Pogovor z nemškim raziskovalcem stresa Johannesom Siegristom o izgorevanju Trije znaki: čustvena izčrpanost, padec storilnosti in občutek odtujenosti od dela Johannes Siegrist, 62-letni profesor za medicinsko sociologijo in direktor inštituta na univerzitetni kliniki Düsseldorf, raziskuje stres in sindrom izgorelosti. Napisal je več strokovnih del o tej temi (na primer Work and Stress, Delo in stres).Rezultat njegovega dolgoletnega raziskovanja kroničnega psihosocialnega stresa na delu je teoretični model poklicne krize zaradi neravnotežja med vloženim trudom in nagrado kot vzorec za razvoj bolezni.
Jürgen Klinsmann je utemeljil svoj odstop s položaja nemškega zveznega trenerja z opravičilom, da je po svetovnem prvenstvu »pregorel«. Skoraj vsi so pokazali razumevanje. Kako to? Izgorelost se pokaže po pretirani angažiranosti. Oznanja, da se je ta človek izjemno žrtvoval in naprezal. Z obojim je povezano tudi pričakovanje, da bo za ta trud deležen družbenega priznanja, kar se je pri Klinsmannu očitno zgodilo. Poleg tega so danes ljudje bolj kot nekoč pripravljeni javno spregovoriti o svojih težavah. Takšen je splošen trend, saj so se družbena merila razrahljala: človek lahko upa, da bo deležen razumevanja, tudi če malo odstopa. V čem se izgorelost razlikuje od izčrpanosti? Izgorelost prepoznamo po treh znakih: po čustveni izčrpanosti, padcu storilnosti in po tem, da se pojavi občutek odtujenosti od dela. To pomeni, da ta človek ne gre več z veseljem na delo, temveč se notranje distancira. V tem pogledu je burn-out malce bolj specifičen kot izčrpanost. Od kdaj pa poznamo sindrom izgorelosti? Sprva je bil modni izraz, ki je bil sila popularen v Ameriki pred dvajsetimi leti. Raziskovanje se je začelo z opazovanjem zaposlenih, ki so imeli veliko odgovornost do drugih ljudi, to so zlasti zdravniki, negovalke in negovalci bolnikov, učitelji, socialni delavci. Prvi članki o tem so se le stežka prebili v strokovne revije. Veljali so za pogrošne in znanstveno neutemeljene, saj ni bilo narejenih pravih raziskav. Hočem reči, da znanost v izgorelosti ni kar naenkrat odkrila nečesa novega, temveč se je samo začela posvečati temu pojavu družbene resničnosti. Torej izraz burn-out označuje predvsem spremenjeno zaznavanje delovnega sveta? Za tem izrazom je stališče, da je požrtvovalno delo za družbo nekaj zelo osrednjega – in da je posledica tega dela lahko tudi, da se človek zaradi njega zelo slabo počuti. Ta ideja, da se splača žrtvovati za delo, je močno povezana z našo kulturo, našo predstavo o človeku. Kdo je v še posebno veliki nevarnosti? Predvsem tisti ljudje, ki dobijo občutek, da veliko več dajejo, kot za to dobijo. Izgorelost izvira iz tega pomanjkanja ravnotežja, izravnavanja. Od tod motnje spanja, notranji nemir in drugi simptomi. Mejo je vendar težko postaviti. To, o čemer pripovedujete, bi o svojem delu verjetno povedalo veliko ljudi. Burn-out se je zelo hitro razširil kot izraz v vsakdanji psihološki konverzaciji, malce je za to krivo tudi raziskovanje. Po mojem mnenju raziskovanje tega področja, kar zadeva teorijo in meritve, pa tudi rezultate študij, ni ravno visoko kakovostno. To je zato, ker je v bistvu tisto, kar hoče človek pojasniti in česar se oprime, da zadevo pojasni, zelo subjektivno. Gre za ocenjevanje, kako se ljudje počutijo, pri čemer pa je nevarno, da se začno vrteti v krogu. V čem se izgorelost razlikuje od stresa? Stres je nadvse vsakdanji izraz in pogosto ga povezujejo z izgorelostjo. Pri raziskovanju stresa imamo trdnejšo znanstveno podlago in lahko natančno pokažemo, katere posledice povzroči bolezenski stres v telesu. Ali ni stres nekoč pomenil preprosto veliko dela? V vsakdanjem jeziku že. V medicini pa stres označuje neravnotežje med izčrpavanjem človeka na odgovornem položaju in možnostjo, da zahteve uspešno izpolni. Stres povzroči situacija, v kateri človek tistega, kar bi pravzaprav moral narediti, ne more izpolniti. Organizem pahne v bolezen, ker ogrozi nadzor, ki ga ima človek nad svojim okoljem in svojim vedenjem. Ali stranski učinek raziskovanja stresa in izgorevanja ni dejstvo, da se področje patološkega zajeda čedalje globlje v vsakdanjik? Navsezadnje imamo vsi stresno življenje. Drži, da čedalje več reči, ki so nekoč veljale za naravne, danes velja za klinične. Po drugi strani pa lahko, vsaj kar zadeva stres, dokažemo, da so se delovne obveznosti v zadnjih 15 do 20 letih realno povečale. Glede na to izraža ta patologizacija spreminjanje družbene stvarnosti. Pogostejši ko je sindrom izgorelosti, pogosteje ga imamo lahko za izgovor, mar ne? Seveda se postavlja tudi vprašanje, ali izgorelost mogoče ni tudi izgovor, opravičilo. Človek se razbremeni, ker ga prizadene splošni trend. Nič več ne velja za človeka, ki osebno odpove, temveč da vedeti, da je veliko, mogoče veliko preveč žrtvoval za neko nalogo. Zveni skoraj že kot statusni simbol! Saj je vendar veliko junakov v naši storilnostni družbi, ki pridejo v takšno stanje. Vendar občudujem tudi, kar je naredil gospod Klinsmann, in menim, da ima absolutno pravico za takšno odločitev. O izgorelosti športnih menedžerjev sicer ni znanstvenih dognanj, vendar ne verjamem, da je po vsem tem ogromnem valu priznanj in spoštovanja, ki ga je bil deležen, zdravstveno posebno ogrožen. Ali ni pomanjkanje tisto, ki velja za sprožilca izgorelosti? Pri Klinsmannu pač ni moglo biti tako? Ne vemo natančno, kaj se dogaja v ozadju in v kakšnih povezavah kaj vpliva. Okvirne razmere trenerjeve dejavnosti bi bilo treba natančneje raziskati: nasprotovanja, ki jih mora tak menedžer zgladiti, svobodni prostor, ki ga v resnici ima ... Ali torej lahko pripelje do izgorelosti tudi prevelik uspeh? Teoretično je mogoče, verjetno pa ni. Verjetno je pravzaprav ravno nasprotno. Obstaja študija o pričakovani življenjski dobi igralcev in igralk, ki so dobili oskarja: dobitniki oskarjev živijo v povprečju tri leta dlje kot njihovi vrstniki, ki so bili nominirani, a oskarja niso dobili. Iz Zeita prevedla Alenka Zgonik
Vir: Delo Objavljeno: v ponedeljek, 14. 8. 2006 Članek je last avtorice in Dela |