Ne more se zbrati niti pri ustnem spraševanju, čeprav je doma učno snov uspešno ponovila.« Primera sta iz knjige Socialna anksioznost v otroštvu in mladostništvu: razvojni, šolski in klinični vidik (Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete v Ljubljani, 2006), nanizala pa ju je avtorica dr. Melita Puklek Levpušček, docentka za razvojno in pedagoško psihologijo na Oddelku za psihologijo FF.

V knjigi, kjer je podobnih primerov plašnosti otrok in mladostnikov še veliko, bo vsakdo, ki bo segel po njej, morda našel odgovor na vprašanje, ali ni bil ali morebiti še vedno je, tudi sam nekoliko socialno anksiozen oziroma plašen. Ta čustvena motnja je, kot piše psihologinja, namreč razmeroma močno razširjena: izsledki študije o pogostnosti socialnih strahov pri nemških mladostnikih, starih med 12 in 17 let, so pokazali, da se anksioznost v vsaj eni socialni situaciji pojavlja pri 47 odstotkih mladostnikov, najvišji delež je pri tistih, starih 14 do 15 let, bolj kot med fanti pa je razširjena med dekleti.

Socialno plašnost je prepoznati po tesnobnosti in zadržanosti v socialnih stikih, po čustveni vznemirjenosti ob izpostavljenosti drugim, kot strah pred nastopanjem, pred zmenki, telefoniranjem ali pogovori z avtoriteto, kot zaskrbljenost v zvezi s svojo socialno podobo ... Njeno občutenje ni niti boleče niti obremenjujoče za okolico, kajti »socialno plašni so ponavadi ustrežljivi in nemoteči«, je pa strašljivo in hudo naporno za socialnoanksioznega posameznika. (Za druge) še tako prijetno druženje mu namreč povzroča miselne blokade, prikliče občutja nesposobnosti in prepričanje o lastni neumnosti ter nepotreben strah – strah pred neuspehom, pred zavrnitvijo, posmehom, osamitvijo. Le kdo bi bil v takšnem stanju, ko zardeva, se znoji, se mu tresejo roke ali ga morda celo črviči v trebuhu, sposoben domisliti ideje, rojevati predloge, podajati mnenja! Kadar pa je bojazen tolikšna, da človeku močno obremeni korak – načne delovno učinkovitost, ga pahne v depresivnost, osamljenost, motnje hranjenja, alkoholizem, droge – je na pohodu skrajna oblika socialne anksioznosti: socialna fobija. Zanjo trpi, kot opozarjajo nekateri svetovni raziskovalci, odstotek do dva nekoliko starejših otrok in mladostnikov; drugi specialisti kažejo na povišan, tudi več kot petodstoten delež pri mladostnikih; po spet tretjih raziskavah je – med splošno populacijo in v ZDA – socialna fobija tretja najpogostejša psihiatrična motnja, takoj za depresijo in odvisnostjo od alkohola. A ostanimo pri otrocih in mladostnikih ...

Strahovi in anksiozna stanja so, kot piše Puklek Levpuščkova, »lahko prilagojen odziv na pretečo nevarnost«, lahko pa se pojavijo tudi »zaradi posameznikovega zaznavanja, da ne izpolnjuje zahtev skupnosti o želenem načinu delovanja in zatorej pričakuje negativne odzive«. Socialne norme in pričakovani vzorci vedenja so včasih namreč prehudo breme za mehke odraščajoče dušice, in kazni, ki sledijo, tudi. Najsi bodo verbalne (oštevanje zaradi izrečene kletvice), morebiti celo fizične, psihološke (poniževanje, trpinčenje) ali ponotranjene (občutki sramu, krivde).

Pri iskanju vzrokov za plašnost se je treba osredotočati na mešanico tako bioloških in psiholoških kot okoljskih dejavnikov, ne pa jih ločevati drug od drugega. Brskati kaže po genetiki (jabolka ne padajo daleč od dreves); opazovati gre temperament (dojenčkova pogosta motorična vznemirjenost, nespečnost in izražanje negativnih čustev lahko napovedujejo plašnost v poznejšem obdobju); pod drobnogled je nujno vzeti negativne socialne izkušnje, pa tudi slabo samopodobo, pomanjkanje socialnih veščin. Vir slednjih je mnogokrat družina, takšna, kjer namesto topline ponuja hlad, ki, ne da odpira, temveč zapira otroška obzorja (škodijo, na primer, pretirano zaščitniško vedenje in kriticizem staršev, njihova obremenjenost z mnenji drugih in vera, kako zelo nevaren je naš svet). Opisano razpoloženje v domačem gnezdu je slaba popotnica za nežna bitja, pričakovati je težave tudi pri vzpostavljanju zaupnih odnosov z vrstniki ... Tega naj bi se zavedali tako opazujoči in ozaveščeni starši kot tudi pozorni vzgojitelji in učitelji. Slednji bi lahko, kot v svojem pisanju napotuje psihologinja, zmanjšali stisko marsikaterega šolarja, če bi znali iskreno pohvaliti, ustvarjati psihološko varno okolje in če bi znali ob pravem trenutku poskrbeti za sprostitvene tehnike (s počasnejšim in nekoliko globljim dihanjem do manjše napetosti v telesu) ... Nekje tu pri pomoči oziroma pri socialni fobiji in njenem zdravljenju se avtoričino zanimivo pisanje konča, odprejo pa še mnoga laična vprašanja. Denimo tista o bežanju v virtualni svet po uteho. Ker odrasli mnogokrat mladim nismo v pomoč, si jo ti tudi tam poiščejo sami.

Morda so že tudi ali pa se napovedujejo časi, ko bo življenje v skupnosti vse manj neizbežen del vsakdanjosti, neizbežen tako za posameznikovo preživetje kot za reprodukcijsko uspešnost. Japonski računalniški čudaki, ki obolevajo za psihosocialno patologijo, imenovano hikikomori, dokazujejo, da se je mogoče za dolge mesece, tudi leta zapreti med štiri gluhe stene in živeti skoraj samo v internetni realnosti (le jesti, lulati in kakati še ne morejo tam). Val socialnih slepil in nadomestkov, kot so Second Life, Facebook in podobna virtualna omrežja, pljuska po vseh koncih planeta in, če se ozremo naokoli, vidimo, da škropi predvsem po mlajših. Morebiti še zlasti po tistih, ki jim, kot Puklek Levpuščkova piše v svoji knjigi, primanjkuje socialnih veščin, ki se v družbi vrstnikov ne počutijo dobro, ki niso pobudniki stikov, ampak se raje umikajo stran. Na primer Tomaž, 16 let. »Poroča o neznosnih občutjih strahu, ko želi nagovoriti dekle, ki mu je všeč. Čeprav se na pogovor pripravi, se ob dejanskih priložnostih raje umakne, čaka na dekletovo pobudo ali je zelo redkobeseden. Misli, da je dekletom dolgočasen in neprivlačen.« Morda je že tudi Tomaž pobegnil v namišljeni svet, saj je spoznal, da z vso psihološko, biološko in socialno prtljago, ki jo nosi, tam lažje shaja kot v resničnem ...