Žalosten sem. Pogosto jokam. Potrta sem. Sem slab človek, ki nima prave prihodnosti. Hitro se utrudim in pogosto me boli v hrbtu ali rami. Vsakega človeka občasno spreletijo podobne misli. A so prehodne, bliskovite, pogojene z dnevnimi dogodki in predvsem zelo hitro minejo. Vse drugače -,a je, če te misli pogojuje depresija. Takrat ne moremo več govoriti zgolj o prehodni slabi volji ali bežni žalosti, temveč o bolezenski, ki traja vsaj štirinajst dni nepretrgoma, človeka pa onesposablja na vseh življenjskih področjih in ga stalno vleče k tlom.

doc. dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. med., specialistka psihiatrije

Pozor ob naslednjih znakih

Depresija se ne pojavi čez noč, ampak se razvija počasi z različnimi znaki in simptomi. Kot pravi dr. Dernovšek, te znake delimo na telesne in čustvene ter na simptome s strani misli in vedenja. »Ljudi vedno učim, naj prepoznavajo depresijo po sklopih. Ljudje pričnejo razmišljati, da so nepomembni, nevredni, da zanje ni prihodnosti. Izgubijo upanje, počutijo se krive za dogodke ali stvari, ki so se zgodile v preteklosti, postanejo neodločni. Okolica opazi te spremembe v vedenju. Človek postane počasnejši pri delu, umika se družbi, hitro je prizadet, lahko pada v jok, hitreje se utrudi, utrujenost pa ne mine niti po počitku. Nasprotno, počitek utrujenost še okrepi. Zelo očitni so tudi žalost, obup, brezciljnost. Človek izgubi smisel v življenju, mučita ga bodisi nespečnost ali pretirano spanje, ki pa ni učinkovito, spremeni se njegov apetit. Praviloma človek ne more jesti, pri atipični depresiji pa je preveč. Ti znaki morajo trajati vsaj 14 dni skupaj. To ne pomeni, da so znaki in simptomi prisotni ves čas v polni meri a so ves čas in človeka motijo pri vsakodnevnih opravilih.«

S pregledom do diagnostike

Kot pravi sogovornica, so bolniki dandanes že sami dokaj dobro poučeni in pogosto že pridejo z diagnozo, ki so si jo postavili sami. »Nekateri pa pridejo zelo zadržani, slabo se počutijo, imajo vrsto telesnih znakov in težav in so kar malo užaljeni, da so jih poslali k psihiatru. Prepričani so namreč, da bi njihove težave moral obravnavati drug specialist in ne psihiater. Diagnozo postavimo na temelju vprašanj in odgovorov. Predvsem je pomembno, da simptomi in znaki depresije trajajo vsaj 14 dni, človeka pa morajo ovirati pri njegovem vsakodnevnem delovanju. Poleg tega moramo izključiti nekatere druge razloge, ki bi lahko povzročili depresijo, denimo določene bolezni ščitnice ali nevrološka obolenja. Tudi nekatera zdravila, ki jih ljudje prejemajo za zdravljenje različnih bolezni, lahko povzročajo depresijo, zato moramo pri postavljanju diagnoze misliti tudi na te dejavnike.«

Različni odzivi na diagnozo

Bolniki se na diagnozo depresija odzovejo različno, pravi dr. Dernovšek. »Nekateri imajo že uvedeno terapijo, ki jo je predpisal družinski zdravnik in pridejo samo po potrditev ali pa zato, da jim spremenimo odmerek. Nekateri pa so zelo nezaupljivi do zdravil in jih ne želijo jemati. Prepričani so, da bodo od antidepresivov postali odvisni, zato se želijo sprva zdraviti brez zdravil. V takem primeru jih ne silimo z njimi, ampak poskusimo najprej z drugimi tehnikami. Z njimi lahko dosežemo določen napredek, a je ta večinoma slabši, kot bi lahko bil s pomočjo antidepresivov. Večinoma psihiatri obravnavamo bolnike, ki imajo hujšo depresijo. Blago depresijo je možno pozdraviti samo s psihoterapijo, srednje težke ali težke pa ne, čeprav želim poudariti, da je tudi v težjih primerih kombiniramo zdravljenje z antidepresivi in psihoterapevtskimi tehnikami edino smiselno in učinkovito.«

Pri psihiatru

Prvi obisk depresivnega bolnika se razlikuje od bolnika do bolnika. A načeloma naj bi v idealnih pogojih potekal po naslednjem scenariju, razlaga dr. Dernovšek: »Bolniku najprej postavimo diagnozo in mu razložimo, kako bo potekalo zdravljenje. Uvodni razgovor ni dolg in traja največ 30 minut. Če je bolnik v zelo slabem stanju, bi ga daljši razgovor po nepotrebnem dodatno obremenil. Poleg tega bi težko sprejel veliko količino informacij in bi jih pozabil, saj ima motnje koncentracije. Pomembno je, da dobi najpomembnejšo informacijo, in sicer da je to bolezen možno ozdraviti, da obstajajo zdravila, povemo, zakaj jih je treba jemati. Prvi pregled ni namenjen temu, da nam pacient izlije dušo, saj za to niti nima energije, psihiatri pa moramo ukrepati hitro. Imamo jasno začrtane naloge, ki jih začnemo izpolnjevati čim prej, saj v nasprotnem izgubljamo čas. Zlasti izgubljamo čas, če je bolnik v bolniškem staležu in je čakal na pregled pri nas 14 dni ali več. V tem času je v lahko staležu, ki ga bo v idealnih razmerah imel npr. tri mesece. V idealnih razmerah bomo imeli tri do štiri tedne časa, da bo antidepresiv začel kazati učinke. Zato bolnika na naslednji pregled naročim čez deset dni, da mi bo povedal, kako prenaša zdravila. Povedal bo, če je kaj čutil, če mu je bilo slabo, če je zdravila sploh jemal. Je morda opazil tudi dobrodošle spremembe, ali boljše spal ali je bil morda mirnejši. Čez štiri tedne se morajo pokazati prvi učinki. Bolnik še ni zdrav, ampak prvi učinki morajo biti vidni. Na tem razgovoru pa se že tudi začnemo pogovarjati o vzrokih, ki so ga pognali čez rob. Kajti takrat je bolnik že tako stabilen, da je sposoben analizirati, poiskati vzroke in predvsem ukrepati. Vedno rečem, naj še ne ukrepa v tistem času. Svetujem mu, naj razmisli in ko bo povsem zdrav, tudi ukrepa. Do takrat pa naj dela na sebi in na svojem počutju, svetujem mu, naj se okrepi in razmišlja, da bo lahko učinkovito ukrepal, ko bo povsem zdrav. Odsvetujem vsakršne pomembne in velike odločitve, saj človek v obdobju depresije razmišlja drugače in na svet okoli sebe gleda z drugačne perspektive in z drugačnimi očmi. Ko je zdrav, se odloča drugače. Bolnike vedno naročam še vsaj eno leto po zaključenem zdravljenju na kontrolne preglede. Takrat, v tistem obdobju, pa je čas tudi za velike korake.”

Pričakovanja so velika

Kot pravi sogovornica, so nekateri bolniki razočarani, ko pridejo k psihiatru, saj se njihova pričakovanja niso uresničila. Od kod oziroma iz katerih pričakovanj pa izvira razočaranje? "Najpogostejši očitki so: silijo me z zdravili, ne poslušajo me, ko hočem izliti svojo dušo in ne delajo tako, kot hočem jaz. Kje so naši argumenti? Zakaj »silimo« z antidepresivi: če je depresija huda, brez njih resnično ne bo šlo. Če je depresija blaga, popustimo in se z bolnikom dogovorimo, da bomo najprej poskusili brez in jih uvedli kasneje, če ne bo izboljšanja. Drugič, zakaj jim ne pustimo izliti duše? Izlili so jo že vsaj desetim ljudem, pa ni bilo nič boljše, torej je vseeno, če jo še enkrat. Tudi ne bo nič boljše, nasprotno, še slabše bo. Večkrat ko ponavljamo slabe stvari, slabše je za naše možgane, saj v njih utrjujemo svoje slabe misli. Pri psihiatru je boljše odpirati perspektive, kot vrteti se v negativnih mislih in afirmacijah. Kot bi si dajali avtosugestivne misli, kako nam je slabo. In tretji očitek, zakaj ne delamo tako, kot bi si človek zamislil? Mogoče pa je naš pristop boljši, ker je pomagal že velikemu številu ljudi in je dokazan. Seveda pa to še vedno ne pomeni, da smo v svojem pristopu togi in se ne prilagodimo posamezniku. Pomembno je, da pri zdravljenju sodelujemo in sprejemamo skupne odločitve."

Izvirni članek objavljen v prilogi revije Viva januarja 2008