Prva stran arrow Anksiozne motnje arrow Otroci in anksioznost
Otroci in anksioznost Natisni E-pošta

Anksiozne motnje pri otrocih in adolescentih

Ravno tako kot odrasli, tudi otroci in najstniki lahko doživljajo anksioznost ter trpijo za anksioznimi motnjami na praktično enak način kot odrasli. Stresni dogodki v življenju, kot je začetek šole, selitev ali izguba starša, lahko sprožijo začetek anksiozne motnje. Ni pa nujno, da razvoj motnje sproži specifičen stresor.

Čeprav otroci lahko razvijejo katerokoli od znanih anksioznih motenj, so nekatere bolj pogoste kot druge. Nekatere motnje so bolj ali manj značilne za določeno starostno skupino. Specifične fobije in separacijska anksiozna motnja sta pogostejši pri otrocih starih od 6-9 let. 

Splošna anksiozna motnja ter socialna anksioznost sta pogostejši pri malo starejših otrocih in najstnikih. Tudi panična motnja in depresija se lahko pojavita v obdobju adolescence (depresija tudi pri otrocih).

Otroci sicer občutijo podobne simptome anksioznosti kot odrasli, a se bistveno drugače izražajo ter odzivajo. Zaradi tega lahko pride do težav pri diagnozi, težko je tudi reči, ali gre zgolj za neko "fazo", ali za dejansko motnjo.

Nekatere študije so pokazale, da je veliko otrok, ki so doživeli prometno nesrečo, nagnjenih k post-travmatski stresni motnji.

Socialna anksioznost

SA je običajno prepoznana pri srednješolskih najstnikih, a jo najdemo tudi med predšolskimi in osnovnošolskimi otroki. Če ni zdravljena, se motnja lahko prenese v odraščajoče obdobje in poveča tveganje za razvoj depresije in zlorabe alkohola.

Na kaj moramo biti pozorni:

  • Strah pred vsaj eno socialno situacijo (kot je npr. šolski odmor) ali pred situacijami nastopa (sem spada tudi npr. reševanje kontrolne naloge)
  • Razločen strah med interakcijami z vrstniki ter odraslimi.Če med situacijami, ki se jih boji, otrok doživlja naslednje simptome: potenje, razbijanje srca, bolečine v trebuhu, vrtoglavica, jok, jeza ali nevolja, otrplost
  • Izogibanje ali groza pred situacijami, ki se jih boji
  • Motena prisotnost ali dejavnost v šoli, zmožnost druženja z vrstniki ali razvijanje in vzdrževanje odnosov

Odklanjanje šole ali izogibanje šoli

Otrok, ki doživlja malo več kot le "metuljčke v trebuhu" zaradi šole, običajno noče v šolo ali ima težave pri ostajanju v šoli, ko je enkrat tam. Tega ne gre mešati s potepinskimi učenci, ki se šole ogibajo zaradi nesocialnega obnašanja ali delinkvence.

Odklanjanje šole je največkrat simptom globljega problema, ki ima nezdravljen lahko negativen vpliv na sposobnost socializiranja, samozavesti, zmožnosti kosanja s težavami ter pri izobrazbi.

Približno 2-5 % šolskih otrok odklanja šolo zaradi anksioznostnih vzrokov.

Med najpogostejšimi stresorji so:

Separacijska anksioznost
Skrbi zaradi šolskega uspeha
Anksioznost glede navezovanja prijateljstev
Strah pred učitelji ali pretepaškimi otroki

Stres se pokaže tudi s fizičnimi simptomi, kot so:

Glavoboli
Bolečine v trebuhu
Slabost
Driska

Pogosti strahovi glede šole so:

Biti ločen od skrbnikov
Se voziti z avtobusom
Jesti v skupni jedilnici
Uporabljati šolska stranišča
Biti vprašan pred razredom
Se preobleči pri športni vzgoji
Interakcije z drugimi otroki ali učitelji
Strah pred zbadanjem vrstnikov ali starejših otrok

Separacijska anksioznost

Najbrž večina ljudi na tem mestu pomisli na anksioznost ob ločitvi staršev, vendar ne gre samo za to. Pri separacijski anksioznosti otroci doživljajo hudo anksioznost ko morajo stran od doma (v šolo ali vrtec) ali so drugače ločeni od staršev ali skrbnikov (npr. tudi pri ločitvi). V tem primeru je želja po kontaktu s pogrešano osebo pretirana, pogosto občutijo domotožje in bridkost zaradi ločitve od najdražjih. Ko so ločeni od njih, se takšni otroci pogosto bojijo za zdravje in varnost svojih staršev ali skrbnikov. Običajno se separacijsko anksioznost določi okrog četrtega leta starosti otroka, saj je do treh let za otroka normalno, če občuti nekoliko anksioznosti, ko starš zapusti sobo ali izgine iz vidnega polja. Pri štirih letih pa so otroci že sposobni kratkoročnih ločitev.

Otroci, ki trpijo za separacijsko anksioznostjo lahko:

  • se poskušajo izogniti, da bi kam odšli sami
  • nočejo v šolo ali v kolonijo
  • ne želijo prespati pri komu drugemu
  • venomer sledijo enemu od staršev
  • zahtevajo, da je nekdo poleg njih čez noč ali ponoči prihajajo v spalnico staršev
  • se zbujajo iz nočnih mor o ločitvi od svojih najdražjih

Separacijska anksioznost se lahko pojavi kadarkoli do 18 leta starosti, vendar je najpogostejša v starostni skupini od 7-9 let.

Selektivna nemost ali mutizem

Ta motnja je prepoznana kot resnejša oblika socialne anksioznosti. Otroci s to motnjo so lahko zelo zgovorni in živahni doma, ali kjerkoli se počutijo sproščene, vendar ne govorijo v situacijah, kjer je govor nujen ali pričakovan od njih. Običajno pride bolj do izraza šele takrat, ko otrok prične hoditi v šolo, čeprav se lahko pojavi že prej.

Nekateri odzivi, ki lahko kažejo na selektivno nemost:

  • Otrok nepremično in brezizrazno stoji, obrača glavo, žveči ali ovija lase okrog prsta, se izogiba očesnemu kontaktu ali se umakne v kot.
  • Otrok postane anksiozen preden vstopi v zanj neprijetno situacijo. Običajni simptomi anksioznosti pred socialnimi dogodki vključujejo: bolečine v trebuhu, glavobole in druge fizične bolečine
  • Otroci s selektivno nemostjo velikokrat kažejo tudi dodatne znake hude anksioznosti: separacijsko anksioznost, pogoste izbruhe jeze in joka, čemernost, neprilagodljivost, težave pri spanju ter pretirano sramežljivost.

Specifične fobije

Specifične fobije definiramo kot močan, nerazumen strah pred specifičnimi objekti, na primer pred psi, ali pre situacijami, kot je na primer letenje. Otroške fobije velikokrat izginejo same. Fobijo prepoznamo, če traja najmanj šest mesecev in vpliva na otrokovo vsakdanjost, če se recimo otrok noče več igrati zunaj, ker se boji, da bo srečal psa.

Običajne otroške fobije vključujejo:

Živali
Nevihte
Višino
Vodo
Kri
Temo
Medicinske postopke

Otroci se ne zavedajo, da so njihovi strahovi neracionalni ali pretirani, zato lahko o njih sploh ne spregovorijo. Običajno se izogibajo situacijam, ki se jih bojijo ali jih preživljajo z občutki anksioznosti, ki se izrazijo z jokom, jezo, otrplostjo in drugimi simptomi anksioznosti.

Generalizirana anksioznost

Generalizirano anksioznost spoznamo po pretirani skrbi in anksioznosti glede številnih stvari. Med mnogimi drugimi tu najdemo skrb za:

Ocene
Uspeh pri športu
Točnost
Družinske zadeve
Potrese Zdravje

Za mnogo otrok z generalizirano anksioznostjo je značilno, da so do sebe neizprosni, se ženejo za popolnostjo in včasih večkrat ponovijo že postorjeno. Lahko tudi iščejo neprestano potrditev in zagotovilo od ostalih.

Panična motnja

Panična motnja je prepoznana, ko otrok doživi vsaj dva nepričakovana panična napada, katerim sledi vsaj en mesec skrbi pred novim napadom, izgubo kontrole ali zblaznenjem. Najpogosteje je panična motnja pojavi v zgodnjih do srednjih dvajsetih letih. Pri otrocih ni pogosta, lahko pa se začne v adolescenci.

Otroci oz. mladostniki doživijo pri paničnem napadu enake simptome kot odrasli ljudje (glej poglavje o Panični motnji). Enako se tudi lahko pričnejo izogibati situacijam ali krajem, kjer so nekoč doživeli panični napad. Ob tem lahko otroci razvijejo tudi agorafobijo.

Pomagajmo najstnikom premagati stres

Najstniki so velikokrat podvrženi stresu in raznim vsakodnevnim pritiskom. Zato lahko veliko pridobijo, če se naučijo tehnik obvladovanja stresa. Veliko težje se je spoprijeti s stresnimi situacijami, če ne poznamo načinov, kako jih lahko obvladamo. Spodaj je naštetih nekaj virov stresa za mladostnike:

  • šolske zahteve in frustracije
  • Negativne misli in občutki o sebi
  • Telesne spremembe
  • Težave s prijatelji ali vrstniki v šoli
  • Nezdravo življenjsko okolje ali nevarna soseska
  • Ločitev staršev
  • Kronične bolezni ali resni problemi v družini
  • Smrt bližnjega
  • Selitev ali menjava šole
  • Sodelovanje pri številnih aktivnostih in previsoka pričakovanja
  • Finančni problemi v družini

Nekateri najstniki postanejo s stresom preobremenjeni. Če se s stresom ne spoprimejo na pravilen način, ta lahko vodi v anksioznost, odtujitev, agresivnost, fizično bolezen, ali pa se pričnejo posluževati slabih načinov premagovanja stresa, kot so droge in alkohol.

Kadar določeno situacijo zaznamo kot težavno ali bolečo, naši možgani telesu sporočijo, naj se pripravi za nevarno situacijo. To reakcijo imenujemo "boj ali beg" in vključuje pospešeno bitje srca, hitro dihanje, napete mišice, mrzle dlani in stopala, vznemirjen želodec in občutek strahu ali ogroženosti.

Ta isti mehanizem, ki vključi stresno reakcijo telesa, ga lahko tudi izključi. Takoj ko se odločimo, da situacija ni več nevarna, spremembe v možganih povedo telesu, naj se sprosti in se pomiri. Ta "sprostitvena reakcija" vključuje počasnejše dihanje in umirjeno bitje srca, ter občutek ugodja. Mladostniki, ki razvijejo "sprostitveno reakcijo" in druge načine obvladovanja stresa, se ne počutijo tako nemočni in imajo več izbire pri odgovoru na stres.

Starši lahko pomagajo svojim najstnikom na več načinov:

  • Opazujejo, če stres vpliva na zdravje mladostnika, na njegovo obnašanje, misli ali občutke
  • Pazljivo poslušajo svoje najstnike in oprezajo za preobremenitvami
  • Se naučijo in najstnikom pokažejo metode obvladovanja stresa
  • Spodbujajo sodelovanje pri športnih in drugih socialnih aktivnostih

Najstniki lahko zmanjšajo stres z naslednjimi tehnikami in vedenjem:

  • Redna telovadba in redna prehrana
  • Izogibanje večjim količinam kofeina, ki lahko poslabša občutke anksioznosti in vznemirjenosti
  • Izogibanje nedovoljenim drogam, alkoholu in tobaku
  • Učenje tehnik sprostitve (trebušno dihanje in tehnike sprostitve mišic)
  • Razvijanje veščin komunikacije. Na primer, izražanje svojih občutkov na vljuden in odločen način, namesto na pretirano agresiven ali pasiven način ("Jezi me, kadar kričiš name" "Prosim, prenehajte kričati.")
  • Vaja in simulacija situacij, ki povzročajo stres. Primer tega je tečaj govorništva, če vas je strah nastopati ali govoriti pred razredom
  • Učenje praktičnih tehnik obvladovanja. Na primer delitev večje, zahtevne naloge na več manjših, bolj dosegljivih nalog.
  • Zmanjšanje negativnega prigovarjanja: Izzivanje negativnih misli o samih sebi z alternativnimi nevtralnimi ali pozitivnimi misli. "Moje življenje ne bo nikoli boljše" lahko spremenite v "Zdaj se pač počutim bedno, ampak moje življenje najbrž ne bo vedno tako, ampak boljše, če delam na tem ali poiščem pomoč."
  • Naučiti se dobro počutiti, potem ko opravimo neko primerno ali "dovolj dobro" nalogo, namesto da od sebe in/ali drugih zahtevamo popolnost
  • Počitek od stresnih situacij. Aktivnosti kot so poslušanje glasbe, pogovor s prijateljem, risanje, pisanje ali druženje s hišnim ljubljenčkom, lahko zmanjšajo stres.
  • Zgrajevanje mreže prijateljev, ki vam pomagajo premagovati težave na pozitiven način.

Včasih tudi implementacija pravih tehnik ni dovolj in pogovor s šolskim psihologom ali psihiatrom je čisto na mestu.

Vir:
http://www.healthyplace.com/Communities/Anxiety/children_teens_stress.asp

  

 
< Nazaj   Naprej >
© 2005 - 2020 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami