Bistvo terapije je sprememba mišljenja

O kognitivno-vedenjski terapiji, njenih ciljih, tehnikah in značilnostih smo se pogovarjali z Doris Adamčič Pavlovič, specialistko klinične psihologije in psihoterapevtko s Psihiatrične klinike v Ljubljani. »Izraz kognitivni procesi označuje spoznavne procese, kot so mišljenje, zaznavanje, prepričanje, s katerimi spoznavamo in dojemamo svet. V pogovornem jeziku ljudje radi rečejo, da je 'vse v naši glavi'. Bistvo te terapije je sprememba mišljenja. S spremembo mišljenja vplivamo na spremembo vedenja in čustvovanja. Gre za to, kako posameznik 'vidi' stvari in dogodke. Isti dogodek lahko dva vidita povsem različno, lahko pa isti človek enak dogodek pod vplivom različnega razpoloženja dojame povsem različno. Če smo na primer dobre volje, nas neka stvar sploh ne moti, če pa smo slabe volje, nam gre lahko zelo 'na živce'. Ali pa denimo, da na cesti moški pretepa žensko. Ne da bi se zavedali, kaj ta dogodek za nas pomeni, katero naše stališče se je aktiviralo, se običajno zavedamo le čustva ali svoje reakcije. Nekdo bo rekel, da se ga to ne tiče, in bo šel dalje, drugi, ki si bo mislil, da se močnejši ne sme znašat nad šibkejšim, pa se bo vmešal. Naše vedenje je torej odvisno od našega stališča, prepričanja,« pravi Doris Adamčič Pavlovič.

Psihoanalitski pristop ni zadostoval

S kognitivno-vedenjsko terapijo se je srečala okoli leta 1990, ko je preživela študijsko leto v ZDA. V Sloveniji je bilo mogoče začetke zaslediti že pred tem v Svetovalnem centru za otroke in mladostnike s posameznimi vabljenimi predavanji tujih strokovnjakov. Sistematično izobraževanje se je pri nas začelo leta 1995 z izdelanim konceptom tristopenjskega izobraževanja pod vodstvom mag. Nade Anič in dr. Ivanke Živčič. Po nekaj letih je nastala prva generacija kognitivno-vedenjskih terapevtov, v katero spada tudi sama: »Kognitivno vedenjska terapija je nastala v ZDA okoli leta 1960. Njen avtor je Aaron Temkin Beck, psihoanalitik, ki se je zavedal, da psihoanalitski pristop ne zadostuje več in da potrebuje še dodatne, bolj učinkovite in uporabne metode pri svojem delu. Začela se je izvajati pri zdravljenju depresije, nato se je njena uporabnost razširila še na druga področja težav, kot so anksiozne motnje, zlorabe drog, motnje prehranjevanja, seksualni in partnerski problemi, motnje spanja, osebnostne motnje in psihoze, preprečevanje stresa in delo na samospoštovanju in samopodobi. Med anksiozne motnje spadajo fobije (najbolj pogosta je socialna fobija), panične motnje, obsesivno kompulzivne motnje, generalizirana anksioznost, postravmatska stresna motnja,« pojasnjuje Pavlovičeva. Področje uporabnosti terapije se je zelo razširilo, seveda pa ima vsaka bolezen in terapija še vedno svoje specifike.

Nezavedne avtomatske misli

Kognitivne terapije ne smemo dojemati kot nekakšno »zdravilo za vse«. Cilji terapije morajo biti po njenih besedah jasno opredeljeni in realni: »Namen terapije je prepoznavanje izkrivljenih kognicij, spreminjanje negativnega mišljenja, da bi dosegli spremembo počutja in vedenja. Učimo se ozaveščati in identificirati misli. V naši glavi ves čas poteka miselno dogajanje, enega se zavedamo, drugega ne. Med nezavednimi so tako imenovane avtomatske misli, ki bliskovito »šinejo« skozi glavo, jih običajno ne prepoznamo, zavemo pa se razpoloženja, ki so ga povzročile. V terapiji se jih učimo identificirati, da jih lahko ovrednotimo in preverjamo, ali so realne ali izkrivljene. S tehniko kognitivne restrukturacije jih spreminjamo. Ozaveščamo naš pozitivni notranji pogovor, da lažje premagujemo težave. Če pomisliš na primer na nekaj, česar te je strah, boš to takoj občutil v telesu ne glede na to, ali je nevarnost realna ali ne,« dodaja Pavlovičeva. Terapija je strukturirana, kar velja tako za samo obliko seans kot tudi za vsebino. Časovno je omejena in osredotočena na izoliran problem. Uporabljajo tudi tehnike drugih terapevtskih smeri (geštalt, transakcijske), vse z namenom spreminjanja našega mišljenja, čustvovanja in vedenja.

Ustrezna kombinacija terapije z zdravili

Terapija zahteva tudi več dela od samega pacienta. Kot pravi Pavlovičeva, je pacientova aktivnost eden osnovnih pogojev: »Uspešnost terapije je odvisna od motivacije in aktivnosti posameznika. Kognitivna terapija uči človeka, kako postati sam sebi dober terapevt, kaj si reči v kritičnih trenutkih, kako razmišljati, da bi rešil problem. Uči pozitivnega mišljenja in pozitiven notranji govor. Pri nekaterih motnjah je treba začeti najprej z medikamenti, pri drugih se istočasno kombinirajo zdravila in kognitivna terapija. Dokazano je, da je pri določenih motnjah ta kombinacija najbolj učinkovita. Zdravila vplivajo na nevrotransmiterje, kognitivna terapija vpliva na reševanje psiholoških problemov, ki so pripeljali do težav ali jih vzdržujejo.«

Postati terapevt samemu sebi

Na samem začetku je kognitivna terapija edukativna, posamezniku skuša razložiti njegovo motnjo, značilnosti terapije in potek zdravljenja: »Če ima človek kakršno koli težavo ali bolezen, jo navadno želi spoznati, razumeti njen nastanek in potek, da jo bo pozneje uspešneje obvladoval ali odpravljal. V človekovi naravi je, da se znanih stvari manj boji in jih lažje obvladuje. Kar je neznano, pa je lahko nevarno (pogosto stališče). Le na tak način lahko postane sam sebi dober terapevt in se nauči samokontrole. Najlaže se učimo prepoznavati in zavedati svojih misli ob spremembi razpoloženja, ko se pojavijo močna čustva. Misli nato testiramo, ali so resnične ali iracionalne. Nobeno razpoloženje ali stanje ne nastane samo od sebe, vzrok so določena stališča in misli. Res je, da potrebujemo nekaj časa, da se odučimo starega načina mišljenja in se naučimo novega. Vsako učenje zahteva ponavljanje. Čez čas dobimo distanco do našega mišljenja, zavedamo se, da lahko misli izbiramo.

 Po besedah Pavlovičeve »razmišljanje na osnovi čustev« lahko prepoznamo kot eno od miselnih distorzij: »Takih napak v mišljenju imamo vsi ljudje polno v vsakdanjem življenju. Pogosto pretiravamo in razmišljamo v terminih vse ali nič (na primer »nič nisem naredila«), sklepamo na osnovi dela, ne da bi videli celoto, predvidevamo in napovedujemo prihodnost brez realne osnove itd. Dokler imamo za protiutež negativnim mislim več pozitivnih misli, se počutimo stabilne, uravnotežene. Ko prevladajo negativne, iracionalne misli, nastopijo težave.«

Terapija po principih znanstvenih metod

Terapija je po njenih besedah še premalo dostopna in poznana pri nas, velja pa za eno najbolj znanstveno preverjenih terapij. Najbolj so znane mednarodne študije s področja depresije, ko so preverjali učinkovitost samih zdravil, kognitivne terapije in obeh skupaj. Dokazali so, da je pri terapiji depresije (blage in zmerne) najbolj učinkovita kombinacija antidepresivov in kognitivne terapije, ki ugodno vpliva na prognozo zdravljenja in preprečevanje ponovnega izbruha motnje. »Tudi sama individualna terapija deluje po principih znanstvenih metod, ko je potrebno vse trditve in hipoteze preverjati in dokazovati. Najprej je treba identificirati misli, da jih nato preverjamo, testiramo in vrednotimo. Na numeričnih lestvicah ocenjujemo razpoloženje (od 0 do 100), stopnjo prepričanja v neko misel (od 1 do 10) itd. Pomembna kognitivna tehnika rekonstrukcije mišljenja je metoda Sokratovskih vprašanj, s katero predelujemo iracionalne misli na tak način, da iščemo dokaze za in proti: 'kaj bi bilo, če bi …', kaj se lahko zgodi najslabšega, kaj najboljšega, kaj je najbolj realno … Pri strahovih in fobijah se pogosto uporablja tehnike preusmerjanja in ustavljanja misli, kadar so te misli povsem odveč in škodljive. Pri negativnih travmatskih dogodkih ali pri izgrajevanju pozitivnih predstav uporabljamo tehnike miselnih slik, imaginacije. Med zelo uporabne vedenjske tehnike štejejo različna beleženja, planiranja, tehnike sistematske desenzitizacije, sproščanja, igranja vlog in modeliranja,« še pravi Pavlovičeva.


Avtorica prispevka: Saša Mrak

Vir: Dnevnik
Objavljeno: v Dnevniku , vpetek, 11.08.2006 11:21
Članek je last avtorice in Dnevnika