 Pred kratkim sem imela po elektronski pošti zanimiv dialog s človekom, ki je tožil, da ga ubija življenjska rutina: »Bravo! Vse življenje obrniti na glavo najbrž ni enostavno. In kako ti je uspelo? Po čem je treba najprej udariti?«
»Po balastu ljudi, ki te držijo na tleh. Ko se osvobodiš relacij, ki ti energijo samo jemljejo, lahko začneš premikati druge kamne. Ampak, preden se tega lotiš, se moraš resno vprašati, ali si pripravljen plačevati ceno svobode.«
Po tem stavku se je dialog kar nekako prekinil. Človeku se njegovo življenje nenadoma ni zdelo več tako dolgočasno, da bi bilo potrebno kaj spreminjati.
Tja, če postavimo vprašanje, se moramo zavedati, da lahko celo dobimo odgovor.
Ko odraščamo, dobimo dvojne napotke. Na eni strani nas vzpodbujajo k temu, da se prilagodimo okolju, v katerem živimo. Vsi smo že kdaj v življenju slišali znameniti poučni stavek: Če ti trije rečejo, da si pijan, lezi in se valjaj; da ne govorimo o tistem stavku, ki je postal kar nacionalna znamenitost: Kaj bodo pa sosedje rekli! Celo zavedanje, da si v nečem boljši od drugih, je lahko kaznovano. Ne verjamete? Še nikdar niste slišali: kaj si pa važen, kadar je kdo pohvalil samega sebe?
 Andreja Pšeničny, univ. dipl. psih.
Potem pride znamenita puberteta in adolescenca, ko očitno tudi hormoni vplivajo na potrebo po razlikovanju od drugih. Straši so zgroženi. Tisti, ki so svoje otroke usmerjali v individualnost – zlasti, če so sami drugačni od večine, ugotovijo, da imajo v lastni koči konformista najhujše vrste, ki hoče imeti ali početi vse tisto, kar počnejo vsi drugi, se čim bolj stopiti z vrstniki. Drugi, ki smatrajo, da je konformiranje lažja pot v življenju, se vsak dan spopadajo s hišnim upornikom in so pravzaprav lahko srečni, če gre za razlike le v oblačenju in barvi las. Naši smrkavci se najbolj želijo razlikovati od nas staršev, ki jim vendar želimo vse najboljše v življenju! Če ne prej, takrat zagotovo starši opazijo, da imajo otroke, ki niso idealni.
Potem sledita okvirno dva možna postopka: ali povečan pritisk staršev (in povečan upor otrok), naj sprejmejo njihovo predstavo o tem, kar je za otroke najbolje, ali pa (med tistimi starši, ki se smatrajo za bolj osveščene) poskusi neskončnih pogovorov, razumevanja in pojasnjevanj, ki imajo na koncu približno enak učinek, kot prva metoda.
Večina se prilagodi pričakovanjem, nekateri pa ostanejo drugačni. Z majhno razliko, da pri tistih otrocih, ki so deležni močnejših pritiskov, upor traja nekaj dlje in se lahko fiksira kot življenjski stil. Ta pa je: razlikovati se za vsako ceno, tudi v korist lastne škode.
Večina staršev pa v tem procesu naredi bistveno napako, ki je sicer povsem razumljiva. Ker nas skrbi, kako bodo naši otroci uspešni, jih vzgajamo v odgovornosti. Tukaj pa je zanka. Odgovornost do koga? Do postavljenih življenjskih nalog? Do ljudi okrog nas, ki nas imajo radi in za nas pričakujejo najbolje? Ali do samega sebe?
Kaj je pravzaprav ta odgovornost do samega sebe? Če bi temu rekli, da predpostavljamo svoje želje in pričakovanja pred iste drugih, smo že blizu tega, da smo proglašeni za egoiste. Ja, tiste, ki vidijo predvsem sebe. Torej konflikt med odgovornostjo zase in odgovornostjo do drugih. Spet se pojavi en znamenit poučni stavek: Svoboda da, vendar ne za ceno nesvobode drugega. Torej, čigave meje so pomembnejše – moje ali tuje? Tale smer razmišljanja očitno ni čisto prava.
Gremo naprej. Druga možnost je ta, da odgovornost do sebe pojmujemo kot ravnanje, ki nam ni v škodo. Poenostavljeno bi lahko rekli, da je do sebe odgovoren tisti človek, ki se zna za vsako ceno izogniti kakršnimkoli negativnim posledicam svojega (in tujega) ravnanja. Sliši se idealno, je pa nerealno in je v končni fazi samo ena od oblik politike kompromisov. Ne ravnamo sicer v svojo škodo, ampak, ali ravnamo istočasno tudi v svojo korist? Spet zanka.
Nadalje se moramo vprašati, koliko so pričakovanja, ki jih gojimo do samega sebe realna, modra in nam neškodljiva. Konec koncev pa, koliko teh pričakovanj je v resnici naših in koliko med njimi je tistih, ki smo jih skozi vzgojo le sprejeli kot svoje, čeprav so to na začetku pričakovali drugi od nas? Popolna zmeda.
In v tej zmedi naj bi se znašlo odraščajoče bitje, ki niti nima znanja niti izkušenj, kaj prinese posamezna izbira, saj se mora vsega tega šele zares naučiti. Starši pa nismo ravno v pomoč, saj na koncu resignirano ugotovimo, da smo se trudili po svojih najboljših močeh, naši otroci pa so konec koncev polnoletni in s tem odgovorni zase (vsaj pred zakonom). Kakšno olajšanje, ko nismo več vsega krivi!
 Sir Oliver član grupe TNT iz stripa Alan Ford
Odgovornost do sebe pomeni predvsem zavestno sprejemanje posledic svojih odločitev in izbir. Proces gre nekako takole: To želim narediti, ker je to zame v tem trenutku najboljša izbira. Ker pa nisem sam na svetu, se bo to odražalo na drugih ljudeh, ki bodo reagirali na moje postopke. Ali sem se pripravljen soočiti in sprejeti te reakcije? Če DA, potem gremo naprej, če NE, si je potrebno ponovno postaviti vprašanje kaj hočem in zakaj to hočem.
Se sliši komplicirano? Pa ni. Smo v avtu in se nam mudi. Bomo vozili po omejitvah ali bomo vozili v skladu z našim zamujanjem? Prepričana sem, da smo vsi vozniki kdaj vozili hitreje, kot dopuščajo omejitve (pa če se nam je mudilo ali ne). Pa smo takrat razmišljali o vseh možnih posledicah? Ne ravno, če smo iskreni. Če nas je ujel radar, smo gledali izpod čela in pogoltnili kazen. Pa smo pomislili, kako bomo živeli sami s sabo, če nam bom pred avto pritekel otrok, mi pa zaradi prevelike hitrosti ne bomo mogli pravočasno ustaviti? Ne, to se nam ne bo zgodilo, kaj ne? Ja, težko je biti odgovoren pred samim seboj, pred vsemi drugimi je lažje (razen če smo psihopatske osebnosti, ampak to je že druga zgodba).
Avtonomen človek je odgovoren do samega sebe. Šele skozi to odgovornost je mogoče prevzemati tudi odgovornost za druge. Avtonomen človek izbira, kako bo ravnal. Lahko tudi izbere konformiranje kot način življenja, ne zaradi strahu pred posledicami, ampak zato, ker mu ustrezajo posledice te izbire. Tak človek ima največkrat težave s tistimi, ki sami težko postavljajo meje ali pa sprejemajo tuje meje, kar se večinoma konča tako, da ti ljudje ali tekmujejo ali pa nekritično sprejemajo vse, kar se jim reče. Ker so sami odvisni, želijo zgraditi soodvisnost. Kadar jim to ne uspe, ponavadi avtonomne ljudi proglasijo za sebične, vzvišene in brezčutne.
Samosvojost je za razliko od upora stvar izbire. Pomeni pridobiti si pravico do življenja, kakršno mi ustreza, četudi se razlikuje od življenja večine. Te razlike so lahko zelo majhne – od tega, koliko živali je pri hiši, preko odločitve, da ne želimo biti starši ali pa da se javno proglasimo za gay osebo, pa vse do redkih izbir posameznikov.
Ali veste, v čem je razlika med ekscentrikom in čudakom? Ekscentrik ima veliko denarja.
Pa smo pri trdi realiteti. Pravica do samosvojosti ali drugačnosti nam ne pripada sama po sebi. Predpogoj zanjo je ekonomska neodvisnost. Ne govorim o bogastvu, ampak o plačevanju položnic. Dokler sami plačujemo vse svoje račune, lahko mirno na vsako pripombo glede svojega življenja odgovorimo s preprostim: No, in?
Ampak, v vsakem raju je kača. Če sebi dovoljujemo drugačnost, jo moramo tudi drugim, pa čeprav so drugačni na konformiran način. Če bomo od ljudi okrog nas želeli, da razumejo naše drugačne izbire, jim jih moramo razložiti. Ne opravičiti, ampak razložiti. Velikokrat jih ne bodo razumeli. Morda jih bodo celo razumeli, nikakor pa nimamo pravice zahtevati, da soglašajo z njimi. Saj, tudi drugi imajo pravico reči: No, in?
Ko se to zgodi, se tisti, ki so drugačni zaradi upora ali ker se jim preprosto ne da prevzeti določenih življenjskih odgovornosti, počutijo prizadete. Od tu izhaja pojem nerazumljenega umetnika ali večnega ranjenega upornika.
Ja, tudi svoboda ima svojo ceno. Vedno pride natakar in prinese račun.
Res pa je, da se nam ta cena zdi nepomembna, če nam uspe zaživeti v skladu s samim sabo. Cena? Malenkost, je rekel sir Oliver iz stripov Alan Ford.
Andreja Pšeničny , univ. dipl. psih.,
Inštitut za razvoj človeških virov Samo registriranim uporabnikom je dovoljeno vpisati kometarje.
Prijavite se, ali se registrirajte.
|
