Stran 2 od 2 Ker ni bilo nobene alternative, je bila Deborah hvaležna za antipsihotična zdravila, ki so njeno mater pomirila in jo je negovalna ekipa lahko ponovno pripravila k uživanju hrane. Zdravila pa so imela stranske učinke. Betty je postala zbegana, njena usta so bila stalno izsušena, zaradi česar je težko požirala in postala nemobilna ter ohlapna.
Čisto slučajno je Betty prenehala uživati tablete in takoj je prišlo do izboljšanja. »Bila je veliko bolj pri sebi,« pravi Deborah. »Moja mati se je vrnila in luči so se prižgale. Imeli sva najpomembnejši pogovor v zadnjih nekaj letih o njeni zmagi nad depresijo in kako se ne bo nikoli ponovila.«
Za razliko pa je poskrbela Deborah, ki se je izobrazila o metodi Specal. »Bolje se razumeva kot prej. Zdaj vidim, da ni odšla v deželo palčkov, temveč da zgolj interpretira sedanjost v luči svoje preteklosti. Splačalo se je investirati nekaj časa v odkrivanje ključnih tem iz njene zgodovine, ki so ji prinašale veselje.«
Ena od takih tem je mamina ljubezen do popularne glasbe. »Na glasbo Toma Jonesa pleše valček po hodniku in se spominja dni, ko so mu ženske na oder metale svoje spodnje hlačke. Zasveti v polni luči osebe znotraj sebe: glamurozne ločenke, ki se zabava v družbi prijateljic.«
Najboljša snov od vseh pa je »nasmejati se«, pravi Deborah, »najraje dokler ji solze ne tečejo po licih. Kadarkoli gre ven, si želi nadeti volneni klobuk, ker verjame, da je zunaj hladno in da prihaja zima (čeprav je zdaj poletje). Tovrstno »neprimerno oblačenje« so strokovnjaki navajali kot dokaz za njeno blodnjavo stanje. Klobuk pa smo spremenili v rekvizit za šalo o Bennyju, bučmanu iz limonade Crossroads iz 70-ih let, ki je zadnji mamin skrivni ljubimec. Zaradi demence je šala vsakič znova sveža in smejiva se že samo ko vidiva »neprimerni« volneni klobuk. Povrh vsega pa Specal pomeni, da me ni več strah demence.«
Specal nega je mnogo bolj zaželena od zdravil pri ljudeh, ki so v domači oskrbi. Prav tako jo družinski člani lahko prenesejo na osebje v institucijah, ko se oseba z demenco preseli v dom za ostarele. Specal pozna tri osnovne zapovedi za boljše počutje: oseb z demenco ne sprašujte vprašanj; nikoli jim ne nasprotujte; naučite se ljubiti njihovo ponavljanje. Z upoštevanjem teh navodil boste takoj poželi rezultate. Če imate v oskrbi osebo z demenco, poskušajte 10 minut prebiti, ne da bi postavili kakšno vprašanje – presenečeni boste nad izidom.
Dramatičen primer tega, kar se da doseči zgolj z upoštevanjem treh zapovedi, je Tony Davis, 53, ki je skrbel za svojega očeta Mikea, starega 79 let. Mike, ki so mu diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen, je postajal vedno bolj nesrečen in nasilno jezen na svojo ženo, ker je nasprotovala vsemu, kar je rekel. Sprejeli so ga na varni oddelek psihiatrične bolnišnice za starejše osebe in mu predpisali Haloperidol, močan antipsihotik.
Tony meni, da je bila večina pacientov na enakih ali podobnih zdravilih. »Videlo se je, da ne poznajo nobenega alternativnega zdravljenja,« pravi. »Zaradi zdravila je moj oče komaj še hodil. Bolnišnica je bila polna duhov. Izgleda, da je eden od namenov teh zdravil zgolj preprečevanje, da bi ti ljudje kam odšli.«
Tony se je izšolal pri Garnerjevi in se odločil, da bo svojega očeta prestavil v dom za ostarele. Selitev je bila tako uspešna, da je Mike vse od svojega prihoda pred dvema letoma »popolnoma zadovoljen in brez vseh zdravil.«
To so delno dosegli s prepričevanjem osebja, da se v odnosu do Mikea natančno držijo nekaj preprostih strategij. Prosili so jih, naj ga ne sprašujejo in mu ne nasprotujejo, hkrati pa zagotovijo ohranjanje določenih domačih navad ob prebujanju in odhodu v posteljo.
Na primer, za sprožitev prehoda od budnosti v spanje, so bili potrebni trije koraki: zavese je bilo treba zapreti s poudarjeno kretnjo; sliko Mikove žene z njunim davno umrlim psom so morali umakniti, da so lahko zaprli zavese, jo prijazno pokomentirali in jo položili na posebno mesto; postelja pa je morala biti postlana na privlačen način, ki je nakazoval, da »gredo zajčki spat«.
Kakor v večini domov za ostarele, je bilo osebje, ki ga je bilo premalo, zelo obremenjeno. Toda ker so pravila delovala, so jih z veseljem posvojili.
Caroline Spruce, 45 let, je asistentka v šoli in še ena potomka, ki je odkrila prednosti metode Specal pred zdravili. Caroline je bila zbegana, ko je ob lanskem božiču obiskala svojo mati v domu za ostarele. Thelma Lee, stara 77 let, ima vaskularno demenco in je kratek čas jemala antipsihotična zdravila, ki naj bi umirila njeno vznemirjenost. Zdravila so imela resne stranske učinke. Na srečo je bilo osebje pripravljeno prekiniti z zdravili in sprejeti Carolinino alternativo, ki je temeljila na metodi Specal.
Prosila jih je, naj si zabeležijo tesnobna vprašanja, ki jih je njena mati največkrat postavila. Vprašanja so bila: »Kje je moja hči?«, »Grem lahko domov?« in »Kje je moj sin?«. Caroline je pripravila seznam odgovorov, ki naj bi jih osebje odgovorilo vsakič, ko jim je Thelma Lee vprašanja zastavila.
Njena hči je »šla v šolo po otroke« in »ja, lahko greste domov, poklicali bomo vašo hči, da vse uredi«. Na vprašanje »Kje je moj sin« so odgovorili »šel je v službo«. Slednje je zanimivo, ker je njen sin nedavno umrl za rakom.
Skozi leta je bila Penny Garner večkrat obtožena, da spodbuja negovalce k uporabi neetičnih laži. Specal pa še zdaleč ne spodbuja česa takega. Ko enkrat razumemo, da je glavna nezmožnost osebe z demenco pravilno shranjevati nove informacije in da za osmišljanje sedanjih situacij pogosto uporabljajo dogodke iz preteklosti, je najbolj etično, da podpiramo njihovo blagostanje brez izzivanja njihove realnosti. To je še najbolj etična rešitev od vseh.
V Thelminem primeru bi bilo nadvse destruktivno od nje zahtevati, da se sooča s smrtjo svojega sina, posebej ker si tega ne bi zapomnila, doživela pa bi močno stisko in občutek, da se je zgodilo nekaj groznega. Če verjame, da samo nekaj dni stanuje v hotelu, namesto da živi v domu za ostarele, kako lahko etično upravičite vsiljevanje svoje realnosti?
Ne gre za natolcevanje. Kakor pravi Caroline, »osebno mi je Specal dal neverjeten občutek moči. Predvsem pa je moji materi omogočil zadovoljstvo.«
Veliko drugih negovalcev meni enako, za mnoge ljudi z demenco, ki jim nihče ne pomaga z metodo Specal, pa je življenje lahko grozno. Lahko le upam, da bi zame v primeru demence in odsotnosti moje tašče, skrbel nekdo, ki se je izučil z njeno metodo – da nega Specal postane nacionalna norma.
Knjiga, ki jo je Oliver James napisal na podlagi dela Penna Garner se imenuje Contented Dementia: 24-hour Wraparound Care for Lifelong Wellbeing in jo je izdala založba Vermillion. Več informacij o Specal najdete na specal.co.uk and selfishcapitalist.com
Avtor: Oliver James Objavljeno v The Guardian, v soboto 2. avgusta 2008 Vir Članek je last avtorja in časopisa The GuardianPrevod: DAMa
|