Člane obveščamo, da so poleg objavljene različice dopolnil zakona, možne tudi dodatne različice, ki nam jih bodo do 26.3. poslale posamezne nevladne organizacije in bodo posledica tehtnega premisleka posameznih društev, večkratnega branja besedila, morebitnih opažanj napak, pomanjkljivosti, nedoslednosti, ki jih je koordinacija nevladnih organizacij in svojcev (CNVOS) pri pripravi dopolnil morda spregledala. CNVOS se je v izogib nadaljnjega zaostrovanja odnosov s stroko omejila samo na najbolj bistvene pripombe. Posamezne pobude so možne, a bodo poslane kot pobude posameznikov, oziroma društev.

O morebitnih podanih pobudah naših članov, se bo vodstvo DAM naknadno opredelilo, ali jih pošljemo v sklopu društva DAM, ali gre za stališča posameznikov, ki naj svoje predloge Ministrstvu za zdravje pošljejo neodvisno od matičnega društva, katerega člani so.

Pripravila: Barbra Moškrič

 

PREDLOG ZAKONA O DUŠEVNEM ZDRAVJU: Pripombe NVO

I. UVOD

1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona

Vsak sedmi izmed nas ima v danem trenutku duševno motnjo in vsak tretji jo bo imel vsaj enkrat v življenju. Na dva milijona prebivalcev gospodarsko relativno dobro razvite družbe, kakršna je naša, je v danem trenutku mogoče predvideti okrog 10.000 psihotičnih obolenj in približno 100.000 depresivnih ter anksioznih stanj. Glavni problem na področju duševnega zdravja v Sloveniji pa je visoka stopnja samomorov (prek 30 na 100. 000 prebivalcev).
 
Ker je prevalenca duševnih motenj med vsemi boleznimi v najbolj strmem porastu, se bo ekonomsko breme zaradi duševnih bolezni iz sedanjih 10% do leta 2020 dvignilo na 15%, ko bo v tem pogledu že večje od ekonomskega bremena zaradi koronarne bolezni. Število oseb z duševnimi motnjami pa narašča tudi zaradi demografskih trendov. Povprečna letna stopnja rasti pričakovane življenjske dobe v razvitih državah dosega med 0,2 do 0,5%, kar pomeni, da se na vsakih 2 do 4 let podaljša za eno leto, zato se nenehno povečuje število oseb, starejših od 65 let in celo od 85 let.

Na podlagi podatkov se ocenjuje, da v enem letu 27% odraslih Evropejcev izkusi eno izmed oblik duševnih bolezni, od tega 6,3% somatoformnih obolenj, 6,1% depresij in 6,1% fobij. Število samomorov v državah Evropske skupnosti presega število smrtnih žrtev prometnih nesreč. Evropski ekonomsko-socialni odbor v svojem mnenju strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo o zeleni knjigi Izboljšanje duševnega zdravja. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo COM (2005) 484 poudarja, da so posledice slabega duševnega zdravja za skupnost številne, ker motnje vplivajo na kakovost življenja bolnikov, njihovih družin in širše družbe. Poročilo predlaga finančno oceno bremena duševnih motenj, ki se nanaša na izgubo produktivnosti, stroške socialnega, izobraževalnega, kazenskega in sodnega sistema celotne družbe.

V Sloveniji imamo 6 psihiatričnih bolnišnic, od tega je ena del splošne bolnišnice. Druge nastanitve za osebe z duševnimi motnjami so opredeljene kot ustanove za odrasle s posebnimi potrebami (5 ustanov), mešane ustanove-domovi za starejše in domovi za odrasle s posebnimi potrebami (7 ustanov), veliko oseb z duševnimi motnjami pa najdemo tudi v domovih za starostnike, katerih število se redno povečuje. Psihiatrične bolnišnice so razporejene tako, da imajo prebivalci Koroške, Primorske in Dolenjske regije do njih zaradi oddaljenosti težjo dostopnost, kot to velja za povprečje. Tudi ambulantna psihiatrična oskrba je v teh krajih deficitarna. Sodobno bolnišnično zdravljenje duševnih motenj predstavlja sorazmerno kratek, vendar ključen del pomoči pri osebah, ki imajo resne in pogosto tudi ponavljajoče se duševne motnje (shizofrenijo, bipolarno duševno motnjo, depresivno motnjo in druge duševne motnje).

Državljanom Republike Slovenije ni omogočena enakopravna dostopnost do psihiatrične oskrbe. Od 190 psihiatrov v Sloveniji, jih kar 102 dela v Ljubljani, nadaljnjih 36 pa v Mariboru. Regije, ki ne premorejo nobene psihiatrične bolnišnice (Primorska, Dolenjska z Belo Krajino, Koroška), "pokriva" od 1 do 7 psihiatrov specialistov.

Psihiatrija    1    2    3    4
OE ZZZS    Število prebivalcev    Število specialisti    Število/1000 prebivalcev    koncesionarji       število timov
Celje    195946    13    0,066    2
Nova Gorica     102565    5    0,049    1
Koper    140178    7    0,050    4,5
Kranj    198713    17    0,086    1,5
Ljubljana    608429    102    0,168    17,09
Maribor    319282    36    0,113    6
Murska Sobota    122483    2    0,016    2
Novo mesto    108094    5    0,046    2,5
Ravne    135484    1    0,007     
Krško    69940    2    0,029     
RS    2001114    190    0,095     
Brez LJ    1392685    88    0,063     

Slovenija je na področju psihiatrične skrbi v sedemdesetih letih med prvimi v svetu uvajala sodobne oblike psihiatrične obravnave kot so terapevtske skupnosti in psihiatrični dispanzerji. Sodobne smernice psihiatričnega zdravljenja narekujejo poleg intenzivnega zdravljenja v psihiatričnih bolnišnicah tudi nepretrgano spremljanje bolnikov z najhujšimi duševnimi motnjami v skupnosti. Nepretrgana obravnava skupine s hudimi psihotičnimi motnjami, ki imajo pogoste ponovitve bolezni, hospitalizacije proti njihovi volji, ki slabo sodelujejo pri zdravljenju in imajo dvojne diagnoze z odvisnostjo ali pogostimi zlorabami psihoaktivnih substanc, zagotavlja boljšo kakovost obravnave, pravočasne nujne posege, izboljša kakovost življenja pacientov, vpliva na število ponovnih sprejemov in lahko skrajša, ali celo prepreči  obdobja hospitalizacije. Za nepretrgano obravnavo v skupnosti je potrebno zagotoviti mrežo zdravstvenih, socialno varstvenih, izobraževalnih in drugih storitev. Psihiatrično zdravljenje v skupnosti je nujno za zgodnje prepoznavanje poslabšanj motenj, takojšnjo psihiatrično obravnavo in visoko prilagodljivost psihiatričnega zdravljenja konkretnemu bolniku.

Dejavnosti in storitve v nevladnih organizacijah (v nadaljnjem besedilu: NVO) v Sloveniji večinoma izvajajo prostovoljci, kažejo pa se potrebe po višji stopnji usposobljenosti in profesionalizaciji večjega dela dejavnosti. Kvaliteta dela v programih socialnega varstva in zdravstveno rehabilitacijskih storitev je odvisna tudi od usposobljenosti izvajalcev programov. NVO so sicer razvile del dejavnosti v skupnosti, vendar v sedanji kadrovski sestavi, organizaciji in projektnem načinu financiranja ne morejo prispevati veliko k zdravstveni oskrbi teh pacientov. V drugih državah pa imamo veliko primerov dobre prakse, ko so NVO prevzele nase večji del aktivnosti pri rehabilitaciji, zdravljenju in reintegraciji osebe s težavami v duševnem zdravju v lokalnem okolju. Na področju duševnega zdravja pri nas deluje danes v NVO 44 stanovanjskih skupin s približno 200 uporabniki, 22 dnevnih centrov, katere obiskuje okrog 380 uporabnikov in 14 svetovalnih in informativnih pisarn, katere obiskuje okoli 400 uporabnikov in 50 svojcev. Znotraj zavodov, centrov za socialno delo, društev in drugih nevladnih organizacij pa deluje okoli 20 skupin za samopomoč.
Januarja 2005 je tudi Republika Slovenija v Helsinkih na Finskem podpisala deklaracijo Svetovne zdravstvene organizacije (v nadaljevanju teksta: SZO)  Mental Health Declaration for Europe. Facing the Challenges, Building Solutions. EUR/04/5047810/6, kar pomeni, da se bo pridružila k skupnim naporom Evropske unije za izboljšanje zdravstenega varstva na področju duševnega zdravja. Na podlagi te deklaracije je bila Evropska komisija Evropske unije (v nadaljevanju teskta: EK) sprejela zeleno knjigo Izboljšanje duševnega zdravja prebivalstva. Pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo COM (2005) 484 konč. (v nadaljevanju teksta: Zelena knjiga), Zelena knjiga je sprožila široke debate na več nivojih. Kot nadaljevanje urejanja področja duševnega zdravja prebivalcev EU načrtuje EK ministrsko konferenco, ki bo izvedena še v času predsedovanja Republike Slovenije dne 13.junija 2008 v Bruslju. Predvidoma bodo predstavniki držav članic EU na tej ministrski konferenci podpisali "Evropski dogovor za duševno zdravje". Konferenca bo sprožila daljši proces dejavnosti na nivoju EU na področju duševnega zdravja. V nadaljevanju dejavnosti in usklajevanja skupnih stališč je predvideno oblikovanje predloga EU Priporočila za Evropski parlament in Svet EU v letu 2009.
Predlagatelj zakona je upošteval smernice navedenih dokumentov, zlasti Zelene knjige, pa tudi priporočila iz naslednjih mednarodnih aktov: WHO, Mental Health Care Law: Ten Basic Principles, Geneva 1996; Priporočilo Odbora ministrov državam članicam glede varstva človekovih pravic in dostojanstva oseb z duševnimi motnjami Rec(2004)10, Recommendation R(90)22 on the protection of the mental health of certain vulnerable groups in society; Priporočilo Odbora ministrov državam članicam o prilagoditvi sistema zdravstvenega varstva potrebam po zagotavljanju zdravstvene oskrbe in storitev marginalnim skupinam prebivalstva Rec (2001)12, White Paper on the protection of the human rights and dignity of people suffering from mental disorder, especially those places as involuntary patients in a psychiatric establishment, DIR/JUR (2000)2 ;  Principles for the protection of persons with mental illness and the improvement of mental health care, Adopted by General Assembly resolution 46/119 of 17 December 1991 (MI Principles); Standardna pravila za izenačevanje možnosti invalidov OZN, 1994, in druge.
Predlagatelj zakona je upošteval tudi naslednje mednarodne dokumente: Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), Konvencija o človekovih pravicah v zvezi z biomedicino, Oviedska konvencijo.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-60/03-20 (Uradni list RS, št. 131/2003) z dne 4. 12. 2003 ugotovilo, da so določbe od 70. do 81. člena Zakona o nepravdnem postopku v neskladju z ustavo. V zvezi s tem je Ustavno sodišče naložilo zakonodajalcu:

1. da se pri določitvi pogojev za prisilno zadržanje sodiščem omogoči presojo ali je takšen ukrep nujen, ker zaželenega cilja ni mogoče doseči z drugimi sredstvi. Na drugi strani pa mora zakonodajalec ukrep prisilnega pridržanja omejiti le na primere, v katerih bi bil tak poseg v sorazmerju s ciljem, torej s tisto dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in sorazmerno pričakovanim učinkom tega zavarovanja. Poleg prisilnega zadržanja je potrebno določiti druge oziroma alternativne ukrepe za doseganje istega cilja; 

2. da pravica do sojenje mora biti izvedena v razumnem roku oziroma mora biti določen sistem hitrega odločanja o zakonitosti odvzema prostosti. Zakonodajalec naj bi zato določil ustrezno kratke roke, saj le hitri sodni nazor glede zakonitosti pridržanja lahko zagotovi učinkovito varstvo pravic bolnika;

3. naj obvestilo o pridržanju, ki ga zdravnik pošlje sodišču, vsebuje tudi razloge, ki so narekovali ukrep prisilnega pridržanja. Le na podlagi teh razlogov lahko sodišče odloči, ali je bilo prisilno pridržanje v posameznem primeru dejansko nujno;

4. da sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o navedbah in zahtevkih nasprotne stranke. Bolniku, ki sam ni sposoben razumeti in uveljavljati svojih pravic v postopku, je potrebno zagotoviti ustrezno zastopanje;

5. da uredi položaj in pravice bolnikov v času pridržanja na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice. Posebna pozornost mora biti namenjena varstvu osebnostnih pravic ter varstvu njegovega dostojanstva;

6. da opredeli kateri so tisti ukrepi zdravljenja, ki izhajajo že iz samega namena in narave ukrepa prisilnega pridržanja in so z njim logično povezani, na drugi strani pa mora določiti tiste ukrepe zdravljenja, ki presegajo ta okvir in za katere je potrebna izrecna privolitev bolnika. To pa ne more pomeniti neomejenega pooblastila za izvajanje kakršnihkoli ukrepov zdravljenja brez ustreznega zunanjega nadzora in zakonodajalec mora določiti primere, v katerih je dopustno prisilno zdravljenje;

7. da jasno opredeli primere in pogoje, pod katerimi je dopustno uporabiti ukrepe prisile in omejitev ter predvideti določeno obliko kontrole oziroma nadzorne mehanizme nad uporabo teh ukrepov.  Od ukrepov zdravljenja je potrebno razlikovati ukrepe prisile in omejitev, katerih namen je zagotoviti varnost, ko bolnik neposredno ogroža sebe ali druge ljudi v bolnišnici.

2.Cilji, načela in poglavitne rešitve

Poleg varstva pravic oseb s težavami v duševnem zdravju in uskladitve obstoječe zakonodaje v skladu s citirano odločbo Ustavnega sodišča, želi zakonodajalec s predlogom zakona o duševnem zdravju tudi vzpostaviti pravni okvir za celostno in dolgoročno zasnovano varstvo duševnega zdravja, tudi za nadzorovano obravnavo, ki je namenjena najhujšim oblikam duševnih bolezni po odpustu, ter obravnavo v skupnosti, ki pomaga osebam s težavami v duševnem zdravju pri njihovi rehabilitaciji, usposabljanju in vključevanju v družbeno življenje.

Predlog zakona o duševnem zdravju upošteva priporočila SZO, Evropske unije, Sveta Evrope in primere dobre prakse iz drugih držav.
Predlog zakona o duševnem zdravju zlasti:
- določa mrežo izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje;
- vzpostavlja pravno podlago za sprejem Nacionalnega programa duševnega zdravja, ki bo opredelil strategijo skrbi in akcijski načrt za duševno zdravje, cilje, organizacijo, razvoj in naloge mreže javnih služb za duševno zdravje, nosilce nalog za uresničevanje nacionalnega programa in podlago za evalvacijo nacionalnega programa;
- opredeljuje pravice oseb v mreži izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje, zlasti v oddelkih pod posebnim nadzorom ter postopke za njihovo varstvo. Predlog zakona namenja posebno varstvo oziroma določa postopke in odgovornosti za hospitalizacijo in zdravstveno obravnavo brez soglasja osebe. Za omejevanje pravic so določeni pogoji, postopki in nadzorni mehanizmi za njihovo uveljavljanje. Predlog zakona prav tako poudarja načelo sorazmernosti, da se mora vsako omejevanje pravic izvajati z za osebo najmanj restriktivno obliko ter najkrajši možni čas;
- opredeljuje pravico do zastopnika v vseh postopkih obravnave v mreži izvajalcev za duševno zdravje. Oseba z duševno motnjo je velikokrat v situaciji, da ne more sama varovati svojih pravic, zato predlog zakona uveljavlja sistem zastopništva. Zastopnik bo lahko zastopal osebo v postopkih obravnave v mreži izvajalcev na področju duševnega zdravja, ko oseba ne bo mogla samostojno varovati svojih pravic, ali ko bo menila, da so bile njene pravice kršene. Za zastopnika je predvideno dodatno izobraževanje in poseben izpit;
-  določa, da bo v postopkih pred sodiščem osebo obvezno zagovarjal odvetnik;
- opredeljuje pogoje in način imenovanja zastopnikov, koordinatorjev nadzorovane obravnave in koordinatorjev storitev;
- ureja postopek sprejema v psihiatrično bolnišnico in socialno varstveni zavod oziroma v nadzorovano obravnavo na naslednje načine:
- sprejem s privolitvijo,
- sprejem brez privolitve na predlog,
-  sprejem brez privolitve v nujnih primerih;
- ureja postopek podaljšanja zadržanja, odpust in premestitev iz psihiatrične bolnišnice oziroma socialno varstvenega zavoda;
- opredeljuje posebne metode zdravljenja in posebne varovalne ukrepe, postopke za njihovo izvajanje ter nadzor nad izvajanjem;
- vzpostavlja pravno podlago za obravnavo oseb z duševnimi motnjami v njihovem lokalnem okolju, in sicer v dveh oblikah, glede na potrebe osebe:
- nadzorovana obravnavo za osebe s hudo in ponavljajočo se duševno motnjo, ki se bo izvajala v lokalnem okolju pod nadzorom koordinatorja nadzorovane obravnave, ki ga bo imenovala psihiatrična bolnišnica, v sodelovanju s socialnimi in drugimi službami. Poudarek pri nadzorovani obravnavi bo na kontinuiteti zdravljenja osebe v lokalnem okolju izven psihiatrične bolnišnice,
- obravnava v skupnosti na podlagi interdisciplinarnega načrta storitev, ki se bo s sodelovanjem in pomočjo različnih strokovnjakov predvidoma izvajal v okviru za to pristojnih nevladnih organizacij pod nadzorom koordinatorja storitev. Pri obravnavi v skupnosti bo bolj kot na zdravljenju poudarek na rehabilitaciji in pomoči pri vsakdanjih opravilih, urejanju življenjskih razmer in vključevanju v družbeno življenje.

Predlagatelj je pri pripravi zakona upošteval načelo sorazmernosti. Tako ima oseba pravico do najmanj agresivnega zdravstvenega posega za najkrajši možni čas, to je le tako dolgo, da se odpravijo vzroki za ta poseg.

Z razvojem mreže izvajalcev programov in storitev za duševno zdravje v skupnosti (nadzorovano obravnavo in obravnavo v skupnosti) predlagatelj zakona upošteva načelo socialne države in pravico državljanov do primernega zdravstvenega varstva.


3. Ocena finančnih posledic predloga zakona za državni proračun in druga javna finančna sredstva

Pri ocenjevanju finančnih bremen zaradi posledic slabega duševnega zdravja nas tako SZO kot EU opozarjata na finančno breme, ki ga zaradi duševnih motenj nosi družba kot celota. Ta se bistveno razlikuje od velikosti finančnega bremena, ki je neposredno povezano z zdravljenjem osebe z duševnimi motnjami. 12-15% diagnosticiranih duševnih motenj se konča z invalidnostjo, kar predstavlja 30% vseh izgubljenih let zaradi prezgodnje smrti ali invalidnosti, med splošno populacijo pa je diagnosticiranih 15-20% oseb z duševno motnjo (vir: WHO, 2004). SZO v dokumentu Fact sheet EURO/03/03 z dne 8. septembra 2003 ugotavlja, da bo finančno breme duševnih motenj in bolezni naraslo od sedanjih 12% na 15% do leta 2020. Več kot polovica invalidnosti v severno evropskih državah je povezanih s stresom. V Evropi je 30% delež aktivnosti splošnih zdravnikov povezanih z duševnimi boleznimi.

Finančne posledice Predloga zakona o duševnem zdravju lahko ločimo na dolgoročne in kratkoročne oziroma neposredne in posredne. Za razliko od drugih bolezni, je pri duševnih boleznih očitna razlika med stroški zdravljenja in vsemi ostalimi stroški. Pri tem pomenijo znatno največji delež stroška izgubljena leta delovne dobe. V Zeleni knjigi med drugim ugotavljajo, da stanejo duševne bolezni v EU 3-4% BDP, v glavnem zaradi izgubljene produktivnosti. Evropski ekonomsko-socialni odbor v Mnenju strokovne skupine za zaposlovanje, socialne zadeve in državljanstvo o Zeleni knjigi EU (COM /2005/ 484 konč.) poudarja visoko "ceno" duševnih bolezni, ki močno obremenjuje družbene vire in njene gospodarske, izobraževalne, socialne, kazenske in sodne mehanizme. Podatki kažejo, da so duševne motnje eden izmed vodilnih vzrokov za odsotnost z dela, zgodnjo upokojitev in invalidske pokojnine. Duševne motnje so glavni vzrok za predčasne upokojitve in invalidnine tudi pri nas.

V letu 2004 je bilo hospitaliziranih 10 821 oseb, od tega 2040 zaradi shizofrenije ali bipolarne afektivne motnje. Ocenjuje se, da ima od teh ena tretjina težek potek, ter bi bila zanje primerna nadzorovana obravnava, to je približno 680 oseb. Vendar je potrebno poudariti, da gre za obravnavo bolnikov, ki bi bili sicer hospitalizirani. Zato ne moremo govoriti o novih stroških, ki bi nastali kot posledica tega predloga zakona.

Stroški za izobraževanje koordinatorjev storitev in zastopnikov
Za vzpostavitev dodatnega programa izobraževanja za koordinatorje storitev, bi za potrebe enega koordinatorja na 40.000 odraslih prebivalcev morali usposobiti 30 koordinatorjev.  To število bi lahko dosegli v roku 3 let. V naslednjih letih lahko predvidevamo izobraževanje za takšno število koordinatorjev storitev, kot bi jih zaradi različnih razlogov bilo razrešenih oziroma bi sami prenehali s to dejavnostjo.

V Sloveniji je okoli 115.592 oseb, ki se soočajo z resnimi duševnimi motnjami (psihotične in afektivne motnje). Predvidevamo, da je med njimi okoli 2,5% oz. 2889 takšnih, ki imajo dolgotrajne in ponavljajoče se duševne motnje. Zaradi tega potrebujejo ustrezno pobolnišnično skrb in  obravnavo v skupnosti, ki jo je mogoče doseči zgolj z usklajenim in ustrezno načrtovanim delovanjem različnih izvajalcev.


Delo komisij in stroški dodatnega izobraževanja     leto 2009

10 oseb    leto 2010

10 oseb    leto 2011

10 oseb    leto 2012

2 oseb
MDDSZ
zastopniki   
75.000 EUR   
20.000 EUR   
20.000 EUR   
5.000 EUR


Delo komisij in stroški dodatnega izobraževanja    leto 2009

10 oseb    leto 2010

10 oseb    leto 2011

10 oseb    leto 2012

2 osebi
MZ
koordinatorji storitev   
19.000 EUR   
19.000 EUR   
19.000 EUR   
3.800 EUR

Stroški za  delo zastopnika 

Zastopnik pravic oseb pri obravnavi oseb v mreži za duševno zdravje bo imel visoko ali univerzitetno izobrazbo s področja prava, socialnega dela, medicine, psihologije ali druge ustrezne smeri in opravljen poseben izpit za zastopnika.


LETO    2009    2010    2011    2012    2013
Število oseb    12    12    12    12    12
Stroški
    288.000 EUR    288.000 EUR    288.000 EUR    288.000 EUR    288.000 EUR


Strošek nadzorovane obravnave
 
Nadzorovana obravnava je namenjena osebam s težkimi duševnimi motnjami, za katere ustrezni strokovnjaki ocenijo, da hospitalizacija ni potrebna, ker jih je mogoče zdraviti tudi v skupnosti. Torej bi morali za izračun posledic tega zakona upoštevati razliko med institucionalnim zdravljenjem in nadzorovano obravnavo. Primerjava teh stroškov je 1:2,5 v korist nadzorovane obravnave, kar pomeni, da bi hospitalno zdravljenje teh oseb znašalo najmanj 7.112.700 EUR, če upoštevamo tudi predvideno uspešnost obravnave. Pri tem pa niso upoštevani druga finančna bremena manj uspešnega zdravljenja, ki družbo bistveno bolj obremenjujejo kot samo zdravljenje. To so na primer izgubljena delovna leta, manjša delovna storilnost svojcev, ki so preobremenjeni, stroški dela policije, sodišča in drugih služb.

Ocena stroškov Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije za nadzorovano obravnavo:
LETO    2009    2010    2011    2012    2013
ŠT. OSEB    50    150    300    500    680
STROŠKI
v eurih                   
kader/delo    124.000    372.000    744.000    1.240.000    1.686.400
material    11.500    34.500    69.000    115.000    156.400
laboratorij    20.000    60.000    120.000    200.000    272.000
drugi stroški    23.000    69.000    138.000    230.000    312.000
SKUPAJ    178.500    535.500    1.071.000    1.785.000    2.426.800

Obrazložitev ocene stroškov:
Ocena stroškov temelji na podatkih Razširjenega strokovnega kolegija za psihiatrijo iz aprila 2007. Po izračunih so stroški dela na bolnika 2.480 eur, stroški materiala 230 eur na enega bolnika, laboratorijske storitve 400 eur na bolnika ter drugi stroški (strošek za pisarniški material, vzdrževanje informacijske podpore (programi) amortizacija (osnovnih sredstev) in ostali posredni stroški v ocenjenem deležu 10%) 271 eur na bolnika.


Strošek obravnave v skupnosti

Obravnava v skupnosti je namenjena osebam, ki imajo zaradi lažjih duševnih motenj težave pri vključevanju v običajno življenje ter obstaja nevarnost, da bi se brez obravnave v skupnosti razvile v težje in kronične duševne motnje. Obravnava v skupnosti se bo praviloma izvajala v okviru nevladnih organizacij v obliki različnih dejavnosti:
-    stanovanjske skupine
-    programi rehabilitacije (farmakoterapija, psihoterapija, rehabilitacija kognitivnih funkcij, delovna terapija, kinezioterapija, trening socialnih spretnosti, psihoedukacija)
-    zastopništvo
-    programi (re)socializacije in druženja

 
LETO    2009    2010    2011    2012    2013
ŠT. OSEB    300    800    3000    3000    3000
STROŠKI
v eurih                   
kader/delo    600.000    1.800.000    3.000.000    3.000.000    3.000.000
oprema    80.000    240.000    400.000    400.000    400.000
SKUPAJ    680.000    2.040.000    3.400.000    3.400.000    3.400.000


Strošek dela sodišč
O utemeljenosti prisilnega pridržanja osebe v psihiatrični bolnišnici je tudi doslej odločalo pristojno sodišče v pridržalnem postopku, kjer je sodišče moralo pridržani osebi postaviti odvetnika po uradni dolžnosti.

Število pripada zadev v postopku pridržanja na sodiščih v Sloveniji:
Leto    2001    2002    2003    2004    2005    2006
število    2943    3083    3175    1992    1878    2089

Predlog zakona o duševnem zdravju določa dva postopka sprejema brez privolitve osebe, kjer bo o utemeljenosti tega predloga oziroma zahteve odločalo sodišče:

- postopek sprejema brez privolitve na predlog
- postopek sprejema v nujnih primerih.

Predlog zakona o duševnem zdravju vzpostavlja instituta "koordinatorja nadzorovane obravnave" in "koordinatorja storitev", ki bosta skrbela za celostno obravnavo osebe po oziroma namesto zdravljenja v psihiatrični bolnišnici. V daljšem časovnem obdobju se torej pričakuje ustrezno znižanje prisilnih hospitalizacij, ki so bile doslej pogosto posledica neustrezne oziroma nikakršne oskrbe oseb s težavami v duševnem zdravju po odpustu iz bolnišnice.

Na eni strani predvidevamo znižanje števila sodnih postopkov zaradi znižanja števila sprejemov v nujnih primerih, ter znižanje stroškov sodnih postopkov v postopkih sprejema v nujnih primerih zaradi znižanja stroškov izvedenskih mnenj, ki jih ne bi več pisali sodni izvedenci psihiatrične stroke. Na drugi strani pa predvidevamo povečanje števila sodnih postopkov zaradi vpeljave novega postopka sprejema brez privolitve na predlog, kot to zahteva odločba Ustavnega sodišča U-I-60/03 z dne 04.12.2003 (Uradni list RS, št. 131/03).

4. Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih in prilagojenosti predlagane ureditve pravu Evropske unije

Pri mednarodnopravni primerjavi je potrebno poudariti, da poteka prenova obstoječe prakse in temu ustrezne spremembe zakonodaje v skoraj vseh državah. Za primere smo izbrali zakonodajo in prakso naslednjih držav: Avstrija, Italija, Velika Britanija. Avstrijo in Italijo smo izbrali zaradi podobnosti kulturnega okolja, saj je pri varstvu duševnega zdravja zelo pomembno kulturno lokalno okolje. Zato ne moremo v nobeni državi najti modela varstva duševnega zdravja, ki bi ga lahko preprosto prenesli v naše okolje. Potrebno je preučiti različne primere, zlasti primere dobre prakse ter jih primerno prilagoditi potrebam ljudi in posebnostim našega zgodovinskega in kulturnega okolja. Veliko Britanijo, v kateri pa nimajo enotne zakonodaje, ampak je ta različna po regijah (Anglija, Wales, Škotska in Severna Irska), ki smo jih zato tudi posebej predstavili, smo izbrali zaradi dobrih rezultatov njihove psihiatrije, po kateri se zgledujejo številne države in EU, tako da njeni vplivi prihajajo tudi v naše okolje, in to posredno: preko smernic SZO in EU in neposredno: s pomočjo posameznih slovenskih strokovnjakov, ki so imeli možnost izobraževanja in delovanja v njihovem sistemu varstva duševnega zdravja.


VELIKA  BRITANIJA

Zakon o duševnem zdravju (Mental Health Act - v nadaljevanju teskta: MHA) je bil sprejet leta 1983 in sedaj je več pobud za njegovo spremembo. Pobude za spremembo so osredotočene na upravljanje rizika z namenom izboljšanja rezultatov zdravljenja, ki opozarja na pravilno ravnovesje med javno varnostjo in pravicami posameznika. Ena od bistvenih sprememb, ki se predlagajo, vključuje razširitev moči prisile na skupnost, kajti zakon iz leta 1983 je bil posvečen izključno zadržanju v bolnišnicah, vendar so zelo narasle službe in storitve za osebe z duševnimi motnjami v skupnostih. Novi predlogi bodo prvič omogočili tudi prisilno zdravljenje v lokalnem okolju. Del zakonodaje na področju duševnega zdravja pokriva Anglijo in Wales, drugi del Škotsko, tretji pa Severno Irsko.

V Velika Britaniji se je med prvimi začel razvijati model deinstitucionalizacije konec šestdesetih let, zlasti pa v osedemdesetih letih. V tem času so posamične prostovoljne organizacije ustanavljale različne skupnostne službe, kot so: stanovanjske skupine, dnevni centri, socialna podjetja in drugo. Sredi osedemdesetih let je dolgoletna krepitev idej o deinstitucionalizaciji presegla kritično točko in prišlo je do načrtnega zapiranja bolnišnic. Glavna pobuda je prihajal iz menežerskih struktur racionalizacije poslovanja ter z regionalne upravno administrativne ravni. To dejavnost je podkrepil Zakon o skupnostni skrbi (Community Care Act, 1992). Službe je razdelil na tiste, ki storitve kupujejo in tiste, ki jih ponujajo ter tako omogočil konkurenčnost, raznolikost in individualizacijo socialnih storitev (načrtovanje skrbi, individualni skrbstveni paket za samostojno življenje.

Politika duševnega zdravja je bila sprejeta leta 1998, v njej so zajeti: zagovorništvo, promocija, preventiva, obravnava in rehabilitacije. Politika je osredotočena na primarno zdravstvo in dostopnost do služb, učinkovitost služb za osebe s hudo duševno motnjo, službe  in storitve za skrbnike ter zmanjšanje števila samomorov. Imajo tudi poseben nacionalni program za starejše in otroke.

Nacionalni program duševnega zdravje je bil sprejet leta 1999 in ima tri glavne cilje:
-    vsi ljudje v krizi imajo dostop do kriznih oziroma timov za oskrbo doma (od leta 2005),
-    vsi ljudje, ki imajo psihozo prvič, imajo dostop do intenzivne obravnave v prvih treh letih s strani timov za zgodnjo intervencijo (od leta 2006),
-    vsi ljudje z intenzivnimi potrebami imajo dostop do mobilnih timov (assertive outreach team) - od leta 2004.

Velika pozornost se namenja tudi boju proti socialnemu izključevanju oseb z duševnimi težavami.

Duševno zdravje sodi v sistem primarnega zdravstva. Zdravljenje hudih duševnih motenj je dostopno na primarnem nivoju. Vlada je postavila jasne standarde za službe oziroma storitve v nacionalnem programu leta 1999 (National Service Framework for Mental Health), ki določa tudi poti do lahkega dostopa do bolj učinkovitega primarnega zdravstva, s podporo sekundarnega zdravstvenega sektorja, kjer je to potrebno. Omogočeno je vsaki osebi z duševno motnjo, da je učinkovito zdravljena na primarnem nivoju in ima dostop do kompletnih storitev 24 ur na dan.

Splošni zdravniki se redno izobražujejo na področju duševnega zdravja, v skladu z nacionalnim planom pa se bo izobraževanje okrepilo za splošne zdravnike, delavce na področju duševnega zdravja, socialne delavce, delavce v skupnosti.

                               
Zakonodaja v Veliki Britaniji ni enotna, del zakonodaje pokriva Anglijo in Wales, drugi  Škotsko in tretji Severno Irsko.

Anglija in Wales

Pravni vir: Pravice duševnih bolnikov ureja The Mental Health Act (v nadaljnjem besedilu: MHA) iz leta 1983. Ta zakon na svojem začetku definira duševne motnje, ki so razlog za njegovo uporabo, v nadaljevanju pa ureja predvsem pogoje in postopek za neprostovoljno hospitalizacijo duševnih bolnikov in zagotavljanje skrbništva zanje.

Na podlagi MHA je mogoče zadržati samo osebo, ki trpi zaradi duševne motnje, razlog za pridržanje ne more biti samo nemoralno vedenje, promiskuiteta, seksualni odkloni ter odvisnost od alkohola ali mamil.

MHA temelji na načelu, naj bodo sprejemi v bolnišnico, če se le da na neformalni osnovi, ter naj se prisilni ukrepi uporabljajo le v izjemnih primerih. Približno 90% pacientov je sprejetih neformalno. Neformalni sprejem pa je treba ločevati od prostovoljnega. Na neformalen način so sprejete osebe, ki to želijo, pa tudi pacienti, ki so v stanju, ko ne morejo izraziti nasprotovanja. Po drugi strani pa zakon bolnišnicam ne nalaga dolžnosti sprejeti bolnika - na splošno sicer določa, da naj bo vsakemu, ki si želi biti hospitaliziran to tudi omogočeno, vendar nekatere bolnišnice zavračajo sprejem bolnikov na neformalni osnovi, če so v preteklosti prekinili zdravljenje proti zdravnikovim nasvetom.

Za prostovoljni sprejem ni potrebno zdravniško spričevalo. Neformalno sprejeti pacienti lahko zapustijo bolnišnico kadarkoli hočejo in za to ne potrebujejo dovoljenja zdravnika. Zdravnik ali medicinska sestra pa lahko zadržita neformalnega pacienta za čas, ki je potreben za formalen postopek za sprejem (zdravnik za največ 72 ur, sestra pa za največ 6 ur ali do prihoda zdravnika pred potekom tega časa, ki odloči o nadaljnjih ukrepih).

Neprostovoljni sprejem bolnika v bolnišnico se lahko izvede, če bolnik doživlja duševno motnjo take narave in obsega, da je pridržanje v bolnišnici na opazovanju (ali opazovanju, ki mu sledi zdravljenje) upravičeno vsaj za določen čas, oziroma je pridržanje potrebno zaradi zdravja ali varnosti pacienta samega ali drugih oseb.

Prijavo za sprejem na opazovanje lahko poda pooblaščen socialni delavec ali pa najbližji sorodnik, pod pogojem, da sta videla pacienta v roku 14 dni pred prijavo.  Potrebno je mnenje dveh zdravnikov, ki ugotovita, da sta podana oba pogoja za sprejem na opazovanje. Pacienta lahko pregledata skupaj ali pa vsak posebej, vendar v tem primeru med pregledoma ne sme preteči več kot pet dni. Traja 28 dni, začenši z dnevom sprejema. Po tem času je treba pacienta odpustiti, razen če se pacienta zadrži na drugi podlagi (sprejem na zdravljenje).

Pacient (ne pa tudi njegov bližnji sorodnik) ima v 14 dneh od sprejema pravico do pritožbe na Mental Health Review Tribunal ( v nadaljnjem besedilu: MHRT).

Bolnika se sprejme na zdravljenje, če trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko motnjo ali duševno motnjo take narave in obsega, da je zanj primerno zdravljenje v bolnišnici in bo takšno zdravljenje verjetno ublažilo ali preprečilo poslabšanje njegovega stanja, ali je tako zdravljenje potrebno zaradi zdravja in varnosti drugih oseb.

Bolnik je sprejet za dobo 6 mesecev z možnostjo podaljšanja s strani pristojnega zdravstvenega delavca za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto. Razlogi za podaljšanje so podobni razlogom za sprejem, s poudarkom na možnosti ozdravitve ali vsaj izboljšanja, oziroma sposobnosti za samostojno življenje pri neozdravljivih pacientih.

Bolnik ima možnost pritožbe na MHRT znotraj vsakega polletnega obdobja. Če pacient v prvih 6 mesecih ni izkoristil možnosti pritožbe, mora vodstvo bolnišnice o tem obvestiti MHRT, prav tako pri podaljšanju pridržanja če so od zadnjega obravnavanja pretekla 3 leta. Najbližji sorodnik ima možnost pritožbe v pacientovo korist na MHRT, če pristojni zdravstveni delavec razglasi pacienta za nevarnega.

Postopek odpusta: Pacienta lahko odpusti odgovorni zdravstveni delavec (vedno, iz kakršnihkoli razlogov), vodstvo bolnišnice ali najbližji sorodnik, z 72 urno napovedjo, razen če odgovorni zdravstveni delavec poda mnenje, da je pacient nevaren. Če odgovorni zdravstveni delavec poda tako mnenje, najbližji sorodnik ne more predlagati odpustitve nadaljnjih 6 mesecev. Sorodnik ima možnost pritožbe na MHRT v 28 dneh po tem, ko je bil obveščen o razglasitvi bolnika za nevarnega.

MHA predvideva štiri postopke sprejema v nujnih primerih, ko medicinsko spričevalo ni potrebno:
- sprejem na opazovanje v nujnih primerih,
- zadržanje neformalno sprejetega bolnika v bolnišnici,
- pridržanje bolnika na javnem mestu s strani policije, ki ga morajo nujno premestiti na 'varno mesto', ponavadi v psihiatrično bolnišnico,
- iskanje in odvedba bolnika, ki se nahaja v privatnih prostorih in obstaja sum, da oseba trpi za duševno motnjo oziroma živi zanemarjena ali sama in ni sposobna skrbeti zase, je podobno prejšnjemu postopku.

V vseh štirih postopkih traja pridržanje največ 72 ur, potem mora biti odločeno o zadržanju, ali pa je treba pacienta odpustiti. Pri kratkotrajnih ukrepih MHA ne predvideva možnosti pritožbe, vendar ima bolnik možnost zahtevka habeas corpus. Pri dolgoročnejših ukrepih je možna pritožba na MHRT. Nudi se jim pomoč pri pripravi pritožb ter odvetnik za zastopanje.

Organ, ki odloča v nujnih postopkih, je sodišče, ki lahko izda policiji nalog za vstop v stanovanje in tudi za premestitev osebe na 'varno mesto', ponavadi v psihiatrično bolnišnico.
Osebo, starejšo od 16 let in trpi za duševno boleznijo, resno duševno motnjo, psihopatološko
motnjo ali duševno motnjo v takem obsegu, da je v interesu bolnika in drugih oseb postavitev skrbnika upravičena, je mogoče dati pod nadzor "varuha" (guardian) - krajevni organ socialne službe ali posameznika.

Predlog za nadzor lahko poda najbližji sorodnik ali pa pooblaščeni socialni delavec, ki se mora o tem, če je mogoče, posvetovati z najbližjim sorodnikom. Nasprotovanje najbližjega sorodnika prepreči prijavo. Prijavo je treba poslati organu za socialno skrbstvo v roku 14 dni po zadnjem zdravniškem pregledu.

Potrebno je mnenje dveh zdravnikov.
Nadzor varuha se določi za dobo do 6 mesecev z možnostjo podaljšanja za nadaljnjih 6 mesecev in potem vsako leto.

Varuh lahko zahteva, da bolnik prebiva na določenem kraju, da se udeležuje določenih dejavnosti v namen zdravljenja, poklica, izobraževanja ali usposabljanja ter da je zdravnikom, pooblaščenemu socialnim delavcem ali drugim osebam, ki jih določi skrbnik, omogočen dostop do varovanca na kraju, kjer ta prebiva.

V psihiatričnih bolnišnicah ima bolnik zlasti naslednje pravice:
- varstvo pred ponarejanjem in potvarjanjem podatkov;
- varstvo pred slabim ravnanjem in zanemarjanjem;
- varovanje premoženja bolnikov in varstvo pred nezakonitimi spolnimi posegi;
- pravice dopisovanja se nanašajo le na neprostovoljne paciente in sicer je dopustno omejiti pošiljanje pisem-zadržati pošiljke na željo naslovnika in v posebnih ustanovah po presoji vodstva, če bi pošiljke lahko naslovnike prizadele ali jim povzročile kakšno škodo; prihajajoče pošiljke je dopustno zadržati v interesu varnosti pacienta samega ali pa za zaščito drugih oseb (za pošto, ki jo pošiljajo uradne osebe velja izjema);
- volilno pravico - neformalni pacienti lahko podajo izjavo, s katero povzročijo vpis v volilni imenik;
- hospitaliziranim pacientom lahko za zadovoljevanje občasnih osebnih potreb odobri državni sekretar žepnino, če meni, da je primemo.

V zvezi z zdravljenjem ima bolnik tudi naslednje pravice:
- predpisovanje zdravil za dobo do treh mesecev  (pacient nima pravice zavrniti terapije),
- zdravljenje z elektrošoki mora temeljiti na bolnikovem soglasju ali na mnenju drugega, neodvisnega zdravnika,
- psihokirurgija je dopustna samo v primerih, ko soglašata tudi bolnik in neodvisni zdravnik.

Zadnja dva ukrepa sta ne glede na soglasje dopustna v nujnih primerih. MHA kot nujne primere definira:
- primere v katerih je resno ogroženo pacientovo življenje (v takih primerih je dovoljeno kakršnokoli zdravljenje),
- primere, v katerih je potrebno preprečiti resno poslabšanje pacientovega stanja ali agresivno obnašanje, usmerjeno proti samemu sebi ali proti drugim; v teh primerih so dovoljen le ukrepi, ki nimajo ireverzibilne ali tvegane narave.

Pomemben zakon je tudi The Mental Capacity Act 2005, ki je v Angliji in Walesu stopil v veljavo v letu 2007. Njegov namen je okrepitii vlogo oseb, ki morda ne bodo sposobne odločanja o določeni stvari v določenem času. Zakon omogoča, da se ljudje odločajo tudi za v naprej, ko morda ne bodo v stanju, da bi tovrstne odločitve samostojno in kompetentno sprejeli.
Škotska

Škotska zakonodaja je v osnovi enaka zgoraj opisani. Vendar moramo omeniti da je Odbor Millan (Millan Committee) leta 2001 pregledal Mental Health (Scotland) Act iz leta 1984 in predlagal njegovo revizijo. Leta 2003 je bil sprejet Mental Health (Care and Treatment) (Scotland) Act (v nadaljevanju teksta: MHA Scotland). Skupina, ki je bila ustanovljena za njegovo promocijo in implementacijo, Mental Health and Well Being Support Group (v nadaljevanju teksta: MHWSG) je sodelovala tudi pri pisanju Nacionalnega programa za izboljšanje duševnega zdravja in blagostanja na Škotskem ( National Programme to Improve the Mental Health and Well Being in Scotland) vsebuje strategijo preventive samomorov, kampanjo proti stigmatizaciji in raziskavo stališč javnosti.
Za izvedbo zastavljenih programov na področju duševnega zdravja bodo na Škotskem vsako leto povišali tudi delež finančnih sredstev.
MHA Scotland je ustanovil novi svet Mental Health Tribunal (v nadaljnjem besedilu: MHT), v katerem bodo strokovnjaki s pravnimi in praktičnimi izkušnjami odločali o tem, kaj je za bolnike najbolje; zagotovili, da bo zagovorništvo dostopno vsem osebam z duševnimi motnjami; okrepili delovanje Mental Welfare Commission (v nadaljnjem besedilu: MWC), da bi zagotovili ustrezno varstvo oseb z duševnimi boleznimi in težavami v učenju; priskrbeli novo uredbo o prisilnem zdravljenju, ki bo omogočil individualnim potrebam vsakega uporabnika prilagojeno skrb in zdravstveno obravnavo tako v bolnišnicah, kot v skupnostih; nalaga dolžnost lokalni upravi, da promovira blagostanje in socialni razvoj vseh oseb, ki so imele ali imajo težave v duševnem zdravju; vzpostavlja dodatno varovanje pri uporabi določenih medicinskih ukrepov; vzpostavlja mehanizem za imenovanje "imenovanih oseb" (named persons), ki bodo pooblaščeni za zastopanje bolnikovih pravic.  

V Veliki Britaniji imajo samostojne dežele Škotska, Anglija, Wales in Severna Irska posebno zakonodajo. Ureditve področja zagovorništva pa se med seboj bistveno ne razlikujejo.

Po Zakonu o duševnem zdravju je neodvisno zagovorništvo  institut, ki omogoča, da lahko oseba izrazi svoje mnenje in da imajo te osebe karseda popoln nadzor nad lastnim življenjem. Pomembno je, da ga ne izvajajo osebe, ki so v skrb za osebe s težavami v duševnem zdravju vključene na kakršenkoli drug način, kar zagotavlja najvišjo mero neodvisnosti. Neodvisni zagovornik se ne odloča namesto osebe, ki ji pomaga, in je prav tako ne prepričuje, kako se naj odloča. Njegova naloga je, da zagotovi osebi vse pomembne informacije, na podlagi katerih se lahko pravilno odloči in nadalje zagotovi, da njene odločitve dosežejo tiste osebe in institucije, katerim so namenjene. Neodvisni zagovornik tako pomaga osebam, da se odločijo, kaj želijo povedati in jim tudi pomaga to izreči. Neodvisni zagovornik ni v službi bolnišnice ali socialne službe, od osebe, kateri pomaga, pa tudi ne sme zahtevati plačila za svoje delo.

Po Zakonu o duševnem zdravju imajo pravico do neodvisnega zagovornika osebe s težavami v duševnem zdravju, predvsem pa osebe z duševno boleznijo, demenco, s težavami v učenju in osebe z osebnostnimi motnjami. Novi zakon daje pravico do neodvisnega zagovornika vsepovsod na Škotskem, ne glede na to, ali je oseba, ki potrebuje pomoč v bolnišnici ali pod kakršnim koli ukrepom. Še posebej pa je pomembno, da ima oseba dostop do neodvisnega zagovornika v primerih, ko gre za zaslišanje na sodišču, v primeru prisilne hospitalizacije, v kolikor je lahko izven bolnišnice pod določenimi pogoji in če je v psihiatrični obravnavi, kakršne ne želi in se z njo ni strinjala. V teh primerih morajo zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci in druge osebe, ki so vključene v obravnavo in zdravljenje te osebe, tej osebi natančno predstaviti možnost dostopa do neodvisnega zagovornika. Pomembno je, da se osebi predstavi možnost dostopa do neodvisnega zagovornika na način, da bo to  razumela.


Severna Irska

Severna Irska je sprejela zakonodajo za področje duševnega zdravja leta 1986 (Mental Health (Nothern Ireland) Order. Ta določa pravni okvir za prisilno hospitalizacijo in obravnavo pacientov, ki trpijo zaradi duševnih  bolezni. Pozna dvoje namestitev:
-    Skupnost: Bolnik lahko pomeni resno nevarnost za družino ali sosede. Prisilno je lahko hospitaliziran za 7 dni, s podaljšanjem za 14 dni za ugotovitev diagnoze. V izjemnih okoliščinah, če je dostop onemogočen, lahko s pooblastilom, ki ga podeli kompetentni socialni delavec (approved social worker - v nadaljnjem besedilu: ASW), ali uradnik zdravstvenih in socialnih služb oziroma sodišče, policija omogoči dostop do osebe. Če policijski uradnik nasilno vstopi v prostore, kjer se nahaja oseba, za katero se sumi, da zaradi duševnega stanja pomeni grožnjo sebi in/ali okolici, mora biti prisoten zdravnik, običajno je to splošni zdravnik, ki bo nudil medicinsko pomoč, če bo ta potrebna.
-    Bolnišnica: Bolnik je lahko sprejet neuradno, pa si potem premisli in želi zapustiti bolnišnico oziroma zavrača zdravljenje. V tem primeru se lahko oseba zadrži na podlagi Obrazec za oceno stanja in sprejem na zdravljenje, ki vključuje mnenje osebnega splošnega zdravnika bolnika (ali drugega zdravnika, ki že od prej pozna zdravstveno stanje bolnika).
Prijavo za neprostovoljno hospitalizacijo lahko vložijo ASW ali najbližji sorodnik. Predlog mora biti podprt z zdravniškim mnenjem, običajno je to osebni splošni zdravnik osebe, ali neodvisni zdravnik. Postopek za oceno duševnega stanja se lahko sproži s telefoniranjem ASW, ki so zelo pomembni pri postopku predloga ali zelo zaželeni pri pomoči svojcem pri podajanju prijavo. ASW oceni tudi socialni vidik primera in poda posebno oceno socialnega stanja.

Prijavo za neprostovoljno hospitalizacijo oceni tim, ki ga sestavljata najbližji sorodnik oziroma ASW in zdravnik (osebni zdravnik bolnika, ali zdravnik, ki bolnika osebno pozna). Hospitalizacija mora biti izvedena v roku 2 dni po podpisu zdravniškega mnenja, sicer priporočilo zastara.


AVSTRIJA

Avstrija ima oblikovano politiko duševnega zdravja od leta 1999. Zvezni minister, ki je odgovoren za zdravstvo poroča o delovanju ministrstva parlamentu vsake 3 leta.

Avstrija nima nacionalnega programa za duševno zdravje, imajo pa programe za duševno zdravje na nivoju 9 regij.  Od leta 1997 imajo Nacionalni program bolnišnic, ki zavezujejo regije, da ga implementirajo do leta 2005. V tem nacionalnem programu je nekaj strani namenjeno tudi psihiatriji, s podpoglavjem o storitvah oziroma službah v lokalnih skupnostih. Ta načrt se sproti prilagaja in vsebuje določena priporočila o ustanovitvi psihiatričnih enot v okviru splošnih bolnišnic. Do leta 2005 od planiranih 23 enot realiziranih 9, mnoge pa bodo ustanovili v kratkem. Avstrija ima nacionalni plan za preprečevanje samomorov. 

Kakor v drugih državah tudi v Avstriji narašča število oseb z duševnimi motnjami. Prevalenca anksioznosti in depresije je v obdobju prek štirih tednov eden od šestih, duševne motnje so drugi najpomembnejši vzrok za invalidsko upokojitev.

Avstrijsko psihiatrično zdravstvo je zelo orientirano k zdravstveni obravnavi in se glede števila bolniških postelj uvršča v vrh držav EU, vendar se na področju duševnega zdravja uveljavlja splošni trend zniževanja števila postelj in namesto tega vzpostavljanja ambulantne in lokalne oskrbe. Večina regij je razvila svoje regionalne politike v to smer, ki je tudi prioriteta na nacionalnem nivoju.

Duševno zdravje spada v primarni zdravstveni sektor. Dejanska obravnava hudih duševnih motenj je mogoča na primarnem nivoju. Splošni zdravniki običajno delajo v samostojnih praksah, ki so pogosto dostopne tudi za bolnike z duševnimi motnjami. Od tam so bolniki lahko napoteni psihiatrom, ki tudi delajo v samostojnih ambulantah in v nekaterih primerih (približno 120 od 540) imajo pogodbe s socialnim varstvom.

Avstrijska psihiatrija se je postopoma odmaknila od velikih psihiatričnih bolnišnic proti službam v skupnosti. V zadnjih 15 letih je konstantno naraščalo število teh služb v skupnostih. Sedaj obstaja najmanj 1000 proračunsko financiranih služb/projektov (zagovorništvo, stanovqanjske skupine, struktura za dnevne storitve, službe za poklicno usposabljanje), ki jih vodi več kot 250 "skrbnikov" (providers) - običajno dobrodelnih in zasebnih organizacij. Skoraj vse zaposlujejo različne poklicne profile in pogosto prevladujejo nepsihiatrični strokovnjaki. Domneva se, da je bila stopnja samomorilnosti znižana zaradi povečanja teh storitev v skupnostih. Zaradi federalnega značaja države, je ta razvoj v različnih pokrajinah potekal različno hitro. Med storitvami v skupnosti, kot so dnevne bolnišnice, službe za krizno intervencijo in hostli za psihiatrične bolnike prevladujejo multudisciplinarni timi.

Psihoterapevti so lahko klinični ali zdravstveni, psihoterapevti so lahko tudi drugi, ki so se usposobili za psihoterapijo. Ker se ti poklici zelo pokrivajo, je težko ugotoviti njihovo natančno število.

V zadnjih treh desetletjih se je zmanjšalo število posteljnih zmogljivosti za skoraj 60%. Te postelje za psihiatrične bolnike se nahajajo v več kot 30 psihiatričnih in splošnih bolnišnicah in le tri bolnišnice imajo več kot 500 postelj. Ta trend je vzporeden diverzifikaciji (Avstrija ima veliko dnevnih bolnišnic) in specializaciji (Psihiatrija za otroke in mladostnike, gerontopsihiatrija, odvisnosti it.d.) Vendar tudi ta proces ni enak v vsej državi. Skoraj 3/5 psihiatrov dela v zasebni (večinoma ambulantni) praksi, ampak samo 1/9 od teh ima pogodbo tudi za socialno varstvo (in tako dostopni tudi za tiste bolnike, ki niso samoplačniki).

Ker se duševne motnje pogosto pojavijo kot komorbidne pri ostalih boleznih, večina avstrijskih bolnišnic nudi psihološko oskrbo za bolnike, ki se zdravijo zaradi hudih kroničnih bolezni ali bolezni, ki so življenjsko nevarne. Za osebe z duševnimi motnjami ima Avstrija 40 psihiatričnih bolnišnic in dnevnih služb, ki imajo skupaj manj kot 5 000 postelj. Okoli 250 izvajalcev ponuja okoli 1000 psihiatričnih storitev v skupnosti. Kot dodatek k specializiranemu primarnemu in sekundarnemu zdravstvu obstaja veliko samopomočnih nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s problemi, kot so odvisnosti, tesnoba, kompulzivne motnje, krize, depresija, osamljenost, nadlegovanje, nasilje, psihološke, psihosomatske in psihiatrične motnje, samomor in druge.

Zvezni zakon o namestitvi duševnih bolnikov v zdravstvene organizacije (Bundesgesetz ueber die Unterbringung psychisch Kranker in Krankenanstalten) je bil sprejet leta 1990 in objavljen v Bundesgesetzblatt, št. 1990/65.

Zakon se nanaša na psihiatrične bolnišnice oz. psihiatrične oddelke, v katerih so pacienti v zaprtih oddelkih ali so podvrženi omejitvam svobode gibanja.

Zakon določa temeljne pogoje za namestitev brez privolitve:
- če bolnik trpi za duševno boleznijo ter zaradi tega resno m občutno ogroža življenje ali zdravje sebe ali drugih ter
- če mu na drug način, posebej izven organizacije ne more biti zagotovljena zadostno zdravljenje ali pomoč.

Duševne bolezni zakon ne definira.

Zakon določa postopek sprejema s privolitvijo in sprejema brez privolitve. Zakon uvaja tudi institut bolniškega zagovornika. Bolniški zagovorniki delujejo v psihiatričnih bolnišnicah, zaposleni pa so pri neodvisni organizaciji z imenom Zveza za odvetništvo in bolniško zagovorništvo. Po izobrazbi so večinoma socialni delavci, pravniki in psihologi.
Bolniške zagovornike za določeno psih. bolnišnico imenuje predsednik Okrajnega sodišča. S sprejemom bolnika v psih. bolnišnico se mu določi bolniškega zagovornika, ki ga je upravičen zastopati glede vseh sodnih postopkov, predvidenih s tem zakonom. Bolniški zagovornik mora o nameravanih dejanjih zastopanja obvestiti bolnika ter upoštevati njegove želje, razen če očitno ne bi škodovale njegovemu blagostanju.

Zakon ureja v bistvenem le en tip postopka.
Proti oziroma brez privolitve je določeno osebo mogoče privesti v psihiatrično organizacijo le, če jo pred tem splošni zdravnik ali policijski zdravnik pregledata in potrdita, da obstajajo pogoji za namestitev. Organi javne varnosti so upravičeni in dolžni, da osebo pri kateri zaradi posebnih razlogov sklepajo, da obstajajo pogoji za namestitev, privedejo k zgoraj omenjenemu zdravniku. Če zdravnik izda zgoraj navedeno potrdilo, morajo organi javne varnosti takšno osebo odpeljati v psih. bolnišnico. V nujnih primerih lahko organi javne varnosti takšno osebo odpeljejo tudi neposredno v psih. bolnišnico. Zakon poudarja, da morajo organi javne varnosti sodelovati s psih. ustanovami ter z reševalno službo. Po privedbi v psih. bolnišnico morata dva zdravnika brez odlašanja pregledati privedenega. Pridržanje je dopustno, če oba v ločenih mnenjih potrdita, da za to obstajajo pogoji.

Po privedbi mora vodja oddelka brez odlašanja obvestiti sodišče, obvestilu mora priložiti zdravniška spričevala (potrdili dveh zdravnikov o nujnosti ukrepa). Sodnik mora v roku 4 dni obiskati bolnika, da si o njem pridobi oseben vtis. Če je to iz zdravstvenih razlogov mogoče, medicinsko osebje v tem času ne sme biti prisotno. Sodnik mora vpogledati zdravstveni karton ter zaslišati vodjo oddelka ter bolniškega zagovornika. Če je sodišče po teh zaslišanjih mnenja, da obstojijo razlogi za namestitev, izda začasno odločbo o dovolitvi ter razpiše glavno obravnavo, ki mora biti v roku 14 dni. Če pa sodišče meni, da razlogov za namestitev ni, izda ustrezen sklep. V tem primem je pacienta potrebno izpustiti, razen če vodja oddelka napove pritožbo in sodišče odloči, da ima pritožba suspenziven učinek. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 3 dni.
Sodišče lahko za varstvo bolnika glede drugih zadev, bolniku postavi začasnega skrbnika.

Sodišče lahko sklep o pridržanju izda za največ 3 mesece. Zoper sklep sodišča je dopustna pritožba. Sodišče lahko po izteku dopustnega roka, pridržanje ponovno podaljša, vsakič za največ 6 mesecev, izjemoma tudi za eno leto. V vsakem primeru mora psih. bolnišnica 4 dni pred potekom roka za pridržanje obvestiti sodišče o razlogih, zakaj meni, da bi bilo potrebno podaljšati namestitev.