Letošnje leto je Društvo DAM sodelovalo na pomembni mednarodni konferenci z naslovom Kvaliteta primarnega zdravstva: perspektiva pacientov. Številni organizatorji, med drugimi Oddelek za družinsko medicino Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, WONCA Europe, Forum za primarno zdravstveno oskrbo, Inštitut za varovanje zdravja Slovenije, idr. so konferenco zasnovali za predstavnike sektorja primarnega zdravstva držav srednje in vzhodne Evrope.

Poleg kratke predstavitve dejavnosti našega Društva v uvodu, so udeleženci delavnice lahko slišali tudi predavanje v angleščini, ki je spodaj objavljeno v slovenskem prevodu. (Kliknite na "preberite več" za celotno besedilo)

Katerokoli situacijo v zdravstvenem sistemu je najlažje predstaviti s pomočjo primerov. Dovolite mi torej, da začnem s preprosto zgodbo.

Predstavljajte si, da ste stari 21 let. Ravnokar vstopate v svet odgovornosti, odraslosti, razmišljate o prihodnosti. Ta prihodnost je polna lepih obetov, odprta je kot nepopisan zvezek, na pladnju ponuja vse možnosti, vi se morate samo odločiti in eno izbrati.

Lepega dne začutite, da vas v vsem tem prijetnem pričakovanju začne nekoliko stiskati v prsih. Čudno, plitko dihate, srce vam začne razbijati. Nekakšen strah vas pograbi, misli se vam zavrtijo kot vrtiljak in dotolče vas misel: "Kaj pa, če ne bo vse v redu?" Začnete se tresti in oblije vas slabost, spotite se in hitro stečete na stranišče. Kaj je to? Česa ste se tako prestrašili, od kod se je prikazal ta nenadni, nerazumljivi strah?
Zdi se vam, da se vam najbrž meša. Močan strah odide, nadomesti pa ga nekakšna zaskrbljenost, ki kar traja in traja. Postanete potrti. Nenadoma nič ni več tako, kot bi moralo biti. Prva stvar, na katero logično pomislite je: "Moram k zdravniku."

In se znajdete v čakalnici. Prepričani ste, da je nekaj narobe, samo še sanja se vam ne, kako to razložiti. Prijazna družinska zdravnica, ki vas pozna že od osnovne šole, vas vpraša kaj je narobe. Po pravici odgovorite: "Ne vem, potim se. Na trenutke moja prebava podivja, začnem se tresti in slabo mi je."
Zdravnica vpraša, če vas kaj boli. Ko bolje pomislite, vas res nekaj boli. V prsih čutite napetost, bolijo vas mišice, želodec ...
Vpraša vas, ali ste zaskrbljeni, prestrašeni. "Seveda se sekiram", poveste, ker ste seveda zelo zaskrbljeni. Zdravnica napiše napotnico za specialista. Greste na pregled za ščitnico, prebavila, srce .... Toda z vami je navidezno vse v redu!
Svoje izvide odnesete nazaj k svoji zdravnici. Ta potrdi, da so izvidi v redu in vas odslovi. Ker je z vami vse v redu, greste lahko domov.  Toda niste zadovoljni. Vaš problem še zdaleč ni rešen. Kako je mogoče, da z vami ni nič narobe, če pa je vse narobe?

Seveda, takrat še ne veste, da dejansko doživljate napade panike. Le kako bi lahko? Saj še niste slišali za kaj takega, poleg tega – kako bi se to lahko zgodilo vam, veselim, sončnim ljudem?
Toda vaša zdravnica bi morala posumiti! Če je telesno vse v najlepšem redu, so vzroki vaših težav verjetno psihične narave.

Za mnoge ljudi, ki niso blagoslovljeni z ozaveščenim splošnim zdravnikom, se stvari tukaj lahko kar končajo. Šele čez čas, ko se jim stanje poslabša morda dojamejo, da morajo na pregled k psihiatru in se sami naročijo. Nekateri se tudi sami informirajo, napravijo „računico” in ugotovijo, da imajo panične napade. Sami si postavijo diagnozo.
Mislite, da se to ne dogaja pogosto? Na našem forumu ima veliko ljudi podobne izkušnje, saj so do ugotovitve, kaj je „narobe” z njimi, prišli kar sami.

Morda se boste vprašali, zakaj pa oseba pri zdravniku ne pove, kako zelo jo je strah? Odgovor leži morda v dejstvu, da večina ljudi sploh ne ve, da je tudi strah lahko simptom. Menijo, da je z njimi nekaj fizično narobe in da bo strah izginil, ko najdejo vzrok svojih težav.
Ta napaka v komunikaciji med pacientom in splošnim zdravnikom je izredno pogosta. Pacient z anksioznimi motnjami ali depresijo si na začetku morda težko prizna, da ima težave, ki so psihične narave. Zato je pomembno, da v primerih, ko izvidi ne kažejo na kakršnokoli fizično bolezen, zdravnik posumi tudi na možnost psihičnih vzrokov za težave. Njegova dolžnost je, da to tudi omeni pacientu. Nekatere ljudi lahko to zelo šokira in celo užali, vendar pa je ključno, da jim zdravnik vsaj na kratko razloži, kaj je s tem mislil. Pojasniti mora tipične simptome in pacienta potolažiti, da so te težave ozdravljive in zelo pogoste. Zaželjeno je, da ga usmeri naprej in če pacient to želi, da se z njim pogovori.

Splošnim zdravnikom običajno vedno primanjkuje časa za paciente. Če se le da, jih odpravijo z receptom in lepo besedo. Vendar to ni edini razlog, da pacientu ne morejo povedati in razložiti ničesar o njihovem stanju. Včasih morda ne znajo razložiti.
Brez zdravnikove razlage so pacienti popolnoma prepuščeni sami sebi in njihovo izboljšanje je odvisno od individualne želje po učenju o lastni motnji. Osebe, ki ne znajo tujih jezikov, pa naletijo še na dodatno težavo -  na pomanjkanje informacij, priročnikov in knjig na to temo v slovenskem jeziku. Veliko ljudi, ki se obrne na naš forum, je obiskalo že številne zdravnike in celo psihiatre, preden so jim postavili diagnozo. Pri nekaterih je to trajalo leta. Takšno stanje v slovenskem zdravstvu povečuje čakalne vrste in škodi posameznikom, ki bi jim zgodnje prepoznavanje motnje lahko bistveno pomagalo pri zdravljenju.

Naslednja težava, na katero naletita tako zdravnik, kot pacient, je: kam naprej? Usposobljen zdravnik lahko ustrezno prepozna duševno motnjo, lahko tudi predpiše ustrezna zdravila, toda splošni zdravnik ni usposobljen za nudenje psihoterapevtske pomoči takim posameznikom. Kam naj jih usmeri?
Večina zdravnikov priporoča pacientom, naj se naročijo pri psihiatru. Predstavljajte si, kako to izgleda. Ljudem se še sanja ne, kako obisk pri psihiatru izgleda, zaradi stigme se tega zelo bojijo, se sramujejo in ne vedo, pri komu naj se naročijo. Običajno takrat zatavajo na naš forum, kjer zaskrbljeno sprašujejo "Ali kdo ve, kje je kak dober psihiater v okolici Maribora?" Zakaj niso tega podatka dobili že pri zdravniku? Zakaj v zdravstvenem domu ni ustreznega seznama, na katerem bi si lahko pogledali, kateri psihiatri delujejo v njihovi okolici, s čim se ukvarjajo in zraven najdejo telefonsko številko, ki jo lahko pokličejo? Naše društvo je oblikovalo odprt seznam psihiatričnih delavcev in ustanov v Sloveniji in je objavljen na našem portalu. Zakaj ga zdravniki ne poznajo in uporabljajo?

Naslednjo težavo predstavlja ravno povezovanje z različnimi nevladnimi organizacijami, ki lahko nudijo pomoč posameznikom z motnjami v duševnem zdravju. Zdravniki v veliki večini primerov ne vedo zanje in jih posameznikom ne priporočajo. Uporabniki na nas naletijo po naključju, na internetu. Uporabniki bi nas veliko hitreje našli, če bi na naše društvo opozoril njihov zdravnik, ki bi jih napotil na naš naslov.

Velika težava, ki jo vidimo v primarnem zdravstvu je absolutno pomanjkanje nadzora in dolgotrajnejše pomoči v primerih pacientov s težjimi simptomi depresije in anksioznih motenj kot so denimo samomorilne misli ali agorafobija.
Ko pacient stopi iz ordinacije, je pozabljen od vseh in popolnoma odvisen od samega sebe. Ponekod splošni zdravniki sodelujejo s posebnimi patronažnimi službami, ki spremljajo osebo s hujšimi težavami tudi na domu, da se pacienti ne znajdejo kar naenkrat čisto sami in pozabljeni od sistema. Pri nas resnično primanjkuje posebna služba, ki bi jo sestavljali usposobljeni zdravstveni delavci, izurjeni za pomoč v primerih depresivnih ali anksioznih ljudi s hujšimi simptomi. Posameznik, ki ima agorafobijo in ne more iz hiše bi nujno potreboval oskrbo na domu, nekoga, ki bi ga tu in tam obiskal in se prepričal, če slučajno potrebuje pomoč. Lahko bi šel recimo z njim v trgovino ali vsaj do poštnega predala pogledat za pošto. Na te ljudi se največkrat pozabi. Ko stopijo iz ordinacije, za zdravnika njihov problem izgine.

Seveda temu ni vedno tako! So tudi zdravniki, ki so izobraženi, dobri v tem, kar počnejo in uspešni pri zdravljenju svojih pacientov. Izkušnje naših uporabnikov so zelo različne. Tudi ko govorimo o postavljanju diagnoze, poudarjam, da mislim predvsem na depresijo in anksiozne motnje, ki so najpogostejše duševne motnje.  Zavedam se, da je za postavitev točne diagnoze katerekoli duševne bolezni potreben ustrezno usposobljen strokovnjak za duševno zdravje. Tudi pri depresiji in anksioznih motnjah je včasih težko postaviti točno diagnozo, posebej če je osebo strah ali se sramuje priznati vse svoje simptome – takrat je pomembno, da dobi še drugo mnenje in to čimprej, da lahko prične s procesom zdravljenja.

Za učinkovitejše delovanje primarnega zdravstva v primeru anksioznih motenj in depresije torej potrebujemo splošne zdravnike, ki so izobraženi in poučeni o sodobnih dognjanjih glede teh motenj, načinih zdravljenja in zdravilih. Poleg tega pa morajo biti pripravljeni pacienta potolažiti in mu razložiti kaj se z njim dogaja. Ker so pacienti velikokrat zelo izgubljeni in prestrašeni, jih morajo znati obrniti na pravi naslov – priporočiti psihiatra ali drugega strokovnjaka s področja duševnega zdravja in jih usmeriti k neprofitnim organizacijam in društvom, ki jim lahko pomagajo.
Da bi sistem dolgoročno dobro skrbel za paciente, jih ne sme prepustiti lastni usodi, ko stopijo iz ordinacije. Zdravniki bi morali tesneje sodelovati s patronažno službo, ki bi bila usposobljena tudi za pomoč osebam z duševnimi motnjami in bi pacienta dolgoročno spremljala pri njegovem stanju in mu pomagala k napredku. Tako bi preprečili, da se ljudje znajdejo prepuščeni sami sebi in pozabljeni od zdravstvenega sistema.


DAM Society, Society for Individuals Suffering from Depression and Anxiety Disorders
Primary Health Care and Mental Health

Dam Society has always been one of the loudest home promoters of a better informed, aware and sensible general public and health care providers. Ever since the formation of our society, we have been noticing a severe lack of knowledge and expertise in primary health care practitioners in the field of the most common mental health problems - depression and anxiety disorders. We therefore demand for primary doctors who are well acquainted with these particular disorders in order to offer their patients a quick, correct diagnosis and appropriate treatment, choosing the most suitable medications, since these disorders still often go unrecognized and untreated at the primary health care level. Many primary health care practitioners are unable to offer patients any sort of explanations or additional information concerning their condition and on top of this they are not adequately acquainted with the different sources they can send their patients to (like societies, non-governmental organizations or even experts in the psychiatric field). Also we call for a better cooperation between primary health care practitioners and the home care nursing services which would assure adequate repetitive control over the patients with more severe symptoms or even suicidal thoughts. To obtain this we would also need properly educated home care nursing providers.

 Tekst: Emanuela Malačič Kladnik

Ilustracije: Martina Jelušič