|
 Ljubljana - Bolniki, ki se zdravijo v slovenskih bolnišnicah in so v različnih stiskah, marsikdaj ne pridejo do psihološke pomoči. Tako predstavniki bolnikov kot strokovnjaki ugotavljajo, da gre za neupravičeno zanemarjeni del bolnišnične oskrbe. Prepričani so, da bi ustrezna psihološka pomoč mnogim pomagala tudi pri telesnem okrevanju.
Psihoonkologija le v Ljubljani Med tistimi, ki doživljajo najhujše stiske, so bolniki z rakom. Kljub temu oddelek za psihoonkologijo deluje le na ljubljanskem onkološkem inštitutu, drugod, kjer zdravijo raka, pa takšne službe ni, čeprav to sodi v celovito obravnavo bolnikov, je opozorila predsednica slovenske Europe Donne Mojca Senčar.
"Vsaka kronična bolezen, kot je rak, se zareže globoko v človeka," je poudarila. Povedala je, da bodo verni bolniki po novem v privilegiranem položaju, saj bo država plačevala duhovnike, medtem ko tisti, ki niso verni, ne bodo upravičeni do dodatne psihološke pomoči, ki je danes premalo dostopna.
Po njenih besedah lahko organizacije bolnikov in različne skupine za samopomoč bolnikom z rakom sicer zelo pomagajo, a ne morejo nadomestiti strokovne psihosocialne pomoči, ki je bolniki danes dobijo premalo ali pa je sploh ne dobijo.
Da bi pomoč psihologa ali psihiatra sodila v celostno oskrbo tudi sladkornih bolnikov, je prepričan predsednik Zveze društev sladkornih bolnikov Slovenije Janko Kušar. Poudaril je, da gre za zahrbtno bolezen, ki sprva ne kaže vidnih posledic in jo lahko bolnik zato podcenjuje, torej "ni dovolj, da zdravnik predpiše tablete". Pravi, da bi k večji skrbnosti bolnikov lahko pripomogel prav pogovor s strokovnjakom s področja psihologije.
Tudi psihološke težave srčnih bolnikov, ki se zdravijo v bolnišnicah, so pogosto prezrte, opaža predsednica Zveze koronarnih klubov Slovenije Aleksandra Gorup, psihološka oskrba pa ni sistematično vključena niti v program rehabilitacije.
"Raziskave kažejo, da je okoli 25 do 30 odstotkov bolnikov po resnejšem dogodku, kot je infarkt, anksioznih, med temi bolniki pa je tudi veliko depresije. Tudi te težave bi bilo treba zdraviti, med drugim že zato, ker lahko dodaten stres povzroči nov infarkt ali poslabšanje bolezni," je prepričana Gorupova.
Pojasnila je, da se telesno zdravje bolnikov po zdravljenju v bolnišnici in rehabilitaciji sicer bistveno izboljša, a so lahko anksiozni še leto dni ali več po tem. Njihova zveza skrbi za izobraževanje o prepoznavanju psihičnih težav in o sprostitvenih tehnikah, vendar Gorupova tako kot Senčarjeva ugotavlja, da bi morali za duševno zdravje bolnikov bolje poskrbeti tudi v zdravstvenih ustanovah. Nekatere bolnišnice nimajo zaposlenega niti enega psihologa V Splošni bolnišnici Novo mesto imajo enega kliničnega psihologa, ki sicer dela predvsem ambulantno, je povedal strokovni direktor Josip Smodej. Poleg tega imajo še enega zunanjega sodelavca psihiatra, ki za bolnišnico opravlja konziliarno službo na področju psihiatrije.  "Vsak bolnik je v neki stiski. Če bi sistem dopuščal, kar je predvsem vprašanje financiranja novih zaposlitev, bi dodatna psihološka pomoč bolnikom nedvomno pomenila nadgradnjo," meni Smodej. Pravi, da je uspeh terapije v bolnišnicah velikokrat odvisen tudi od psiholoških komponent, kot je stres, zato "je to niša, ki je nikakor še nismo zapolnili". V celjski splošni bolnišnici pa po drugi strani sploh ni zaposlenega zdravnika psihiatra ali kliničnega psihologa. Pojasnili so, da imajo sicer zaposlenega zdravnika nevrologa, ki ima tudi specializacijo iz klinične psihologije, a lahko kot klinični psiholog dela le občasno, kolikor mu dovoljuje osnovna dejavnost. V pomoč so jim tudi društva bolnikov. Dodali so, da se potrebe po takšni strokovni obravnavi zavedajo in se zato z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije že dogovarjajo za vključitev klinične psihologije v pogodbeni obseg dela. To bi jim omogočilo zaposlitev dodatnih strokovnjakov, ki bi lahko sodelovali pri celostni obravnavi bolnikov, so pojasnili v celjski splošni bolnišnici Nevropsihološka rehabilitacija se je po javnem opozorilu okrepila V ljubljanskem UKC dela 17 psihologov. Med drugim se posebej posvečajo materam, ki so izgubile otroka, stikom staršev s prezgodaj rojenim otrokom, bolnikom pred presaditvijo in bolnikom, ki jim hude poškodbe trajno spremenijo življenje. In čeprav jih je več kot v drugih bolnišnicah, tudi v UKC ni dovolj kliničnih psihologov, da bi pokrili vse potrebe, še precej slabše pa je v nekaterih drugih delih Slovenije.
"Bolnišnična psihologija je v Sloveniji izrazito kadrovsko podhranjena. Na klinične psihologe se včasih še vedno gleda kot na nekaj nepotrebnega ali kot na luksuz," ugotavlja predsednica razširjenega strokovnega kolegija za klinično psihologijo Alenka Sever. Po njenih besedah je pomoč kliničnega psihologa, ki naj bi bila del skupinske obravnave bolnika, "varčevanje na dolgo progo", kar v zahodnih državah bolje razumejo.
Na nevrološki kliniki, kjer dela Severjeva, psihologi bistveno pripomorejo k okrevanju tamkajšnjih bolnikov, med drugim tistih po možganski kapi. "Nevropsihološka rehabilitacija izboljša okrevanje spomina, pozornosti in drugih prizadetih sposobnosti. Če želimo, da bodo bolniki po zdravljenju zmožni dela in da bodo bolniški dopusti krajši, je treba razviti to službo in rehabilitacijsko mrežo," je povedala Severjeva.
Po njenih besedah se je vsaj na področju nevropsihološke obravnave v UKC položaj od začetka lanskega leta, ko so javno opozorili na kadrovski primanjkljaj in dolge čakalne dobe, popravil. Tako so zaposlili mladi psihologinji, delo se je pospešilo, dobili so tudi novo opremo, razmere za delo pa se bodo še izboljšale s preselitvijo v nove prostore. |
Piše: Nina Knavs Izvirna novica: Dnevnik
Besedilo last avtorjev in Dnevnika. |
