Tridesetletni Mladen se je nekega jutra pred devetimi leti zbudil in začutil, da mu srce hudo bije, da se mu vrti v glavi, da je omotičen. Začutil je še strah, da bo nekaj narobe. To je bil, kot pravi danes, neupravičen strah. Najprej se je odpravil k splošnemu zdravniku, ki mu je dal napotnico za obisk psihiatra. Tam mu je zdravnica postavila diagnozo panični napadi, mu predpisala zdravila in mu zagotovila, da bo vse v redu, le delati ne sme nehati, ker mu bo to pomagalo. Poskušal ji je dopovedati, da ne more, da si ne upa iz stanovanja, v dvigalo, vendar ni pomagalo. Rekla je, da mu lahko pomaga samo z zdravili, in predpisala mu je prvi antidepresiv v življenju – zoloft.
Depresija je najpogostejša duševna motnja. Zakaj se pojavi, ni povsem jasno. Obstaja več teorij: ena denimo pravi, da nenehni stres izčrpa človekove prilagoditvene sposobnosti, druga pa, da gre za dediščino prednikov. Dejstvo pa je, da imajo vse vrste depresije organsko osnovo. Depresija se ponavadi pojavlja skupaj s tesnobo. Vsaj eden do tri, po nekaterih študijah celo pet odstotkov ljudi v populaciji je depresivnih. Ženske pogosteje zbolevajo kot moški: verjetnost, da bo ženska zbolela za depresijo, je 20 odstotkov.
Čudežnih zdravil v psihiatriji še ni. Načeloma je depresija kronična bolezen. Večina vrst depresij se lahko ponavlja, če niso ustrezno obravnavane. »Veliko ljudi je občutljivih za depresijo, vendar se pri njih izrazi šele v neugodnih razmerah, na primer pod stresom. Pri ljudeh, ki so že zboleli za depresijo, se ta lahko ponovi. Kroničnost torej ne pomeni, da so ves čas bolni, temveč da lahko zbolijo, če bodo opustili zdravila ali če se bodo znašli v okoliščinah, ki bodo škodljive njihovemu duševnemu zdravju,« pojasnjuje doc. dr. Vesna Švab s Psihiatrične klinike Polje v Ljubljani.
Depresijo zdravijo na različne načine. Blage in zmerne oblike zdravniki po doktrini najprej poskušajo obvladati s psihoterapijo in svetovanjem. Še posebej to velja pri otrocih in mladih. Zdravljenje z zdravili je zelo uspešno, vendar je še bolj uspešno, če ga spremljajo tudi psihoterapevtski in rehabilitacijski ukrepi. »Ljudje so potrti tudi zaradi neugodnih življenjskih okoliščin, ne samo zato, ker so zboleli. Če ne odpravimo večine vzrokov, ki so največkrat kompleksni, se bo bolezen ponovila,« poudarja Vesna Švab.Prozac, tabletka sreče Eden najrevolucionarnejših prebojev pri zdravljenju depresije se je zgodil pred dvajsetimi leti. 29. decembra 1987 je na ameriški trg prišlo zdravilo prozac, kasneje poimenovano tudi tabletka sreče. Številni ljudje, ki so trpeli za blagimi oblikami depresije, namreč niso bili primerni kandidati za zdravljenje s tricikliki, ki so jih do tedaj uporabljali. Prozac jim je dal upanje, da bo njihova potrtost nekoč izginila. Danes po tem zdravilu, ki mu je sicer leta 2001 potekel patent, po podatkih FT Magazine, priloge časnika Financial Times, posega 54 milijonov ljudi po vsem svetu.
Prozac se je na Slovenskem pojavil na začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja. Ohranil se je do danes. Ob njem so na voljo še druga zdravila, ki delujejo na podlagi iste učinkovine, to je fluoexetine.
Pred pojavom prozaca, ki, kot pojasnjuje mag. Vanja Rejec, specialist psihiater iz študentskega zdravstvenega doma v Ljubljani, sodi v skupino zaviralcev ponovnega prevzema serotonina, so depresijo zdravili s tricikliki in tetracikliki. Ti so bili kot zdravila za zdravljenje depresije in obsesivno-kompulzivnega sindroma prav tako učinkoviti, vendar so imeli hujše stranske učinke. Zdravniki so lahko v obeh primerih predpisovali ista zdravila zato, ker je osnova težava pri obeh neskladje v nevrotransmiterjih, to je prenosnikih vzburjenja med možganskimi celicami. Pri depresiji sta ključna prenosnika serotonin in noradrenalin in vsi antidepresivi so usmerjeni v njuno reguliranje.
Z zdravili je možno doseči, da je človek v najboljši možni psihični kondiciji. Vanja Rejec pravi, da se sicer bolje zdravijo burne depresije kot tiste, ki počasi napredujejo. Kdaj in kako prenehati z jemanjem? Po doktrini naj bi se antidepresive jemalo devet mesecev, nato pa je treba zdravljenje poskusno prekiniti. Če se bolezen spet pojavi, je treba ponoviti devetmesečno zdravljenje. Če se po treh takšnih zdravljenjih in prekinitvah bolezen spet pojavi, je treba antidepresive jemati vse življenje.
»Antidepresive lahko predpisujejo tudi splošni zdravniki, ki jih farmacevtske družbe intenzivno obveščajo o načinu jemanja in doziranju. Kljub temu psihiatri opažamo, da vsi pacienti ne vedo, da jih je treba opuščati postopoma, čeprav sicer pri antidepresivih ni klasičnega odtegnitvenega sindroma. Toda če se koncentracija zdravila nenadoma spremeni, lahko pride do neprijetnih stranskih učinkov. Prav tako bi rad opozoril še na nekaj: pri vseh antidepresivih, ki so danes pri nas v rabi, se je treba izogibati sočasnemu jemanju pripravkov iz šentjanževke. Ta je namreč prvi antidepresiv, ki se je uporabljal v medicini. Sočasno jemanje lahko poveča količino antidepresiva v telesu in povečuje stranske učinke.« * * *
Mladen je čez čas obiskal drugega psihiatra. Ta mu je postavil drugačno diagnozo, globoko depresijo, in predpisal druge antidepresive: cipramil in cipralex. Zagotovil mu je, da bo čez tri tedne, ko bo zdravilo začelo učinkovati, v redu. To se ni zgodilo. Še naprej je bil depresiven, občutil je napade tesnobe in panike in neko noč se je odločil, da tako ne bo šlo več naprej. Odšel je na psihiatrično prvo pomoč (PHP), kjer so ga hospitalizirali za tri tedne. Tam je dobil depresiv efektin, stabilizator razpoloženja in pomirjevala. Po treh tednih se je počutil bolje. To je trajalo nekaj mesecev. Mislil je, da bo vse v redu; lahko je celo delal nekaj ur na dan. * * * Kakšne so razlike med različnimi antidepresivi oziroma zakaj so ena zdravila, na primer prozac in zoloft, bolj znana kot drugi?
Poznanost nekega antidepresiva je po besedah Vanje Rejca premosorazmerna z njegovo dostopnostjo. Obenem se zdravila razlikujejo po času, v katerem delujejo (en dan ali trinajst), in načinu delovanja. Antidepresivi – uporabljajo jih tudi zoper panična stanja, anksioznost in socialne fobije, za kar sicer predpisujejo pomirjevala – so večinoma učinkovita zdravila, vendar imajo stranske učinke. Ti so lahko zelo različni. Najpogostejši so slabost, bruhanje, izpuščaji, glavoboli, nespečnost, vznemirjenost, zmanjšanje spolne funkcije, pridobivanje telesne teže, utrujenost in vrtoglavice, pa tudi obrat razpoloženja v privzdignjena (manična) stanja, porast krvnega pritiska, motnje vida, pomanjkanje natrija v krvi in zmanjšanje števila levkocitov.
»Isto zdravilo lahko pri enemu bolniku spodbudi apetit, pri drugemu pa ga zavre, eden bo zaradi njega pretirano zaspan, drugi pa pretirano buden,« opisuje Vanja Rejec.
Zdravniki se pri predpisovanju posameznih zdravil odločajo glede na morebitne stranske učinke, pa tudi, katero od njih bo po njihovih pričakovanjih bolniku bolj koristilo za konkretno težavo. Kot bonbončki Danes farmacevtske družbe razvijajo nove oblike antidepresivov, ki naj bi bili bolj učinkoviti in naj bi imeli manj stranskih učinkov; trenutno je veliko pozornosti usmerjene predvsem na zdravila, ki bodo čim manj vplivala na spolno funkcijo. Zaviralci ponovnega prevzema serotonina namreč vplivajo na spolno življenje, saj lahko časovno odmikajo orgazem, v skrajnih primerih pa odmik od veselja do spolnosti. Nova zdravila naj bi tudi hitreje začela delovati; trenutno mora namreč za to miniti nekaj tednov. Pomembno je še, da imajo določena zdravila pomirjevalen in uspavalen učinek, kar bolnikom omogoča boljše spanje brez pomirjeval.
Vanja Rejec posebej opozarja, da ljudje ne ločujejo vedno med antidepresivi in pomirjevali. Pomirjevala, zdravila, podobna apaurinu, učinkujejo takoj, vendar povzročajo odvisnost. »Če je nekoga panično strah vožnje z letalom, to je enkratnega dogodka, je smiselno, da vzame pomirjevalo, ki bo takoj učinkovalo. Sicer pa je bolje jemati antidepresive, ki začnejo učinkovati kasneje, vendar ne vodijo v odvisnost, ki je bistveno hujša težava kot osnovna tesnoba. Mnogi pomirjevala zobljejo kot bonbončke, ker jih naredijo ravnodušne v stresnih situacijah. Toda od ciljnega zdravljenja do zasvojenosti v takšnih primerih ni daleč. Psihiatri jih predpisujemo na primer ob začetnem zdravljenju z antidepresivi, ko pogosto pride do poslabšanja počutja, sicer se jih izogibamo.«
Slabo luč na antidepresive pa so vrgle raziskave, da prozac in druga zdravila iz njegove skupine spodbujajo samomorilne misli. Vanja Rejec pravi, da do tega pride, ker delujejo tako, da najprej spodbudijo telesno aktivnost sicer zaradi depresije pasivnega človeka, šele kasneje pa začnejo vplivati tudi na njegovo črnogledost, zato je v prvih tednih zdravljenja potrebna posebna pozornost. »Telo spodbudijo k akciji, ko temno razpoloženje ostaja, to pa lahko pripelje k samomorilnim mislim. Zato je ob zdravljenju z antidepresivi nujna tudi psihoterapija.« * * * Čez čas se je Mladenu stanje poslabšalo in spet je pristal na PHP. Tam je znova ostal tri tedne. Psihiatrinja mu je ob koncu priporočila drugačno obliko zdravljenja, in sicer na enoti za psihoterapijo nevroz. Tam pa je bil pogoj, da mora biti med terapijo brez zdravil. Po treh mesecih in pol so ga, kot pravi, odpustili v slabšem stanju. Od takrat jemlje efektin in nekako poskuša živeti.
* * * Posamezniki se na depresijo različno odzivajo. Nekateri se lahko, ko ozdravijo, vrnejo na delo, drugi postanejo delovni invalidi. Vesna Švab pojasnjuje, da je to zato, ker gre pri depresiji za cel spekter motenj, od blagih do hujših reaktivnih motenj, ki se lahko pozdravijo, in celo do hudih depresij, ki se kljub terapiji ne umaknejo. »Drug dejavnik je način, kako se oseba spopada z boleznijo. Jo obvladuje ali se ji prepusti? Obvladovanje vseh kroničnih duševnih motenj je trdo delo. In potem je tu še tretji dejavnik, zdravljenje. Njegov potek je odvisen od tega, ali bolnika začnemo pravočasno zdraviti, in od tega, ali je terapija ustrezna. Pomembno je še nekaj: ali ima bolnik podporo v okolici in v samem sebi; ali ima dostop do služb, ki krepijo njegovo samospoštovanje in mu omogočajo odločanje. V procesu zdravljenja depresije je najbolj pomembno vzpostaviti zaupanje. Terapija traja dalj časa in je preizkus tako za zdravnika kot za pacienta. Potrebno je čakati na učinek in potem morda zdravilo zamenjati ter spet čakati. To lahko bolniki zdržijo le ob dobrem terapevtskem odnosu, ki pa ga znajo vzpostaviti samo dobri terapevti. Merila kakovosti niso cena, zasebništvo, ugled ali privlačnost teorije, temveč preverjena znanja in nadzor nad delom.«
Iskanje odrešitelja Bolniki iščejo različne poti do zdravja. Antidepresivi so, kot pravi Maja Cimerman, ustanoviteljica Društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM (www.nebojse.si), lahko odličen pripomoček za lajšanje depresije, a ne odpravijo njenih vzrokov. S temi se morajo soočiti sami ali ob pomoči terapevta. »Ni nujno, da jih vsi jemljejo,« poudarja Maja Cimerman, »nekaterim pomaga tudi večja telesna aktivnost. Prav tako ni nujno, da pri vseh enako delujejo.«
Ko izbirajo druge oblike terapije, se odločajo za psihoanalizo, kognitivno vedenjsko terapijo, transakcijsko analizo in še kakšna se najde. Vsaka ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Toda tudi Maja Cimerman se strinja z Vesno Švab, ko pravi, da je največ odvisno od terapevta in bolnika. »Pacienti se dostikrat postavimo v vlogo nemočnega in želimo, da nas nekdo reši. Seveda naj bi bil naš prispevek truda pri tem minimalen. Želimo, da bi bilo tako, kot je bilo nekoč, ne zavedamo pa se, da je to predvsem odvisno od nas samih, od tega, ali smo pripravljeni spoznati svoje 'napake', napačna dojemanja in razmišljanja, in jih ob pomoči terapevta spremeniti oziroma odpraviti. Odpravljanje vzrokov je lahko zelo težko in boleče, tudi za okolico. Pomemben je pogovor, a ga žal naš zdravstveni sistem ne omogoča. Potrebujemo pogostejše in daljše pogovore, in ne zgolj termine enkrat na mesec za 20 do 30 minut.«
Ideja o društvu DAM se je porodila prav iz potrebe, da njihovim stiskam prisluhnejo tisti s podobnimi izkušnjami. Kdor ne zboli za depresijo ali ne občuti anksioznih motenj, težko razume, da bolniki ne vidijo izhoda; da jih je strah življenja, čeprav nimajo za to konkretnega razloga; da ne morejo v trgovino; da se bojijo stati pred blagajno; da se počutijo ogrožene in nemočne. Vedo, da je to nerealno, a vendar tisti hip, ko to občutijo, je občutenje realno. Maja Cimerman pravi: »Druženje z ljudmi, ki jim je vse to 'poznano', marsikomu olajša življenje, saj vidi, da ni edini, da ni sam, da ga nekdo razume. Razumevanje je velikokrat pomembnejše od tolažbe.« In kako depresijo doživljajo tisti, ki z njo nimajo izkušenj? Po besedah Maje Cimerman so strokovna javnost, nevladne organizacije s področja duševnega zdravja in mediji s številnimi akcijami dosegli, da se o njej veliko govori. »Večina depresijo obravnava kot bolezen, a žal tudi kot šibkost posameznika, vendar ni tako. Ker Slovenci veljamo za pridne, zelo delavne in trdne ljudi, marsikdo težko verjame, da depresiven človek res ne more delati, in ga označijo za lenobo. Vendar ne pozabimo – depresija lahko doleti vsakega od nas,« poudarja Maja Cimerman. * * * Jutra so najhujša. Takrat si Mladen še kave si ni sposoben skuhati.
Sonja Merljak
Izvirni članek: objavljen v Sobotni prilogi Dela avtorica: MERLJAK Sonja, Sob 22.12.2007
Članek je last avtorice in Dela. |