Je pomoči potrebna tudi družina žrtve, četudi ni bila neposredno prizadeta? Se travma prenaša na druge ljudi?

Absolutno! Dovolj je ena oseba, ki je travmatizirana, pa se to razširi na vso družino. Če policist strelja ali je ustreljen, lahko sam morebiti to celo dobro prenese, vendar se lahko strah preseli na družinske člane. Skoraj bi izgubili sorodnika.

Izguba bližnjega je zelo stresna, žalovanje pa je dolgotrajno. Kako ga zdravite?

Žalovanje, s katerim imam zelo veliko dela, je proces, s katerim premostimo izgubo. Temu se ne moremo izogniti. V terapevtskem procesu se lahko torej ukvarjamo le z morebitnimi ovirami, ki ovirajo žalovanje. Takšna ovira je lahko na primer travma. O ljubljenih osebah, ki smo jih izgubili, moramo veliko razmišljati, negovati moramo spomine. Če pa smo koga izgubili v groznih okoliščinah, se temu spominu izogibamo. To moramo preprečiti. Pomembno je tudi, da se naučimo po izgubi ponovno vzpostaviti odnos do sebe in do sveta, ki se je zaradi smrti korenito spremenil.

To velja za individualno žalovanje. Kako pa se lotiti množičnih žalovanj, kakršna so nastopila po bombnem napadu v Oklahomi, po 11. septembru ali po pomoru v Wacu v Teksasu, s katerimi ste se ukvarjali? Kaj se je zgodilo z družbo v Bosni in Hercegovini, ki je ujeta v množično žalovanje?

Takšne kolektivne travme prizadenejo celotne skupnosti. Izgubijo se družbene povezave in družbene institucije. V takšnih primerih je treba zagotoviti psihosocialno pomoč, ki se začne z izobraževanjem učiteljev in s programi v šolah. Vzdrževati je treba tudi spomenike, ki družbo spominjajo na izgubo. Gre za zdravilne družbene rituale.

Imate v ZDA zaradi teh spoznanj ob vojni v Iraku zdaj kaj manj težav, kot ste jih imeli po vojni v Vietnamu?

Težav ni manj, boljša pa je pomoč in večje je razumevanje. Naša družba se morda ne strinja z vojno, vendar bolj spoštuje težave vojakov. Ti se domov vračajo s travmami, z depresijo, vendar smo se teh lekcij že naučili. Vojna v Vietnamu je bila odločilna za zavedanje o travmi vojakov. Potravmatske stresne motnje so sem, kot rečeno, kot teoretski koncept pojavile šele v osemdesetih letih.

Kaj se je potemtakem dogajalo po drugi svetovni vojni?

Tudi takrat so obstajale te motnje, vendar so ji strokovnjaki posvečali manj pozornosti..

Se je Evropa po drugi svetovni vojni zdravila drugače kot ZDA?

Vojne v celinskem delu ZDA sploh ni bilo, za Evropo pa lahko rečem zgolj to, da so določene družbene skupine doživele mnogo večje travme od drugih. V nekaterih državah je minila celotna generacija, preden so bili prepoznani travmatični učinki vojne. Še nekaj generacij pa mora miniti, da bi se družba pozdravila.

V katerih državah?

Ne bom jih poimenoval, vendar nisem mislil na Slovenijo.

Ste imeli v mislih judovsko skupnost in judovsko državo?

Ne. Gre za države v Evropi, iz katerih terapevti poročajo o tem, da je travma postala prepoznavna šele v kasnejših generacijah. Zanimivo je, da te države niso bile na strani žrtev, ampak agresorjev. Kdor izgubi vojno, bo doživel kolektivno travmo. Prav tako vemo, da je v vašem delu sveta nakopičenega veliko sovraštva. Poglejte, kaj se dogaja na območju Kosova, Srbije, Makedonije.

Tudi dobri sosedje lahko postanejo sovražniki. Vendar je na nekaterih območjih, denimo v Bosni, sovraštvo obstajalo že v prejšnjih generacijah in je bilo v vmesnem času zgolj utišano. Nikoli pa ni bilo zdravljeno.

Torej smo imeli opraviti z medgeneracijsko travmo. Kot vemo, se lahko travma prenaša iz generacije v generacijo. Potrjeno je na primer, da doživljajo otroci žrtev holokavsta sekundarno travmatizacijo. Enako se dogaja otrokom vietnamskih veteranov in veteranov druge svetovne vojne v Evropi. Otroci od generacije staršev prevzemajo vrednote in odnos do sveta. To povzroča travmo na ravni celotne družbe. Nekateri strokovnjaki zato ugotavljajo, da ne bo miru, dokler ne bodo ozdravljene travme.

Sta strah in sovraštvo prav tako simptoma potravmatskih stresnih motenj?

Seveda, prav tako tudi jeza in nasilje, predvsem ko se združita z občutkom nemoči in ranljivosti.

Lahko po travmatičnem dogodku ljudje kdaj zaživijo normalno življenje?

Lahko, če najdejo "novo normalnost".

So te sposobnosti boljše pri ženskah, ki so bolj odprte in lažje govorijo o svojih težavah?

To drži do neke mere, vendar je tudi res, da potravmatsko stresno motnjo razvije dvakrat več žensk kot moških. Raziskave kažejo, da je to močno povezano z odnosom do nasilja. Ko je del travmatičnega doživetja tudi nasilje, PTSM razvije 12 odstotkov žensk in 6 odstotkov moških, ko ne gre za nasilje, pa so rezultati izenačeni. Teoretično je možno, da imajo moški boljšo genetsko zasnovo za spopadanje z nasiljem.

Torej je vendarle res, da smo ženske bolj občutljive in ranljive?!

(smeh) Da, vendar so ženske bolj odprte za terapevtsko pomoč in lažje govorijo o svojih hudih doživetjih.

Tekst: Ranka Ivelja, Uroš Škerl Kramberger

Izvirni članek objavljen v prilogi Dnevnikov objektiv   10.1.2009.
Besedilo in slike so last časnika Dnevnik in avtorjev.