In Ozarovci, še posebno Mateja in Bogdan, s katerima sem imela največ stikov, so me očarali s svojo energijo, predanostjo in tudi od njih sem, upam, odnesla veliko novih spoznanj. Skupaj, vsak s svojim prispevkom, smo naredili dan, ki marsikomu še dolgo ne bo šel v pozabo.Nekako se mi je zdelo, da bi me lahko dogajanje pretreslo, zaradi spomina in napora, zato sem si želela, da gre z mano prijatelj Martin. Bil je takoj za. Z Martinom sva na pot proti Kopru odšla že ob 8.30. Ustavila sva se na počivališču Risnik, kjer smo bili dogovorjeni še z ostalimi. Martinčkala sva se na toplem soncu ob dobri kavi in pričakala vesele in razigrane Damovce. Martina sem pred tem na dolgo in široko pripravljala na Damovsko razigranost, a s tem ni imel najmanjšega problema. Pot do Kopra je bila ena sama zabava, nastanitev še lepša. Ganjena sem bila, da si je toliko naših Damovk in Damovcev vzelo prosto in podprlo prizadevanja za uspeh okrogle mize in koncerta. Predpriprava na okroglo mizo je bila polna smeha in sončnega zadovoljstva, več problemov nam je naredil sedežni red. Sama okrogla miza je potekala sproščeno in zanimivo, z odločno in odlično pomočjo Jasne Tepina. Pozdravila sta nas rektor Univerze na Primorskem, prof. dr. Rado Bohinc in direktor UP PINT, prof.dr. Andrej Brodnik, poslušali predstavitev knjige in se prepustili intimnemu spominu na Andreja Marušiča.Vso paniko, ki me je rahlo obdajala, so mi odgnali pomirjujoči pogledi mojega soseda na desni.. Bila sem pomirjena in srečna ob uspešnem začetku tega spominskega dneva. Privoščili smo si kosilo, zelo zabavno in z veliko duševnega božanja. Miza, kot bi bila poroka, polna veselih in zabavnih ljudi, naših Damovcev. Kaj bi brez njih! Jaz si ne predstavljam več, da niso del mojega življenja.Tudi priprava na koncert, ureditev stojnice je potekala v polnem optimizmu in z neverjetno energijo. Martin je bil z našimi Damovci kot že stoletni znanec. Rekel je, da zato, ker so tako pozitivno socialno vzgojeni. Stojnica je bila zelo obiskana, saj je bila obdana z energijo Damovk, ki so prav privlačile ljudi, da se ustavijo pri njih. Da bi bilo koga strah....ni bilo videti, bili smo med najglasnejšimi in najživahnejšimi. Koncert je bil odličen, recitacije v srce segajoče in vmes počivanje v objemu. Andrej Karoli je pogumno izpostavil odnos do depresije, Slavko Ivančič je iz ljudi potegnil vse veselje na plano. Bila sem popolnoma pomirjena, dan je uspel...nadpovprečno. A utrujenost je naredila svoje, počasi nas je odneslo v hotel. Naslednji dan, po odličnem zajtrku smo jaz, Martin, Maši in Helena obiskali še našega Histerja. Bili smo očarani nad njegovim vrtom. Skuhal nam je kavo. Kmalu sta Martin in Hister pričela klepetati v računalniških šifrah, me tri pa smo premlevale še vse, kar je treba postoriti na forumu in v zvezi z naslednjimi koraki in načrti.Odločila sem se, da se še malce pocrkljam v naravi. Z Martinom, ki je bil nad tem navdušen, sva se odpravila na Cerkniško jezero, kjer sva ležala na travi v tišini in možganski svobodi. Ugotovila sem, da je škoda, ker ima dan tudi konec. Ej! Saj pride nov, zagotovo še boljši.

Želim vam veliko duševnega miru!

Maja 

Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.