Kljub temu, da za to obliko anksioznosti trpi veliko ljudi, marsikdo sploh ne ve, da socialna fobija obstaja. Ljudi s socialno fobijo zato družba pogosto po krivem označi za introvertirane, sramežljive in nedružabne, čeprav so v nasprotju s tem po značaju lahko povsem zabavni, prijetni, pozorni in sočutni ljudje, ki pa so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani. Zaradi slabega poznavanja te motnje včasih niti ljudje s socialno fobijo ne vedo, za čim pravzaprav trpijo. Prav zato je pomembno, da motnjo prepoznajo in poiščejo ustrezno terapijo, saj se da tudi socialno fobijo uspešno zdraviti. Kot pri večini anksioznih motenj tudi pri zdravljenju socialne fobije uspešno deluje kognitivno-vedenjska terapija (KVT). Ta vrsta anksioznosti je lahko za  posameznike zelo boleča, saj so zaradi strahu pred mnenjem drugih omejeni na vseh področjih vsakdanjega življenja.

Socialna fobija ali sramežljivost?

Skoraj vsakdo se je že kdaj počutil nekoliko utesnjenega v določeni socialni situaciji. Včasih smo se prisiljeni znajti v novem okolju, med novimi ljudmi, počutimo se negotovi, opazimo, da smo drugače oblečeni od drugih. Včasih imamo težave pri navezovanju stikov. Kljub temu pa velikokrat ljudi, ki se v socialnih situacijah ne znajdejo najbolje, označimo za "pretirano sramežljive" ali "zaprte vase". Ne razumemo, da ti ljudje morda v sebi zelo trpijo in se socialnih situacij bojijo, saj zanje predstavljajo čustven napor, ki si ga nekdo brez socialne fobije ne more niti predstavljati. Ljudje s socialno fobijo niso nujno tudi sramežljivi. Želijo si stikov z drugimi, želijo se izražati in se družiti z ljudmi, vendar jih od tega odvrača prežemajoč strah pred tem, da bi se osramotili, doživeli kaj neprijetnega pred drugimi ali napravili slab vtis.

Mnogo ljudi s socialno fobijo je strah nastopati v javnosti, spoznavati nove ljudi, jesti ali pisati pred drugimi, se pogovarjati z nadrejenimi, celo uporabljati javna stranišča. Ta občutek neugodja se lahko stopnjuje daleč preko običajne sramežljivosti.

Ljudje s socialno fobijo občutijo močan strah pri socialnih stikih. Že samo misel na druženje, zabave ali nastope jih lahko privede v čustveno stisko, tresejo se in se potijo. Lahko se počutijo ujeti in osamljeni. Pomembno je, da ta strah vzamemo resno in poiščemo ustrezno pomoč.

Situacije, ki običajno izzovejo anksioznost:

• nastopanje v javnosti,
• pogovor z ljudmi ter nadrejenimi,
• prisostvovanje in sodelovanje na predavanjih,
• pogovor s tujci,
• intervjuji,
• zmenki in razvijanje resnejših zvez,
• telefoniranje ali javljanje na telefon,
• spoznavanje novih ljudi,
• uporabljanje javnih stranišč,
• vožnja,
• nakupovanje,
• jesti, piti ali pisati na javnem mestu.

Fizični simptomi, ki se lahko pojavijo v socialni situaciji ali v pričakovanju le-te:

• razbijanje srca,
• trepetanje,
• potenje,
• napetost mišic,
• želodčne ali prebavne težave,
• tresoč glas,
• zardevanje,
• tiki,
• suhost ust,
• hiperventilacija,
• slabost in omotica,
• težave pri srečevanju z očmi.

Pri nekaterih ljudeh s socialno fobijo se lahko stiska stopnjuje tudi do paničnega napada. Nekateri se zato zatekajo k zlorabi alkohola in drog ali pa se popolnoma izogibajo socialnim situacijam, kar lahko privede do agorafobije, opustitve šolanja ali službe in celo do razmišljanja o samomoru.

Vzroki za socialno anksioznost

Ali socialno anksioznost podedujemo, ni znano. Odgovor na vprašanje, zakaj se sploh pojavi, je vselej zmuzljiv, posebej zato, ker socialna fobija zaenkrat še vedno ostaja najslabše raziskana in razumljena anksiozna motnja. Strokovnjaki sumijo, da pojavu socialne fobije botrujejo naslednji vzroki:

Genetska predispozicija: Nagnjenost k občutljivosti na kritiziranje ali družbeno ocenjevanje morda lahko podedujemo. Otrok enega ali dveh sramežljivih staršev lahko nasledi genetski zapis, ki sramežljivost stopnjuje v socialno anksioznost.

Etologija: Nekateri strokovnjaki si pojav socialne fobije razlagajo s pomočjo etologije (proučevanja živalskega vedenja). Strah pred strmečimi očmi je namreč v živalskem svetu zelo pogost pojav. Eden izmed raziskovalcev, ki se je posvetil raziskovanju strahu pred pogledom drugih živali, je profesor dr. Isaac Marks. Svoje poglede je tudi objavil v knjigi Fears, Phobias, and Rituals (Oxford University Press, New York, 1987). Odkril je, da so se v nekaterih primerih živali zbale celo slike z motivom oči. Strah pred očmi in pogledi drugih sicer za ljudi ni običajen. Pri ljudeh s socialno anksioznostjo pa lahko povzroča močno čustveno stisko in željo po pobegu.

Življenjska izkustva in doživljaji ter posameznikov razvoj: Socialna anksioznost lahko nastopi na različnih stopnjah razvoja. Otroci se pri sedmih mesecih pričnejo bati tujcev. Pogosta je tudi separacijska anksioznost pri otrocih. Pri odraslih lahko na pojav socialne anksioznosti vplivajo različni stresni dogodki v življenju, pogosto pa se začetki socialne fobije začnejo kazati že v adolescenci, ko se pričnejo posamezniki vse bolj zavedati svojega fizičnega izgleda, hkrati pa se povečajo tudi zahteve in stres v šoli. Travmatični dogodki v zgodnjih fazah odraščanja lahko povečajo tveganje za razvoj socialne anksioznosti v prihodnosti. Tudi naša življenjska izkustva in naše reakcije nanje lahko prispevajo k razvoju socialne fobije. Posamezniki, ki so pogosto izpostavljeni situacijam, v katerih se počutijo drugače, v katerih jih drugi ljudje obsojajo ali jih na negativen način izpostavijo, pogosto razvijejo določena prepričanja o sebi in svetu, ki prispevajo k socialni anksioznosti.

Kemična neravnovesja v možganih: Tako normalno kot nenormalno anksioznost naj bi povzročalo neravnovesje v količini živčnih prenašalcev v možganih (nevrotransmiterjih) ali kemičnih regulatorjih (nevromodulatorjih). Tudi zdravila, s katerimi zdravimo socialno anksioznost, delujejo na količino živčnih prenašalcev v možganih. Vprašanje pa je, ali neravnovesje v količini živčnih prenašalcev dejansko povzroča socialno fobijo. Raziskovalci so nedavno potrdili, da so določeni deli možganov, kot je denimo amigdala, majhno področje možganov mandljaste oblike, bolj aktivni pri posameznikih s socialno fobijo.

Različne oblike socialne anksioznosti

Različne oblike socialne anksioznosti ločimo glede na to, kako močno socialna anksioznost vpliva na posameznikovo življenje. Stopnjo oviranosti zaradi socialne anksioznosti pa je pogosto zelo težko določiti, saj posamezniki nezavedno svoje življenje organizirajo tako, da se izogibajo neprijetnim situacijam in socialnim interakcijam. Poznamo tri stopnje socialne anksioznosti:

Negeneralizirana socialna anksioznost, vezana na nastopanje pred drugimi vpliva na posameznike samo takrat, kadar nastopajo pred drugimi. Primer negeneralizirane socialne anksioznosti je huda anksioznost in strah ali nenehno izogibanje javnemu nastopanju.

Generalizirana socialna anksioznost ovira posameznika v zelo različnih družbenih situacijah, tako formalnih, kot je denimo sestanek s šefom v službi, kot neformalnih, kot je obisk zabave ali nakupovanje v trgovinskem centru, kjer je veliko ljudi. Generalizirana socialna anksioznost je najpogostejša in najbolje proučena oblika socialne anksioznosti.

Osebnostna motnja izogibanja je po mnenju strokovnjakov najhujša oblika socialne anksioznosti. Običajno se začne že zgodaj v življenju in je veliko pogostejša pri moških kot pri ženskah. Osebnostna motnja izogibanja ljudi izredno ovira pri socialnih interakcijah, vendar se jo da na srečo zdraviti s podobnimi zdravili in pristopi kot generalizirano socialno anksioznost.

Kako pogosta je socialna anksioznost?

Socialna anksioznost je bolj pogosta, kot si morda mislimo. Raziskave kažejo, da naj bi za socialno anksioznostjo trpelo od 8–11 % ljudi, za razliko od drugih oblik anksioznosti pa je enako pogosta pri moških in ženskah. Kot smo že zgoraj omenili, je stopnja prepoznavnosti socialne anksioznosti zelo nizka zaradi slabega poznavanja te motnje, tako v splošni javnosti kot med strokovnjaki. Poleg tega lahko ljudje že zaradi samih simptomov (strah, sram in izogibanje) ne obiščejo zdravnika in tako ne prejmejo ustrezne diagnoze in zdravljenja.

Zdravljenje socialne anksioznosti

Socialna anksioznost se lahko uspešno zdravi z različnimi terapevtskimi pristopi in zdravili, uspeh pa se razlikuje od posameznika do posameznika in je običajno odvisen od resnosti fobije.

Pri zdravljenju socialne anksioznosti so se za uspešne izkazali naslednji pristopi: sistematična desensitizacija, trening socialnih veščin, kognitivno-vedenjska terapija in zdravljenje z zdravili (antidepresivi).

Sistematična desensitizacija (systematic desensitization) je tehnika zdravljenja fobij, pri kateri se oseba sprosti in si nato zamišlja predmet svoje fobije na najblažji, nato pa na najhujši način. Pri premagovanju strahu pomaga tudi postopno izpostavljanje realnim situacijam, ki vzbujajo nelagodje.

Trening socialnih veščin vključuje izpostavljanje interakciji z drugimi ljudmi in vzpostavljanje družabnih stikov v skupinski terapiji. Pri tem se posamezniki učijo, kako se odzivati v različnih situacijah in pridobivajo socialne veščine. Pri tem se uporabljajo tehnike igranja vlog in situacij, ki posamezniku pomagajo k sprostitvi pri socialnih stikih.

Pri zdravljenju različnih vrst fobij, kot je socialna fobija, se včasih uporablja tudi zdravljenje z anksiolitiki in antidepresivi. Zdravila lahko pomagajo ublažiti intenzivnost anksioznosti in njeno pogostost ter zmanjšajo izogibanje. Raziskave kažejo, da zdravila pomagajo večini pacientov s socialno fobijo. Katero zdravilo uporabiti seveda določi strokovnjak, psihiater, ki lahko obenem predlaga tudi kombiniranje zdravil z psihoterapijo. Za najbolj učinkovito se je izkazala kombinacija jemanja zdravil in vedenjske terapije. Včasih je potrebno najprej začeti z jemanjem zdravil, saj se s tem simptomi dovolj omilijo, da lahko posamezniki začnejo še z vedenjsko terapijo. Za nekatere pa je bolje, da sprva poskusijo z vedenjsko terapijo in nato dodajo zdravila samo v primeru, da je to res potrebno. Na žalost se nekateri terapevti še vedno omejujejo zgolj na en sam pristop, ne da bi sploh upoštevali druge. Dober terapevt se s pacientom vedno natančno pogovori o njegovih težavah in odnosu do določenega pristopa zdravljenja, nato pa se skupaj odločita za pot zdravljenja.

Vedenjska terapija osebe s socialno fobijo oboroži z uspešnimi metodami za nadzorovanje anksioznosti v socialnih situacijah ter jih nauči premagovati anticipatorno anksioznost in izogibanje. Pri tem se posamezniki načrtno izpostavljajo situacijam, ki se jim izogibajo zaradi strahu. To izpostavljanje je lahko postopno ali nenadno. Ni povsem znano, zakaj je vedenjska terapija uspešna pri zdravljenju socialne anksioznosti, strokovnjaki pa sklepajo, da lahko celo spreminja moteni sistem živčnih prenašalcev v možganih. Prednosti vedenjske terapije so, da je zelo varna in nima stranskih učinkov, njeni rezultati pa so dolgotrajni. Kljub temu pa zahteva tudi veliko časa, učenja in predanosti s strani posameznika, poleg tega mora biti slednji pripravljen na soočanje s situacijmi, ki se jih zelo boji. Pri tem je zelo pomembno, da najdemo izkušenega in preverjenega terapevta, ki ta pristop obvlada.

Kognitivna terapija

Kognitivna terapija osebe uči, kako nadzorovati svojo nagnjenost k premlevanju misli in strahov, ki vodijo v izogibanje, jih zavrniti kot napačne in razvijati nove, boljše nadomestne misli, s katerimi lažje prenašajo anksioznost.

Kognitivna terapija pri zdravljenju socialne fobije najbolj pomaga v kombinaciji z vedenjsko terapijo in/ali z zdravili. Popravljanje zgrešenih kognicij (prepričanj ali misli) je lahko pri osebah s socialno anksioznostjo zelo zaželjeno, saj se zavedajo, da je njihova anksioznost pretirana in da jih izogibanje ovira pri vsakdanjem življenju. S popravljanjem prepričanj pridobijo več nadzora in so bolj sposobni spoprijemati se s simptomi socialne fobije.

Zdravljenje s kombinacijami zgoraj omenjenih tehnik in zdravil je na splošno lahko zelo uspešno.


viri:

1. Healthline.com
2. Socialphobia.org
4. Facts for health.org
5. Social Anxiety Support