 TAKO ZELO TE IMAM RADA, DA ME SKRBI ZATE
Tako kot vsako drugo čustvo ima tudi zaskrbljenost svojo logiko in namen; tudi zaskrbljenost nam namreč lahko prinese kaj dobrega. Poleg zaskrbljenosti, ki jo ljudje čutijo takrat, ko je to zares potrebno, obstaja tudi patološka zaskrbljenost, ki jo čutijo intenzivneje, zelo pogosto, včasih pa celo ves čas. Duškina zaskrbljenost je takšen primer.
Zgodba iz ordinacije
Duška
Duška je prišla na psihoterapijo po nasvet osebnega zdravnika, ki jo zdravi zaradi zvišanega krvnega tlaka. Ta je namreč menil, da v njenem primeru zvišani tlak izvira iz “glave”, in da bi ji koristilo, če bi se pogovorila s kakim strokovnjakom. Duška je zaposlena in mati dveh otrok. Živi razmeroma običajno življenje. V odgovoru na vprašanje, ali ima psihične težave, je poudarila, da ima težave z nespečnostjo, ki so v zadnjem času izrazitejše, a tudi, da je kronično zaskrbljena. V zadnjih šestih mesecih, odkar se v službi govori, da utegnejo nekatere zaposlene odpustiti, so se simptomi le še okrepili. Med pogovorom o nespečnosti, o kateri Duška meni, da je njena največja težava, se je hitro izkazalo, da je nespečnost posledica zaskrbljenosti. Ko se Duška zvečer odpravi spat, se kljub veliki utrujenosti, ki jo praviloma čuti, v mislih že pripravlja na naslednji dan. Razmišlja o sebi in službi, o otrocih in njihovih težavah, a tudi o moževih problemih. Zamišlja si, kaj vse bi utegnilo iti narobe, in tuhta o možnih rešitvah. Ko po petnajstih, dvajsetih minutah poskusi zaspati, ugotovi, da ne gre. Povsem budna je. Takrat se jezi nase, saj ve, da je utrujena, da se mora za jutrišnji dan naspati in odpočiti, a vseeno ostane budna. Praviloma zaspi šele po polnoči. Takšne izrazite “nespečnosti” prihajajo v valovih, ki trajajo po več dni. Takrat pred spanjem vzame tableto za pomiritev, kar dela nerada, saj se boji zasvojenosti. Večina Duškinih težav izhaja iz pretirane nagnjenosti k zaskrbljenosti. Pravzaprav je nenehno napeta, ves čas je zaskrbljena, v obdobjih, ko čuti, da je ogrožena ali da je ogrožen kdo od njenih ljubljenih, pa je zaskrbljenost še posebno intenzivna. Tisto, kar ni vidno na prvi pogled, pa je, da ima Duška težave s pozitivnimi, prijetnimi občutki. Zelo redko je dalj časa zadovoljna, srečna. Ker na prihodnost gleda pretežno negativno, le redko pa pozitivno, lahko rečemo, da se nagiba k pesimizmu. |
 Ali jo potrebujemo?
Ljudje imajo v nasprotju z živalmi sposobnost predstavljanja, zamišljanja prihodnosti. Zaradi tega se pri ljudeh pojavljajo čustva, ki jih pri živalih ni. Čustvo zaskrbljenosti je odziv na predstavljanje negativnega razvoja dogodkov. Ali takšno sposobnost sploh potrebujemo? Seveda, saj nam omogoči, da predvidimo slabe dogodke in se pred njimi ustrezno zaščitimo.
Kdaj nam pomaga? Zaskrbljenost nas motivira k zaščiti dveh vrst. Če si zamislimo konkreten negativni scenarij, se vprašamo, kaj lahko storimo danes, da jutri ne bo tudi v resničnosti prišlo do takšnega razvoja dogodkov. Zaskrbljenost nam torej omogoči preventivno delovanje. Predstavljanje, kako bi kaka pomembna poslovna situacija lahko šla narobe, torej lahko pripelje do nekaterih praktičnih potez, s katerimi bomo to preprečili. Toda vseh negativnih dogodkov ne moremo preprečiti. Kako nam v takšnem primeru pomaga zaskrbljenost? Tako, da se vnaprej pripravimo na takšno možnost, razmišljamo o njej in se vnaprej odločimo, kako se bo takrat najbolje odzvati. S tem preprečimo možnost, da bi nas neprijetno presenečenje šokiralo in ohromilo.
Kdaj je škodljiva? Zaskrbljenost je torej neprijetno, vendar nadvse koristno čustvo. Kdaj pa je pretirano in zato škodljivo? Glavni razlog je v tem, da ljudi skrbi tudi tedaj, ko za to ni nobenega razloga, ali pa nevarnost poveličujejo. Pretirana zaskrbljenost je značilna za ljudi, ki so se že v otroštvu naučili, da morajo biti odrasli ljudje zaskrbljeni, saj je odraslo življenje težko in polno nevarnosti. Med pretirano zaskrbljenimi ljudmi je najti tudi takšne, ki so morali še kot otroci skrbeti za mlajšega brata ali sestro. Ker so ga/jo imeli radi, so bili prepričani, da bi bili krivi, če bi se mu/ji zgodilo kaj slabega, kaj, česar niso predvideli. Potem so tu še tisti, ki sklepajo, da se najhujše stvari dogajajo prav sproščenim, brezbrižnim in srečnim ljudem. Obstajajo številni kulturni in družinski dejavniki, ki sodelujejo pri razvoju nagnjenja k pretirani zaskrbljenosti.
Prepoznavanje pretirane zaskrbljenosti | | Zaskrbljeni ljudje ne živijo tukaj in zdaj. Njihov um je ves čas v “nevarni prihodnosti”.
|
BKadar je zaskrbljenost razmeroma močno čustvo, jo ljudje brez težav prepoznajo, tako pri sebi kot pri drugih. Težave nastanejo, če pride do zaskrbljenosti nizke intenzivnosti, ki se kaže kot kroničen ali celo nenehen občutek težko opredeljive duševne in telesne napetosti. Zaskrbljeni ljudje ne živijo tukaj in zdaj; njihov um je ves čas v “nevarni prihodnosti”. Zaradi tega so nenehno “pripravljeni” na hiter odziv, na najboljši odgovor na prihajajočo nevarnost. Pri mnogih se to kaže kot nenehen občutek napetosti v predelu želodca. Poseben problem je tisto, čemur pravim “razvodenela askrbljenost”: oseba ni zaskrbljena zaradi enega samega vprašanja, ampak se jo večkrat na dan polotijo skrbi, povezane z več situacijami. Tako se nenehno držijo v blago zaskrbljenem stanju, ki se ga pogosto niti ne zavedajo. Zaskrbljenost je nasprotje radosti in veselja, ki sta posledica zamišljanja pozitivnega razvoja dogodkov. Zaradi tega je dober test, če ljudje razmišljajo o tem, kako pogosto so zadovoljni in veseli. Na primer: kolikokrat ste se tako počutili v enem dnevu, ednu ali mesecu? Če je rezultat slab, obstaja večja verjetnost, da gre za kronično zaskrbljenost..Zaskrbljenost vs. Odgovornost Včasih se zdi, da zaskrbljeni ljudje preprosto skrbijo zato, da bi bili zaskrbljeni. V takšnih primerih obstaja nekakšen skrivni razlog, zaradi katerega so prepričani, da morajo biti zaskrbljeni. Pogosto je povezan s socialnim poudarjanjem njihove zaskrbljenosti, bodisi besednim bodisi nebesednim. Obstajajo nekatera pogosta prepričanja, ki potrjujejo takšno pretirano zaskrbljenost. Nekateri ljudje verjamejo, da sta odgovornost in zaskrbljenost eno in isto. To pomeni naslednje: če želijo biti odgovorni, morajo biti zaskrbljeni. Bolj ko so zaskrbljeni, bolj so odgovorni; z zaskrbljenostjo tako rekoč “dokazujejo” svojo odgovornost.
Ljubiš, če si zaskrbljen? Drugi zaskrbljenost enačijo s skrbjo. Takšni ljudje so prepričani: bolj ko skrbijo za nekoga, bolj bi morali biti zanj tudi zaskrbljeni. Denimo v odnosu staršev do otrok: starši menijo, da ljubijo samo takrat, ko skrbijo, skrbijo pa samo, če so zaskrbljeni. To nas pripelje do “skrbnih” mater in očetov, ki pretirano ščitijo otroke ter jim ne dovolijo, da bi odrasli in se ločili od njih. Ves Balkan je poln staršev, ki kažejo samo takšno ljubezen-zaskrbljenost, ki si morajo v glavi nenehno vrteti negativne scenarije in nanje opozarjati svoje otroke, kar pa je v resnici zelo slabo.
Nevarnost magije | | Primerno zaskrbljenost uporabljamo zato, da se zavarujemo. Proti pretirani zaskrbljenosti se borimo. |
Včasih ljudje razloge za svojo pretirano zaskrbljenost iščejo v magiji. Ni jih malo, ki takoj, ko rečejo kaj lepega ali pozitivnega, potrkajo ob les. To je folkloren magični postopek, s katerim dosežejo, da “zlo ne bi slišalo”. Najsrečnejši naj bi bil človek, ki prihaja iz največje nesreče. Sreča tako postane magično nevarna. To pomeni, da se človeku, kadar je nesrečen, ne bo zgodilo nič hudega. V tem smislu so številni ljudje zaskrbljeni in posledično nesrečni, s čimer izganjajo zlo iz svojega življenja. Po moji izkušnji imajo mnogi kronično zaskrbljeni ljudje katero od teh prepričanj, ki vzdržujejo stanje nenehne zaskrbljenosti.
Svet brez zaskrbljenosti Kadar govorimo o ljudeh, ki ne živijo kakovostno, ker so pretirano zaskrbljeni, se zazdi, da je zaskrbljenost problematično čustvo. Ali je rešitev v tem, da se je preprosto znebimo? Ali je treba nenehno razmišljati pozitivno? Kot odgovor na to vprašanje je dovolj, da si predstavljamo, kakšen bi bil videti svet, če ljudje ne bi znali biti zaskrbljeni? Kaj bi bilo s posameznim človekom, kaj z njegovimi odnosi z otroki, partnerjem in drugimi ljudmi? Kako bi ljudje vozili avtomobile? Podoba sveta brez zaskrbljenosti vam zagotovo ni všeč. Ni naključje, da je koren besede zaskrbljenost “skrb”. Svet brez zaskrbljenosti bi bil v veliki meri svet brez skrbi zase in za druge. Kljub vsemu pa so ljudje, ki živijo v takšnem svetu, to pa so ljudje, ki jim je uspelo potlačiti čustvo zaskrbljenosti, ljudje, ki na vse gledajo pozitivno, ljudje, ki so postali mojstri pozitivnega razmišljanja.
Če jo potlačijo … | | Čustveno pismeni starši bi morali namesto, da jih skrbi za svojega otroka, pravzaprav otroka učiti, kako naj skrbi sam zase. |
Tako kot je slaba pretirana zaskrbljenost, tudi ni dobro, če ljudje zaskrbljenost povsem potlačijo. V takšnem primeru namreč izgubijo prednosti, ki jih prinaša zaskrbljenost. V sedanjosti ne naredijo ničesar, da bi preprečili negativen potek dogodkov v prihodnosti, zato so, če do tega pride, povsem nepripravljeni in se ne zmorejo ustrezno odzvati. Torej potlačitev zaskrbljenosti ni rešitev! Rešitev je v čustveni pismenosti in pravilnem stališču do svojih čustev. Primerno zaskrbljenost uporabljamo zato, da se zavarujemo, proti pretirani zaskrbljenosti se borimo. Rešitev ni v tem, kot nas nenehno prepričujejo knjige za samopomoč, da nenehno pozitivno razmišljamo.Dvojno stališče do prihodnosti Ko gre za prihodnost, nihče ne ve, kaj natanko se bo zgodilo, zato je za ljudi najbolje, če imajo do prihodnosti dvojen odnos, če o njej razmišljajo pozitivno in negativno. Kadar o prihodnosti razmišljamo pozitivno, predvidevamo, da se bodo naši pomembni cilji in želje uresničili, da bomo takrat čutili srečo in zadovoljstvo ter da se tega veselimo. Pozitivno razmišljanje nam torej prinaša življenjsko energijo, moč in elan. Negativno razmišljanje potrebujemo zato, da (pred)vidimo nevarnosti, ki nam pretijo na poti k uresničitvi naših ciljev, in se pred njimi bolje zaščitimo. Eno brez drugega ne more biti uspešna življenjska strategija. Optimizem vodi v nepremišljenost, pesimizem v demotivacijo in ohromelost. Tudi zato je treba otroke učiti, da imajo do prihodnosti dvojno stališče, da gredo proti svojim ciljem, pri čemer so v ustrezni meri zaskrbljeni zase in svoj podvig.  Zoran Milivojević dr. med., psihoterapevt Izražanje zaskrbljenosti je pomembno sporočilo, s katerim se ena oseba obrača na drugo. Ko oseba partnerju sporoča, zakaj je zaskrbljena, gre predvsem za to, da z njo deli intimne misli. Številni ljudje nimajo časa, da bi razmišljali samostojno, zato količino mišljenja, ali povedano natančneje, razmišljanja povečujejo s pogovorom. Čeprav se jim verjetno zdi pomembno, kaj bo povedal sogovornik, je pomembno tudi to, da “slišijo sebe” in svoje misli. Tako je bilo tudi pri Duški, ki je začela v večji meri deliti svojo zaskrbljenost z možem, vendar je pri tem nastal problem. Mož je bil prepričan, da se žena obrača nanj kot na moškega, ki naj bi jo zaščitil. Na vsako Duškino težavo je poskušal odgovoriti s tem, da ji je “pomagal” s kako razumno, v tistem trenutku najboljšo ali uporabno rešitvijo. Ker to ni bilo vedno možno, je bil čedalje bolj razočaran. Čez čas je izrazil željo, da se pogovori, med katerimi se mu je zdelo, da mora igrati vlogo nemočnega zaščitnika, “skrajšajo”. Šele takrat mu je Duška pojasnila, da je zanjo bližina z ljubljeno osebo to, da z njo deli vse, kar jo muči, od njega pa pričakuje samo to, da ji prisluhne. Njun odnos je napredoval. Čustveno izsiljevanje otrok Včasih ljudje s svojo zaskrbljenostjo mučijo druge. To se predvsem nanaša na primere, ko je oseba zaskrbljena zaradi druge osebe, nato pa od te osebe zahteva, naj spremeni obnašanje, da ne bo več zaskrbljena. Klasični primeri tovrstnega čustvenega izsiljevanja so najizrazitejši, kadar gre za ljubezen, zlasti staršev do otrok ali enega partnerja do drugega. Mamino sporočilo najstniku se glasi: “Tako zelo te imam rada, da me skrbi zate,” ali “Če me imaš rad/a, boš ravnal/a tako, da ne bom zaskrbljena.” V takšni komunikaciji ni jasno, kdo bi moral koga ljubiti - in čigavi občutki so pomembnejši. Pretirana zaskrbljenost v odnosu staršev do otrok ni dobra: pri majhnih otrocih povzroča strah pred svetom in jim oddaja sporočilo, da niso sposobni. Pri večjih otrocih je enako, le da s primesjo čustvenega izsiljevanja. Starši morajo razumeti, da ne smejo biti zaskrbljeni za svojega odraslega otroka. Na njih je, da ga naučijo, kako naj sam poskrbi zase. Če je otrok v resnici zmožen reševati svoje težave, staršev nima kaj skrbeti. V takšnem primeru zaskrbljenost ni podpora, marveč sporočilo otroku: kljub vsemu nisi dovolj sposoben. In kaj se je zgodilo z Duško ? Zanjo je bilo zdravilno že spoznanje, da je nespečnost posledica zaskrbljenosti, ki, podobno kot druge vrste strahu, pospeši izločanje hormona adrenalina, ki nas ohranja budne. Takoj ko se je Duška pred spanjem nehala “sekirati”, so minile tudi težave z nespečnostjo. Dojela je, da dela napako, ker si čez dan ne vzame časa zase in za svoje misli, ki takrat, ko se umiri in se odpravi spat, kar same od sebe privrejo na dan. Duška si čez dan nikoli ni vzela časa, da bi se usmerila na svoje misli, ampak so ji skrbi večkrat “preletele” skozi glavo. Dogovorili smo se, da si vzame 20 minut na dan in ta čas nameni zaskrbljenosti. To pomeni, da vzame v roke svinčnik in papir ter naredi strategijo za reševanje posameznih težav. Sprejela je tudi predlog, da se o vsem, kar jo skrbi, pogovori z bližnjimi (z možem, prijateljico, dobro kolegico iz službe, mamo). Ta tehnika ji je omogočila, da je nenehno zaskrbljenost nizke intenzivnosti spremenila v jasno čustvo, katerega trajanje je časovno omejeno. Toda glavni psihoterapevtsko delo je potekalo na dveh področjih: spremembi Duškinega zgrešenega prepričanja, po katerem je odgovornost enačila z zaskrbljenostjo in krepitvi zavedanja o pozitivnem in prijetnem v njenem življenju. Duška se je naučila, da si mora dovoliti zadovoljstvo in srečo, veliko pogosteje pohvaliti sebe in druge ter bolj uživati v pozitivnih plateh življenja. 
Naloga ! Duška je dobila nalogo, da med svojo koncentrirano in dejavno zaskrbljenostjo povezuje svoje občutke zaskrbljenosti z razmišljanjem, in sicer tako, da poskuša odgovoriti na naslednja štiri vprašanja: Kaj gre lahko v tem primeru konkretno narobe? Kaj lahko ukrenem zdaj, da bom preprečila, da bi se to zares zgodilo? Kaj bi bilo najbolje narediti v prihodnosti, če bi se negativni scenarij vendarle uresničil? Če mi je zaskrbljenost pomagala, da sem se ustrezno pripravila za ta primer, ali si zdaj lahko dovolim nekaj sprostitve in uživanja v pozitivnih vidikih?
Zoran Milivojević
Fotografija Zorana Milivojaveča: Diana Anđelić
Izvirni članek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA --->>>
Besedilo in forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.
|
