Težja depresivna motnja
Težja depresivna motnja je resna razpoloženjska motnja, ki vpliva na vse življenjske aspekte. Poleg težje depresivne motnje ali unipolarne depresije, poznamo še bipolarno depresijo, drugače imenovano tudi manična depresija. Depresija kot motnja normalnega življenjskega stila je znana že zelo dolgo, zapise o njej lahko najdemo tudi v Stari zavezi.
Spremembe v razpoloženju so naraven, normalen del življenja. Ljudje običajno prepoznajo spremembo razpoloženja in se z njo zadovoljijo. Ljudje z depresijo pa velikokrat ne morejo razložiti vzroka svoje depresije, čeprav jo opisujejo kot čustveno bolečo in zelo žalostno.
Prevladujoči simptomi depresije so splošna izguba interesa in energije ter nezmožnost občutenja veselja in radosti. Oseba z depresijo se običajno umakne ali oslabi svoje socialne stike. Občuti apatijo pri delu, v šoli, razmerjih, odgovornosti in pri pomembnih ciljih, kar negativno vpliva tako na osebo samo, kot na družino.
Vzroki in faktorji tveganja
Vzrok depresije je kombinacija možganske kemije, dednosti in psihosocialnega okolja. Ni znano, kateri od treh faktorjev je dominanten pri pojavu depresije, vendar obstaja močna povezava med depresijo in nenormalnim nivojem nevrotransmiterjev norepinefrina, serotonina in dopamina. Od tod depresijo velikokrat označijo kot posledico “kemijskega neravnotežja”. Znano je, da ti nevrotransmiterji igrajo pomembno vlogo pri občutenju zadovoljstva in razpoloženjih.
Statistike kažejo, da otroci staršev z depresijo zelo verjetno tudi sami razvijejo enako motnjo. študije pojavnosti depresije pri dvojčkih kažejo na 70% možnost, da bosta oba identična dvojčka trpela za depresijo, kar je enkrat večja možnost kot pri dvojajčnih dvojčkih.
Depresij je bolj pogosta pri ljudeh, ki so v življenju doživeli travmo, spolno ali fizično zlorabo, invalidnost, izgubo ljubljene osebe v mladih letih, alkoholizem ali nepopolno družinsko strukturo. Pri odraslih je najpogostejši vzrok za depresivno epizodo izguba partnerja. Ženske so v fazi večjega tveganja v obdobju med nosečnostjo ali v prvih mesecih po nosečnosti. Kronična depresija je najbrž bolj prisotna na območjih, ki jih je prizadela vojna, naravne nesreče, revščina ali zanemarjanje.
Pojavnost
Depresija se lahko pojavi v vseh strostnih obdobjih, najpogosteje med 24 in 44 letom. Poznejši pojav depresije je morda v povezavi z odsotnostjo depresije v družini. študije ugotavljajo, da se depresija večkrat pojavi med ljudmi v srednjih letih. Tudi najstniki lahko trpijo za depresijo. Naraščujoč odstotek depresije med najstniki morda odraža vedno večje pritiske na mlade ljudi glede šole in visokih pričakovanj staršev. Težave z nizko stopnjo samozavesti lahko vodijo v negativno perspektivnost glede življenja in depresijo.
Znaki in simptomi
Najbolj izraziti simptomi depresije so izguba interesa, izguba energije in nezmožnost občutenja veselja. Žalost kot posledica depresije je veliko krat opisana kot neizbežna in bolj boleča kot običajna žalost. Depresija je lahko tako huda, da oseba ne prepozna simptomov. Mnogo simptomov je odkritih šele, ko oseba prične z zdravljenjem.
Zaradi izgube energije se mnoge osebe z depresijo izogibajo socialnim stikom, redni telovadbi ali vzdrževanju prejšnjih interesov. Zmanjšana aktivnost se pokaže v izgubi mišične in kostne mase, kar je povod za slabše fizično stanje. Prisotni so tudi občutki ničvrednosti, saj osebe mislijo, da niso dobre v ničemer in nikomur nič ne pomenijo. S težavo sprejemajo komplimente ali si priznajo dosežke. Nizka samozavest povzroči splošno slabo razpoloženje in se odraža v negativnem pogledu na svet. Mnogi se počutijo nepomembne, lahko gojijo občutke krivde in samopreziranja.
Za depresijo je značilna tudi nespečnost (v približno 80% primerov), ali pa v pretiranem spanju (nekateri spijo tudi čez dan). Mnogokrat depresijo spremljajo tudi motnje v prehranjevanju in posledično izguba ali velika pridobitev telesne teže. Simptom, ki predstavlja precejšen problem pri depresiji je tudi izguba libida in splošnega zanimanja za spolnost. Izguba libida je lahko tudi običajen stranski učinek antidepresivov. Na žalost je depresija lahko tudi usodna, saj mnogo ljudi pestijo tudi ponavljajoče se misli o smrti in samomoru.
Drugi simptomi
- Zapiranje vase (npr. pred družino, prijatelji, službo ali šolo)
- Opuščanje aktivnosti, ki so bile prej v užitek
- Nasilje (največkrat pri adolescentih ali priletnih osebah z depresijo)
- Nezmožnost joka, kljub potrebi po joku
- Splošno negativni pogledi
- Izguba spomina (npr. glede planov, kratkoročni spomin)
- Obraz brez izraza
- Ponavljajoča se izguba koncentracije, običajno spremljana s strmenjem v prazno
- Odvisnost od substanc (alkohol, droge)
- Nezanimanje za izgled in osebno higieno
- Potreba po temu, da se umaknemo, zapustimo mesto ali govorimo o tem
Tipi depresije
Poznamo tri tipe depresivnih epizod: Posamične, ponavljajoče in sezonske. Depresijo nadalje delimo na blago, zmerno, težjo brez psihoze, težjo s psihozo, v delnem upadanju, v polnem upadanju, kronično in nedoločeno.
Posamične: Oseba doživi depresijo v skladu z diagnostičnimi kriteriji, vendar je ne doživi nikoli več
Ponavljajoče: Dve ali več depresivnih epizod, ločenih z vsaj dvema mesecema normalnega počutja in funkcioniranja, ali če oseba nikdar ni imela manične epizode ali nedvoumne hipomanične epizode.
Sezonska afektivna motnja (SAD - Seasonal Affective Disorder): Nihanja v razpoloženju pri depresivnih ljudeh so lahko povezana z letnim časom. Običajno so taki ljudje depresivni v času jeseni in zime, bolje pa se počutijo spomladi in poleti. Vzrok za to bi lahko bilo zmanjšano izločanje melatonina v možganih, ki je sproženo s sončno svetlobo. Te pa pozimi lahko primanjkuje, posebno v krajih, kjer so dnevi zelo kratki.
Nivoji depresije
Blaga depresija: Samo blagi simptomi, ki ne vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije osebe.
Zmerna depresija: Nekoliko več simptomov, ki nekoliko vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. zmanjšana koncentracija, izostanek od dela, šole)
Težja depresija brez psihotičnih simptomov: Resna depresija z vsemi večjimi simptomi, ki močno vplivajo na šolo, službo ali socialne interakcije (npr. neuspeh v šoli ali razmerjih)
Težja depresija s psihotičnimi simptomi: depresija, ki jo spremljajo halucinacije in blodnje, kar popolnoma onemogoči normalno funkcioniranje osebe
Depresija v delnem upadanju: Blaga depresija, kjer simptomi počasi izginjajo in ni prejšnjih epizod depresije.
Depresija v polnem upadanju: Ni simptomov depresije že vsaj 6 mesecev
Zdravljenje
Danes lahko depresijo zdravimo zelo uspešno. Obstaja več opcij zdravljenja ter kombinacije teh opcij. - Zdravljenje z antidepresivi
- Kognitivna-vedenjska terapija
- Psihoterapija
- Elektrokonvulzivna terapija (ECT) ali šok terapija
Psihoterapija
Je zdravljenje s psihološkimi metodami skozi pogovor.
Vrste oz. oblike psihoterapij: - KVT,
- psihoanaliza,
- transakcijska analiza
- gestalt
- hipnoterapija
- eksistencialna humanistična
Kognitivna-vedenjska terapija
KVT je zelo uspešna oblika psihoterapije za zdravljenje depresije. Cilj KVT je pomagati osebi spremeniti način mišljenja tako, da jih nauči pozitivnega pogleda na življenje, kako naj se nagradijo za lepe občutke in dosežke. S tovrstno terapijo depresivne osebe pridobijo nov pogled na svet, se bolje počutijo in izboljšajo razpoloženje. Kognitivni terapevti menijo, da depresijo povzročajo nizka samozavest, nezmožnost postavljanja racionalnih ciljev in pesimizem. Ko se oseba nauči prepoznati stresne situacije, si znajo pomagati z učinkovitimi tehnikami obvladovanja, namesto da postanejo depresivni. Tako se naučijo upravljati s stresom, ki je nekoč povzročal depresijo.
Elektrokonvulzivna terapija
Okrog uporabe te terapije kroži mnogo polemik o primernosti. Največkrat zato, ker večina pacientov, ki prejema elektrokonvulzivno terapijo, trpi za izgubo kratkoročnega in včasih za izgubo celotnega spomina. Zato je ECT rezervirana samo za paciente s kronično depresijo, ki se ne odzivajo na nobeno antidepresivno zdravilo in za paciente, ki so zaradi hude depresije v nevarnosti, da škodujejo sebi in/ali drugim.
Zdravila
Antidepresivi so najširše uporabljena metoda zdravljenja depresije. Simptomi se izboljšajo pri približno 80% pacientov, ki jemljejo antidepresive. Zdravljenje lahko poteka od šest mesecev do enega leta. Ponavljajoča se depresija običajno zahteva 2 leti zdravljenja z antidepresivi, kronična depresija pa lahko zahteva doživljenjsko zdravljenje. Na zdravila se vsak posameznik odziva drugače, izbira pa se jih glede na stranske učinke.
Antidepresivi lahko potrebujejo od 1 do 8 tednov, da pričnejo delovati, odvisno od količine zdravila in posameznika. Doza zdravila se običajno povečuje postopoma, ko se pri pacientu povečata toleriranje in odzivanje na zdravilo. Antidepresivi izboljšajo spanec in apetit, zmanjšujejo anksioznost, izboljšajo koncentracijo in povrnejo nivo energije. Najbolje delujejo pri osebah, ki so se dobro odzivali na zdravila v preteklosti ali pa trpijo za drugimi težavami, npr. Nespečnostjo ali anoreksijo.
Kako delujejo zdravila
Teorijo, da depresijo v glavnem povzročajo nezadostni nivoji monoaminskih nevrotransmiterjev v možganih podpira tudi terapija z antidepresivi. Signali v možganih potujejo z nevrotransmiterji med živčnimi celicami. Antidepresivi povečajo koncentracijo teh nevrotransmiterjev (npr. Serotoninski inhibitorji povečajo nivo serotonina). Povečan nivo nevrotransmiterjev pa izboljša prenos signalov in dvigne razpoloženje.
Vir:
http://www.mentalhealthchannel.net/depression/
|
