NAROČITE NOVE KNJIGE !

 NAROČITE KNJIGE !

Napovednik dogodkov

Trenutno na seznamu ni načrtovanih prihajajočih dogodkov.
Poglej koledar dogodkov

Prva stran
Moja zgodba Natisni E-pošta
Vpisal: Hister Caprae   
04. 01. 2006
ImageŽe na samem začetku oblikovanja vsebin portala Društva DAM "NeBojSe.si", se je uredništvo odločilo, da bomo objavljali osebne zgodbe naših uporabnikov portala in članov društva. Poudarek naj bi bil na zgodbah o "uspehu", ki bi uporabnikom bile lahko svetel zgled, upanje in obenem pričevanje, da je ozdravljenje od depresije in anksioznih motenj realnost. Mitološki ptič Feniks, ki se iz pepela vedno znova rodi v novo življenje, naj bi bil prispodoba, ali zaščitni znak osebnih zgodb, kot je v enem prejšnjih prispevkov zapisala DAM-a. Na žalost pa ne obstajajo samo zgodbe s srečnim koncem. Enostavno zato ne, ker življenje pač ni pravljica, ne Hollywoodski film s srečnim koncem. Nekatere zgodbe, prav tako kot usode različnih ljudi imajo za bralca neprijeten, ali nepričakovan konec.

Druge pa so le utrinek iz življenja nekoga izmed nas in kot take dajejo le slutiti nadaljevanje življenske poti in zaključka, oziroma konca zgodbe sploh nimajo. In prav taka je osebna zgodba, ki jo objavljamo tokrat.


Moja zgodba

ImageBilo je daljnega leta 1995, uspešno sem zaključila študij, malo pred tem sem spoznala sedaj že bivšega fanta, začela sem s pripravništvom, skratka počutila sem se kot v pravljici. Želela sem si ustvariti družino, vsaj dva otroka, prihajam iz družine kjer smo trije, jaz sem najstarejša, imam še mlajšo sestro in brata.

Nekaj malega še o študentskih letih. študirala sem v Mariboru, sprva mi starši niso dovolili, da stanujem drugje, tako sem se par mesecev vozila z vlakom, pa je bilo preveč naporno, kajti med predavanji in vajami smo imeli včasih kar pet ur časa, vendar se nama s kolegico ni dalo študirati, bili sva polni energije, želeli sva zabavo. Končno sem uspela starša prepričati, da se lahko šla stanovati v Maribor. Zame se je začelo čisto novo obdobje! Starša sta bila vedno zelo stroga, dostikrat nisem smela iti na kak žur s svojimi so vrstnicami in sovrstniki. V Mariboru pa sem začutila svobodo, vsekakor pa je nisem izkoriščala. Veliko smo si privoščile s "cimrami", ampak še v mejah normale. kakšen kozarček preveč že, pa kakšna simpatija, ampak vedela sem kje je meja. Nikoli ne bom znala pokazati kako hvaležna sem bila za tista tri leta v Mariboru.

Da preidem nazaj na l. 1995, imela sem še zadnji izpit, ko sem malo s strahom pred predavalnico čakala, da grem pisati izpit, je prišel on, simpatičen, temnolas fant, pristopil k meni in me vprašal če grem na izpit. Imela sva še nekaj časa pa sva malo po debatirala, vendar se nisva niti imensko predstavila! Sama sem hitro odgovorila na vprašanja, o njemu sem vedela, da gre na isti vlak kot jaz, tako sem ga počakala, da je še on zaključil. Ko je prišel ven iz predavalnice je imel zelo iskrive oči, najbrž je bil prijetno presenečen, da sem bila še tam. Odšla sva skupaj na pijačo, nikamor se mi ni mudilo, ker ga je bilo tako lepo poslušati, ujela sva zadnji vlak tistega dne, on je izstopil kar nekaj postaj pred menoj, vprašal za telefonsko, na hitro sem mu jo povedala. Domov sem se vrnila z nasmeškom, vendar nisem bila prepričana, če se bova slišala. Poklical me je, ko so bili znani rezultati izpita (tako je imel izgovor), spet ga je bilo tako lepo poslušati.

Začela sva se videvati, z dneva v dan sem bila bolj zaljubljena. Ker sem delala, sva se videvala čez vikende, bila sva pri njemu, bilo je čudovito. Prišel je mesec maj, odpravila sva se na pohod kljub slabemu vremenu, takrat sem prvič ugotovila, da z menoj nekaj ni v redu. Ko sva hitela po strmini navzgor kar naenkrat nisem mogla več normalno dihati, takrat se je v mene prikradel močan strah. Čez nekaj dni sem pozabila na to in spet je bilo vse lepo. Potem pa se je istega leta ko je bil pri meni fant zgodilo nekaj tragičnega vsaj zame. Na obisku smo imeli družinske prijatelje, gospa je bila zelo bolna rak se ji je kar širil, njen mož pa je deloval še kar optimistično. Nekaj časa smo sedeli skupaj, potem pa sva šla s fantom v mojo sobo in sva se nekaj hecala. Kar naenkrat slišim mami, pomagajta, nekaj je narobe. Ta naš družinski prijatelj je šel na toaleto in ga zelo dolgo ni bilo ven. Fant je šel iz hiše in se nekako čez okno spravili k temu gospodu, nudil mu je umetno dihanjem, sama sem bila zelo prisebna in hitro poklicala zdravniško pomoč! Potem ga je rešilec odpeljal, nisem vedela, da mu ni več pomoči. Vidiš človeka pri 40. letih, še malo prej se z njim pogovarjaš, potem pa kot strela z jasnega ugasne njegovo življenje, ne da bi sploh vedela da je kaj bolan. Ko sva s fantom pospravljala toaleto in stopnišče, ki je bilo pobruhano, se mi je kar naenkrat zavrtelo in me začelo dušiti. Naslednji dan sem normalno šla v službo, ko me pokliče mami in pove, da je bil mrtev že pri nas doma. Moja reakcija je bila, jok, slabo počutje, morda zato, ker sem se prvič srečala s smrtjo znanca. Že isti dan sem obiskala zdravnika, dobila sem lexaurin, ga jemala po 3 krat dnevno, v ne preveč malih odmerkih. Seveda sem bila na bolniški, od tablet sem se počutila utrujeno, bolela me je glava. Po dobrem mesecu sem spet začela delati, ampak brez pomirjeval ni šlo. S fantom sva bila še vedno skupaj, v naši hiši me je bilo zelo strah biti samo, ves čas me je bilo strah smrti. Ko sem dobila drugo službo sem se preselila k fantu. Začetek je bil lep, pa najbrž mi ni bilo do vrnitve domov k staršem, v hišo, kjer se je zgodil ta dogodek! Pa tudi oče je bil vedno tako zelo strog in me ni vleklo nazaj, čeprav bi že po parih mesecih morala oditi nazaj domov, da nebi prenašala tega kar se je dogajalo potem.

še vedno tablete, močno sem se trudila, da sem postorila dnevne obveznosti, kuhanje, pospravljanje... živeli smo skupaj s fantovo mamo in sestro, vedno sem imela občutek, da premalo naredim in sem se trudila na vso moč. še danes ne vem od kje mi vsa tista energija... Fant pa je postajal iz dneva v dan bolj ljubosumen, zadirčen, kar naprej sta se kregala z mamo, jaz pa med njima, saj nisem vedela na katero stran naj se postavim. Nikoli v življenju nisem bila navajena takšnih grdih besed, dnevnih konfliktov, ki so peljali skoraj v pretep.

V vsem tem času, ko sem živela pri fantu (5 let), sem obiskovala psihiatre, iskala pomoč pri bioenergetikih, vendar brez uspeha. Jemala sem še naprej pomirjevala in antidepresive... Nekako sem živela iz dneva v dan, s fantom sva začela obnavljati staro hišo, torej nekaj motivacije je bilo. Zadnji dopust na morju leta 1999 je bil katastrofalen, ker sem imela ženske dneve se je fant kar zaklepal v sobo, jaz pa sem počivala na terasi, kajti imela sem neznanske bolečine, kot vedno v tem obdobju. Fantovi očitki so bili, da se mu nič ne posvetim, da nisem za nobeno rabo. Ves čas najine veze je ogromno dal na spolnost, saj vem, da je to za vezo vsekakor pomembno, ni pa najpomembnejše, on je želel, da bi se, če se lepo izrazim ljubila vsak dan najmanj po trikrat, saj sem mu velikokrat ustregla, ga pa včasih tudi zavrnila.

Ko sva se vrnila iz najinega zadnjega skupnega dopusta sem ugotovila, da me vara, da je še ena druga ženska v njegovem življenju. Takrat sem mislila, da se mi je porušilo vse, pa še vedno sem nekaj časa vztrajala z njim, mislila sem, da se samo ob njem počutim varno, ker sem imela fobije, strah pred vožnjo inp.

Dokler me vse to ni pripeljalo do zdravljenja na psihiatriji, šele zdravnica me je prepričala, da naj ga zapustim. Ko se spominjam za nazaj, zanj nisem bila nikoli ženska, ampak dobesedno: krava, kurba, prasica in še mnogo bi se našlo. Tako se je končala pet letna zveza. Ko sem se zdravila v psihiatrični bolnišnici mi je nekako uspelo postati spet samozavestna, vendar še vedno so bili prisotni strahovi, pojavila se mi je depresija, anksioznost... po 9 mesecih sem se le uspela nekako pobrati. Začela sem znova, najprej pri starših, potem pa sem šla na svoje, čeprav me je bilo zelo strah, ker sem vedela, da bom sama. K sreči mi je nekako uspelo, da sem vzljubila svoj domek in se v njem počutila dobro. Približno tri leta sem bila sama, potem pa sem že zelo občutila osamljenost, ampak nekako nisem imela sreče, vsako razmerje je bilo zelo kratkotrajno. Nazadnje sem imela zvezo s človekom, ki je zelo pozoren, nežen, razumevajoč, ampak glede na moje počutje, nihanje razpoloženja, ponavljanje depresij sploh nisem oseba, ki bi lahko imela vezo, ker si očitno del mene tega ne želi, spet grem po poti sama, kar naprej me oblegajo črne misli, ne vidim smisla življenja... pravzaprav vsak dan nekako preživim, vendar še zdaleč ne kvalitetno, glede na to, da je moja duša tako ranjena, pa ne me narobe razumeti, ne smilim se sama sebi, ampak ne vem zakaj naj še živim, morda zato, da nebi prizadela staršev, ne najdem odgovora... napisala bi lahko še mnogo več, bolj natančno, morda kdaj drugič če bo koga zanimalo.

Avtorica: uporabnica veselje,
ali kot se je sama podpisala - nadimek "obup".

 

 
< Nazaj   Naprej >
skupine
Švicarski prispevek
Podprto z donacijo Švice v okviru Švicarskega prispevka razširjeni Evropski uniji.
SOS Telefoni

ŽIV ŽIV

Podarite 0,5% dohodnine

Podarite
Dobrodelnost vas nič ne stane. Izpolnite obrazec

Pomembne povezave




DAM na Facebooku

Sledi nam na FACEBOOKU
© 2005 - 2020 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami