|
 VREDEN SEM LJUBEZNI
Petrina analiza je pokazala: trenutek odkritja, da jo prvi fant vara, je bil zanjo še posebno travmatičen, saj je doumela, da že leto dni živi v laži. Počutila se je kot popolna neumnica, ki je leto dni naivno nasedala lažem. Takrat se je odločila, da si tega ne sme več dovoliti, da nikoli več ne sme biti naivna in da nikoli več ne sme verjeti moškemu; vedno bo sumila. Med bežanjem stran od naivnosti je odprla vrata nasprotnemu problemu: pretiranemu ljubosumju.
Zgodba iz ordinacije
Petra, mlada ženska v poznih dvajsetih letih, je prišla na psihoterapevtsko svetovanje. Že v prvem stavku je jasno razkrila svojo težavo: “Sem pretirano ljubosumna. Našla sem moškega, ki je povsem v redu in s katerim se želim poročiti, vendar se bojim, da bodo moji ljubosumni izpadi vse pokvarili.” Petra je bila že nekaj let v razmerju s svojim fantom in prepričana je bila, da ga je v tem času dovolj spoznala. Toda nenehno jo je mučilo vprašanje, ali je nemara ne vara z drugo žensko, četudi samo v mislih, zgolj v obliki spolnega poželenja. Celo takrat, ko je bila prepričana, da ji je zvest, je razmišljala, ali bo tako tudi čez leto ali dve. Zaradi tega je nadvse pozorno analizirala fantovo obnašanje v družbi. V njegovem vedenju je poskušala najti prikrite signale, na temelju katerih bi ga razkrinkala kot nezvestega. Nenehno je mislila, da fant samo nosi masko zvestobe, pod njo pa skriva svojo ženskarsko naravo.
Petra ni bila vedno ljubosumna. V prvi resni zvezi, v katero je vstopila še kot najstnica, ni bila ljubosumna, toda proti koncu tega razmerja so se začele njene težave z ljubosumjem. Petra je svojemu prvemu fantu zaupala in sploh ni bila sumničava. Lepo sta se razumela in vse je bilo v redu, skupaj s spolnimi odnosi. Toda po dveh letih je naključno odkrila, da se pojavlja v družbi drugega dekleta. Takrat ni z grozo odkrila samo tega, da jo vara z drugim dekletom, temveč tudi, da ta zveza traja več kot leto dni. Tedaj ga je zasovražila. Pozneje je v vsakem novem moškem iskala njegove lastnosti in jih nato sovražila.
|
Kaj je ljubosumje?
| | Ljubosumnost je strah, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo.
|
Eden od problemov, ki se pojavlja v zvezi z ljubeznijo, je, da ljudje, ki ljubijo, zelo redko dajo zagotovilo, da bo njihova ljubezen trajala do konca življenja. Kot nam kaže življenje, ljudje, ki ljubijo, ljubljeno osebo utegnejo prenehati ljubiti. Zato številni ljudje tudi takrat, ko je povsem jasno, da jih partner ljubi, niso povsem prepričani, da bo ljubezen trajala večno. Zato je ljubezen povezana z določeno stopnjo bojazni, da nas bo partner iz kakega razloga prenehal ljubiti in začel ljubiti tretjo osebo, ki se bo pojavila v njegovem življenju. Prav to je opredelitev ljubosumja - strah, da nas bo ljubljena oseba prenehala ljubiti in svojo ljubezen usmerila na tretjo osebo.
Namen ljubosumja Čustveno pismeni ljudje vedo, da ima vsako čustvo svoj namen, funkcijo, zato tudi ljubosumje nečemu služi. Ljubosumje je čustvo, ki v nas sproži obnašanje, s katerim bomo ohranili ljubezenski odnos. Toda če je ljubosumje pretirano oziroma patološko, izgubi smisel; tedaj prav ljubosumje postane glavni razlog za konec ljubezni.
 Zoran Milivojević dr. med., psihoterapevt Ko ljudje ocenijo, da se je pojavil - ali bi se utegnil pojaviti - ljubezenski trikotnik, torej tretja oseba, vsiljivec, jih čustvo ljubosumja motivira za zaščito obstoječega ljubezenskega odnosa. Tovrstna vedenja so lahko zelo različna: ljubosumna oseba lahko skuša karseda ugajati partnerju (“Mar ne vidiš, kako lepo ti je z menoj?”); lahko je žalostna (“Kako se lahko tako obnašaš, če pa tako trpim?”); agresivna (“Nehaj s tem!”) ali celo uničevalna (“Če boš ti prizadela mene, bom tudi jaz tebe!”). Ko tuj otrok pristopi k otrokovi materi, se utegne zgoditi, da bo otrok odrinil tujega otroka od svoje matere. Agresivnost je lahko namenjena temu, da se otresemo tekmeca. Odrasli ljudje izhajajo iz tega, da imajo psihološki sporazum s partnerjem, zato se, če postanejo ljubosumni, jezijo na partnerja in ne na tekmeca. Prepričani so, da živimo v času, v katerem ima vsakdo pravico zapeljevati vsakogar in da odgovornost ni stvar tistega, ki zapeljuje, marveč tistega, ki zapeljevanje sprejema. Agresivno obnašanje izhaja iz jeze in ima funkcijo signala, s katerim zahtevamo, naj oseba spremeni svoje obnašanje: ljubljena oseba naj preneha sprejemati tekmečevo zapeljevanje oziroma tekmec opusti zapeljevanje.
Ljubezenska prevara Nekoč je bilo ljubosumje povezano z uničevalnim obnašanjem, brutalnim nasiljem in celo umori - s tako imenovanimi zločini iz strasti. Razmeroma visok delež umorov je imel za motiv čustvo ljubosumja. Do tega pride zato, ker prevarani ljudje menijo, da jim je partner, ki so mu zaupali, uničil življenje, kar naj bi jim dajalo pravico, da uničijo njegovo/njeno življenje. Toda ljubezenska prevara pogosto uniči obstoječo zasnovo skupnega življenja, ne pa tudi človekovega življenja.
Ali obstaja normalno ljubosumje? | | Če je ljubosumje pretirano oziroma patološko, izgubi smisel; tedaj prav ljubosumje postane glavni razlog za konec ljubezni.
|
Ljubosumje samo po sebi ni patološko čustvo. V tem smislu je povsem normalno, če občasno čutimo ljubosumje. Partnerja, ki se imata rada, sta pozorna, da s svojim obnašanjem v partnerju ne vzbudita neprijetnega čustva ljubosumja. Zaradi tega je ljubosumje v stabilnih ljubezenskih razmerjih razmeroma kratkotrajno. Kot smo dejali, je ljubosumje znak, da je ljubezenski odnos ogrožen, da človek dvomi o partnerjevi ljubezni in se boji, da jo bo izgubil. Potemtakem so pogosti ljubosumni prizori znamenje, da z odnosom nekaj ni v redu. Če je bil odnos stabilen, a se je eden od partnerjev začel odzivati z vse pogostejšim izkazovanjem ljubosumja, se je odnos najbrž znašel v krizi. Možno je, da je iz določenega razloga začel verjeti, da ni dovolj privlačen (kriza srednjih let, težave v spolnosti, telesna bolezen, izguba službe …). Kriza odnosa ni razlog za prekinitev odnosa, pomeni pa, da morata partnerja vložiti napor, da bosta krizo rešila. Ljubosumje je najbolje razlagati kot simptom globljega problema, nato pa globlji problem jasno opredeliti in se o njem pogovoriti.
Zakaj so ljudje patološko ljubosumni? | | Bolj ko je odnos nestabilen, več ljubosumja je lahko v njem.
|
Obstaja nekaj razlag, zakaj ljudje postanejo pretirano ljubosumje. Glavni razlog, zaradi katerega je oseba ljubosumna, je prepričanje, da ni vredna ljubezni. Če človek v otroštvu od staršev ni prejel izkušnje ljubezni ali če zaradi kakršnegakoli razloga sklepa, da kot oseba ni dovolj vreden in ima kompleks manjvrednosti, bo stežka povsem zaupal, da ga ima partner resnično rad. V takšnih primerih ljudje verjamejo, da jih imajo drugi radi - in hkrati v to dvomijo. Za takšne ljudi je značilno, da so že od otroštva kronično ljubosumni in da so ljubosumni ob vsakem partnerju. Petrino ljubosumje je nastalo iz drugega razloga. Izhaja iz stališča, da so osebe drugega spola že po naravi pokvarjene. Čeprav je res, da se Petrin prvi partner vedel izrazito grdo, je Petra na temelju te izkušnje sprejela sklep, ki zadeva vse moške. Zato je pričakovala, da jo bo vsak partner prevaral in zato je vsakega partnerja strogo nadzirala. Tako je poskušala partnerjev odnos označiti hkrati kot prijateljski in sovražen, kar nikakor ni možno, zato se je odnos pokvaril, Petra pa je postala žrtev svojega ljubosumja. Obstaja še nekaj razlogov, zaradi katerih so ljudje pretirano ljubosumni. Včasih je pretirano ljubosumje edini znak duševne bolezni, psihoze, tako imenovane zakonske preganjavice. Ljubosumje je lahko povezano tudi z različnimi duševnimi motnjami; včasih je bilo to glavno čustvo, ki so ga ljudje utapljali v alkoholu in zaradi katerega so postajali kronični alkoholiki.
 Kako se rešiti pretiranega ljubosumja? | | Ljubosumje je najbolje razlagati kot simptom globljega problema.
|
Ključna težava pretirano ljubosumnih oseb je v tem, da kot težavo ne doživljajo svojega ljubosumja, pač pa vidijo težavo v partnerjevem obnašanju. Menijo, da je partner tisti, ki se obnaša neprimerno, izzivalno in sumljivo, kar ima za posledico, da samodejno občutijo ljubosumje. Zato so prepričani, da je rešitev v tem, da partner spremeni obnašanje - pa bo tudi njihovo ljubosumje izginilo. Ker takšne osebe težave ne vidijo v sebi, ne ugotovijo, kaj bi morale spremeniti pri sebi. Šele če partner zagrozi z odhodom, ker ljubosumje prehudo obremenjuje razmerje, ljubosumna oseba začne razmišljati, da bi poiskala terapevtsko pomoč in tako obdržala partnerja v razmerju. Žal ta motivacija pogosto ni avtentična. Redke so osebe, ki, podobno kot Petra, pridejo k psihoterapevtu in opredelijo svoje ljubosumje kot problem. Toda prav v takšnih primerih je ljudem mogoče pomagati, da nehajo biti pretirano ljubosumni. Kot smo dejali, je pretirano ljubosumje samo simptom kakega drugega globljega vzroka. Pretirano ljubosumni ljudje si lahko pomagajo zgolj s popravljanjem lastne samopodobe. Številni ljudje verjamejo, da si je treba ljubezen zaslužiti, da morajo ljubljene osebe izpolnjevati določena merila, toda med opazovanjem sebe ugotovijo, da ne izpolnjujejo teh meril in da si potemtakem ne zaslužijo ljubezni. Šele s popravljanjem samopodobe, z uvidom, s sprejetjem in upoštevanjem lastnih vrednot, a tudi s sprejetjem odločitve, da si zaslužijo ljubezen, izginejo razlogi za pretirano ljubosumje. V Petrinem primeru je pomagalo razumevanje, da zaupanje in neumnost nista eno in isto. Uvidela je: v želji, da se ne bi zdela prevarana “poraženka”, je zares postala poraženka, saj ji z nobenim od poznejših partnerjev ni uspelo uresničiti stabilne ljubezni. Zato se je odločila spremeniti svojo predstavo o moških in sprejeti tveganje zaupanja, čeprav to utegne pomeniti, da jo partner v resnici utegne prevarati. Razumela je: četudi bi se to zgodilo, bi bila to njegova odgovornost in ne njena. Čeprav bi se to zgodilo, ona ne bi izgubila svoje človeške vrednosti in dostojanstva.
Kako se obnašati do ljubosumnega partnerja? V večini primerov je dovolj, če ne počnemo ničesar, na kar bi se partner lahko odzval z ljubosumjem. Tako kot je ljubosumje signal, da se naš partner ne počuti dovolj ljubljen, je dobro pokazati, poslati jasne signale, da ga imamo radi. Tega pa ni treba početi samo takrat, ko je ljubosumen (saj bi ga tako nezavedno navajali k misli, da njegovo ljubosumje nagrajujemo z ljubeznijo), temveč tudi sicer. Nežen objem, poljub, izjava, koliko vam pomeni, in podobno, vse to so zelo močni signali, ki pomirjajo sume glede ljubljenosti. Če vse to ne pomaga, je treba razmisliti o strokovni pomoči. Obstaja nekaj stvari, na katere je treba biti pozoren in od katerih je odvisno, kako se je treba postaviti: - Ali je bil partner ljubosumen v svojih prejšnjih razmerjih? Če je pretirano ljubosumje partnerjev kronični problem, povezan z njegovim otroštvom, vzgojo in prejšnjimi izkušnjami, bi bilo koristno, če bi poiskal pomoč. Če je partner postal ljubosumen šele v vajinem razmerju, je možno, da oba igrata nezavedno igro ljubosumja, zato bi bilo najbolje, če pomoč poiščeta skupaj.
- Ali je vaš partner nenadoma postal ljubosumen, prej pa ni bil? V tem primeru je ljubosumje znamenje, da gre za krizo v razmerju, ki jo je morda povzročila sprememba v vašem obnašanju ali pa je povezana z drugimi partnerjevimi čustvenimi stiskami.
- Ali je ljubosumni partner nasilen in grozi s telesnim nasiljem, nemara celo z umorom? Ljubosumje ni izgovor za telesno nasilje. Vsako obliko telesnega nasilja je treba prijaviti policiji. Žrtev nasilja, ki nasilje prikriva (denimo zaradi sosedov) ter naseda solzam in kesanju nasilneža, mu s tem pravzaprav daje dovoljenje, da se vse to sme ponoviti. S prijavo policiji in iskanjem zunanje pomoči nasilnežu tudi sporočamo, da ga opazujejo.
Poiščita strokovno pomoč
Vsem ljudem, ki imajo težave s pretiranim ljubosumjem, svetujemo, naj razmislijo o tem in skupaj s partnerjem poiščejo katero od oblik partnerskega svetovanja, terapijo za pare ali zakonsko terapijo. Če bosta šla oba, bo partner laže sprejel obisk pri strokovnjaku. Včasih spremembe nastopijo veliko hitreje pri skupnem delu kot v primeru individualnega svetovanja in psihoterapije. Včasih se ljudje sprašujejo, ali je pretirano ljubosumje zadosten razlog, da zapustijo razmerje, sploh ker je treba zapustiti partnerja, ki so ga dolga leta prepričevali, da ga ljubijo in da ga ne bodo zapustili. Izkušnje kažejo, da lahko ljubosumje pokvari kakovost odnosa do te mere, da je ločitev edino, kar ljudem preostane. Bolj ko je odnos nestabilen, več ljubosumja je lahko v njem.
Zoran Milivojević
Fotografija Zorana Milivojaveča: Diana Anđelić
Izvirni članek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA --->>>
Besedilo in forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.
|
