Norme, ki moškim ne dovolijo govoriti o težah, in etiketiranje takšnih ljudi z norci ali čudakista dva od razlogov, da si ljudje ne upajo poiskati pomoči.

 Več kot 27 odstotkov Evropejcev se vsaj enkrat v koledarskem letu sreča z eno od oblik duševnih motenj. V Sloveniji je poleg shizofrenije najpogostejša depresija, ki naj bi po ocenah strokovnjakov že leta 2020 postala eden glavnih javnozdravstvenih problemov. Čeprav je med ljudmi, ki trpijo za depresijo, več žensk (pri njih je ta motnja dvakrat pogostejša kot pri nasprotnem spolu), pa se s to boleznijo srečuje tudi precejšnje število moških. Eden teh je Damjan (37) iz okolice Kranja, čigar težave so se začele pred dobrim letom in pol, ko je opazil, da se z njim dogaja nekaj nenavadnega. 

"Večdnevno pobitost, hitro menjavanje razpoloženja in motenj koncentracije si najprej nisem znal razložiti, zdaj pa si jih upam pripisati stresu na takratnem delovnemu mestu," pravi Damjan, ki trpi za depresijo in anksioznostjo. Njuna skupna točka je, da posameznik situacije dojema tako, da precenjuje nevarnost situacije in podcenjuje osebne sposobnosti za spopadanje z njimi.

Moškim ni dovoljeno govoriti o težavah

Pravi, da je bilo v začetku težko stopiti k strokovnjaku in mu zaupati, da se z njim dogaja nekaj čudnega. Ne le zato, ker k zdravniku ne hodi zaradi vsake malenkosti, temveč predvsem zaradi družbenih norm, ki moškim ne dovolijo govoriti o njihovih duševnih težavah. "Naša družba od moškega pričakuje, da na vprašanje 'kako si?' samoumevno odgovori 'v redu', zato je veliko lažje prikrivati notranjo stisko, kot pa se soočiti z njo," meni Damjan.

Norme in takojšnje etiketiranje takšnih ljudi z norci ali čudaki sta dva od razlogov, da si ljudje ne upajo poiskati pomoči. Čeprav bi lahko bolezen pri večini bolnikov uspešno ozdravili, jih več kot tri četrtine ne prejema ustreznega zdravljenja. Z moškimi je še veliko slabše, saj se težje sprijaznijo z občutki nemoči, ki jih marsikdaj pokažejo v obliki jeze, razdražljivosti ali celo nasilnega vedenja.

Življenje ima spet barve

Tudi zato so organizacije, kot je Šent, slovensko združenje za duševno zdravje, izjemno pomembne, je prepričan Damjan, ki je tam našel informacije o svoji bolezni ter dobil zadostno mero poguma, da poišče strokovno pomoč. Zdravnik mu je po pogovoru predpisal zdravilo, ki je imelo, vsaj na začetku, pozitiven učinek. Čez noč je postal druga oseba, spet ga je začelo zanimati življenje in vse je dobilo barve. V tistem času se je začel intenzivneje ukvarjati z jamarstvom, vse bolj ga je navduševala tudi fotografija. "Človek si mora poiskati kakšen hobi ali dva, sicer mu po glavi hodijo najrazličnejše traparije," pravi. "Narava, kolesarjenje in v zadnjem času vse bolj tudi čolnarjenje mi pomagajo, da ne zapadem spet v depresijo in se smilim samemu sebi."

Samoizolaciji, ki je pogost spremljevalec depresije, se je uspešno izognil. Sodelavci so bili v začetku nekoliko presenečeni, a so ga sprejeli takšnega, kot je. Obdržal je tudi stare prijatelje, na predavanjih o jamarstvu pa je dobil celo nekaj novih.

Stres na delu pa ni bil glavni vzrok za depresijo, temveč le njen povod. Sam meni, da je bolezni v večji meri botrovalo njegovo razburkano otroštvo. Tako kot večina ljudi je s seboj predolgo prenašal vrečo, polno krame iz preteklosti. "Čeprav veš, da je ne boš nikoli potreboval, je ne prazniš sproti, zato nekoč mora eksplodirati," je dejal.

Saj bo kmalu minilo

Izvirni članek objavljen v Dnevniku 24. november 2008.
Besedilo in slike so last časnika Dnevnik in avtorjev.
Avtor: Bori Morse