|
![]()  Čez dan se prebijam,…služba, služba in še enkrat služba,...včasih tudi kakšna družba ob kavici, zvečer pa brzinsko čez novice, kakšen klepet na msn-ju in dan se zaključi. Utrujena, nejevoljna, brez moči. V meni se zopet kopičijo misli, čustva,...zakaj sem sama,...zakaj nimam ob sebi osebe, ki mi je nekoč pomenila vse,...zakaj me nihče ne objame, ko pa si tega tako iz srca želim,...Mogoče včasih zaspim s solznimi očmi v upanju, da mi bodo solze očistile dušo, da se bom zjutraj prebudila sveža, polna energije in z novim delovnim elanom.
Pa pride na vrsto petek, dan za »metek«,....s prijatelji se zmenimo za en chill out večer, ki se razvije v celo paleto neresnih dogodkov polnih smeha,…ampak očitno je bilo takrat nekaj v zraku,…love is in the air, everywhere i look around;) ...tako sem spoznala fanta z imenom X (vsega pa tud ne povem), s katerim sva se zapletla v zanimiv pogovor,...ki se je po 2h urah končal z nežnimi poljubi,...wow pa neverjetno, kako so bili to prijetni poljubi...
Drugi dan sva se z dotičnim fantom zmenila, da greva skupaj na en luštkan sprehod okoli jezera, da se malo pogovoriva, da se spoznava, da preprosto uživava dela prosti dan,...še dobro se sprehod ni končal sem že prejela prvi sms,...«si punca, kakršne še nisem spoznal,…zaljubil sem se vate«,…šok! Ker sem že enkrat doživela podobno situacijo, ko je bilo cel kup pihanja na dušo, na koncu pa je moje srce krvavelo, teh besed sploh nisem jemala resno,…tisti večer sva se pogovorila...povedala sem mu, da ga želim prej dobro spoznati, da ne zaupam vsakomur, saj sem imela v preteklosti že preveč slabih izkušenj itd...replike so bile zelo pozitivne, da me razume in da bo počakal.  STARLIGHT
Prišla sem do ugotovitve, da očitno še nisem pripravljena sprejeti v svoje življenje novega človeka, da čeprav si po eni strani tega tako močno želim, da si želim objema, dotika, poljubov, pogovorov, nežnosti, a ko to dobim, ne čutim nič...ne čutim mravljincev, ne čutim vznemirjenosti, ne čutim potrebe po ljubljenju…
Najbolj zanimivo pri vsem tem pa je to, da kljub moji diagnozi »odvisnosti od odnosov«, odrivam stran od sebe možnost, da bi bila v odnosu z neko osebo. Ne vem ali se globoko v podzavesti zavedam, da tega sebi ne smem dopustiti ali pa, da le še ni prišel čas in tisti pravi, ki bi mi spodnesel tla pod nogami. Vsekakor si take odvisnosti, kot sem jo izvajala 7 let, ne želim v svoji prihodnosti. Tudi si ne želim imeti življenja kot v ameriških filmih, kjer je vse super krasno in so vsi na koncu srečno zaljubljeni…
Bom sploh še kdaj resnično ljubila? Čustva imam »zabita«, ko me kdo objame ne čutim osebe. Vseeno bi mi bilo kdo me objema,...zakaj se mi to dogaja, ko pa si tako želim ljubiti in biti ljubljena. Očitno bo čas pokazal svoje, kdor čaka, dočaka, vendar se mi zdi, da jaz čakam že celo večnost.
Starlight, 22.4.08 Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.
|
