutljivi. Tako na primer neki gospod po infarktu kljub resni depresiji ni hotel k psihiatru. Ob posredovanju svojcev je psihiater izjemoma prišel na hišni obisk, predpisal antidepresiv in svetoval, naj preneha jemati zdravila, ki ga je do tedaj jemal proti tesnobi. A je bilo to prenehanje jemanja zdravil očitno prenagljeno. Ker lahko antidepresivi v prvih dneh jemanja povečajo tesnobo (ta pa se izkazuje kot tiščanje v prsih, lovljenje sape in tudi z drugimi telesnimi simptomi strahu), je gospod menil, da ima vnovični infarkt, in poiskal pomoč na urgenci. Tam pa mu je zdravnik očital, kako je lahko vzel antidepresiv, ne da bi se posvetoval s kardiologom. "Kot da bi predpisovali strup. Ne vem, kako bomo vnovič prepričali tega človeka, da bo znova vzel antidepresive. Grozno se boji za srce, a istočasno ima depresijo. Svojci so ga komaj prepričali, da je jemal zdravila en teden, potem pa zdravnik poruši to hiško iz kart," opisuje psihiatrinja

Zakaj nastane depresija

Za živo bitje je značilno, da se, ko se zgodi nekaj hudega, začasno umiri in počaka, da nevarnost mine. V takšnem primeru govorimo o stresni, prilagoditveni motnji. Pri ljudeh, ki so nagnjeni k depresiji, pa se bo umik zgodil prej, včasih tudi ob manjših stresih. Možgani padejo v stanje nedejavnosti in se iz njega spontano ne izvlečejo.

Pri depresiji možgani delujejo drugače. Odziv umirjanja oziroma umika je pretiran in stanje umiritve kar traja in traja, človek pa si pri tem ne more pomagati. Depresija je pretiran odziv nečesa, kar je namenjeno temu, da človeka varuje.

Izvirni članek objavljen v časniku Dnevnik  06.april 2009.
Besedilo in slike so last časnika Dnevnik in avtorjev.