NAROČITE NOVE KNJIGE !

 NAROČITE KNJIGE !

Napovednik dogodkov

Trenutno na seznamu ni načrtovanih prihajajočih dogodkov.
Poglej koledar dogodkov

Sovraštvo Natisni E-pošta
Vpisal: Hister Caprae   
19. 11. 2007

Image UBIJ HUDIČA!

Sovraštvo je nadvse nevarno čustvo, ki je povezano z uničenjem in ubijanjem. Prav zaradi uničevalnega potenciala, ki ga sovraštvo nosi v sebi, je to zelo pomembno čustvo ne le zaradi osebnega sovraštva in njegove vloge v našem življenju, temveč tudi zaradi kolektivnega sovraštva, ki vpliva na dinamiko med skupinami, strankami, narodi in državami. Zaradi tega je nadvse pomembno, da čustveno pismeni ljudje dobro razumejo, za kaj gre pri sovraštvu.

Zgodba iz ordinacije

Aleksej je prišel na terapijo zaradi nespečnosti, in sicer po nasvetu prijateljice, ki je menila, da bi mu pogovor utegnil pomagati. Težave z nespečnostjo so lahko različne: oseba, ki leže k počitku, ne more zaspati; lahko se prebuja prezgodaj ali pa ima lahen spanec in se ponoči pogosto prebuja. Izkazalo se je, da je Aleksejeva težava v tem, da težko zaspi. Ko takšni ljudje ležejo v posteljo, razmišljajo o svojih trenutnih težavah, to povzroči zaskrbljenost, ki, ker gre za obliko strahu, prispeva k izločanju hormona adrenalina, ta pa jih ohranja budne. Na vprašanje, kakšne misli se mu takrat podijo po glavi, je Aleksej nepričakovano odgovoril, da razmišlja, kako bi ubil moškega, v katerega se zaljubila njegova žena in zaradi katerega ga hoče zapustiti. Aleksej je menil, da mu je moški s tem, ko se je pojavil v njegovem življenju in obsedel njegovo ženo, uničil življenje. Ne le, da mu je, kot je govoril, »ukradel« ženo (to bi še nekako sprejel), »ukradel« mu je tudi hči, ki bo odšla z materjo, kar se mu je zdelo povsem nesprejemljivo. To je doživljal kot veliko krivico, zato je razmišljal: če mi je ta človek uničil življenje, imam tudi jaz pravico uničiti njegovo Takšna logika ga je pripeljala do razmišljanja o umoru.


Image
Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Logika sovraštva

Vsakič, ko »pokukamo« v glavo osebe, ki sovraži, ugotovimo, da drugega vedno sovraži zato, ker je trdno prepričana, da je ta oseba hudobna, zla. Hkrati človek, ki sovraži, sebe doživlja kot dobro osebo. Zato je stališče osebe, ki sovraži, vselej takšno: »Jaz sem dober, ti si hudoben.« Vidimo, da je bilo tako tudi v Aleksejevem primeru: sebe je doživljal kot dobrega, kot žrtev, drugega moškega pa kot hudobnega plenilca. Če bi Aleksej v resnici ubil tekmeca, bi naredil nekaj resnično groznega, toda po njegovih notranjih merilih bi bilo to dejanje dobro. Prav to je protislovje, ki spremlja sovraštvo: ljudje v imenu dobrega delajo slabe stvari.

Tri značilnosti

Zamisel zla je nadvse zapletena, ko pa o tem govorimo v terapevtski ordinaciji, pridemo do sklepa, da ljudje verjamejo v hudobnost drugega, če mu lahko pripišejo troje:

  1. Človek je prepričan, da drugi ogroža nekaj, kar je zanj nadvse pomembno, neko njegovo vrednoto. S to oceno se srečamo pri vseh neprijetnih čustvih.
  2. Drugemu pripisuje, da to počne zavestno in namerno. Akcija druge osebe, s katero ta ogroža tisto, kar je pomembno zanj, ni posledica naključja, napake, pijanosti, norosti … To delovanje je obnašanje osebe, ki se zaveda svojega postopka, torej je namerno.
  3. Toda niti zgornja ocena ni dovolj za to, da bi koga sovražili – tej osebi je treba pripisati še tretje: to počne brez vsakega povoda ali opravičila. Ali z drugimi besedami: oseba ne vidi nobenega razloga za takšno obnašanje drugega.

Zaradi tega se obnašanje drugega zdi nerazumljivo in neracionalno. Oseba ne vidi razloga za takšno obnašanje, zato si ga razlaga s tem, da je drugi pokvarjen, škodoželjen, hudoben človek. Torej smo vsakič, ko na nekoga pogledamo skozi trikotnik, katerega tri točke so:

  1. ta oseba ogroža neko našo vrednoto,
  2. to počne namerno in zavestno, 
  3. to počne brez vsakega povoda ali opravičila - to osebo pripravljeni sovražiti. Zaradi tega to oceno imenujemo »trikotnik sovraštva«.

Drugega uničiti

 Sovraštvo je v popolnem nasprotju z ljubeznijo.

Čeprav celo v Svetem pismu piše »Sovražim greh, ne grešnika«, sovraštvo ni odnos do obnašanja druge osebe, marveč odnos do drugega kot osebe. Vsakič, ko drugega pogledamo skozi trikotnik sovraštva, ne bomo videli človeka, marveč vraga, hudiča ali demona. Sovraštvo je čustvo, ki drugega človeka razčloveči. Na to zelo dobro kaže slovenska beseda sovražnik (so-vražnik), saj navaja, da drugi ni na strani Boga, ljudi in dobrega, ampak hodi s hudičem, na strani zla. Iz tega sledi, da je treba drugega uničiti, tako kot je treba uničiti hudiča in vse zlo na tem svetu. Kadar sredstva javnega občevanja v eni državi sprožijo kampanjo razvijanja sovraštva do druge države ali ljudstva, kar je pogosto sredstvo predvojne in vojne propagande, okrog te države »rišejo« trikotnik sovraštva. V socialni psihologiji je ta postopek znan pod izrazom »satanizacija« (vsebuje besedo satan), ali »demonizacija« (vsebuje besedo demon), kar nas vrne k bistvu stvari.

Maščevanje

 Maščevanje je vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, čustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uničili.

Opisani logiki sovraštva sledi izražanje sovraštva, ki ga lahko uvrstimo v kategorijo maščevanja. Tisti, ki sovraži, se vedno želi maščevati tistemu, ki ga sovraži. Maščevanje se zelo razlikuje od kazni. Če je kazen racionalen postopek, usmerjen k temu, da bi drugi spremenil svoje obnašanje in ga v prihodnosti ne bi ponavljal, je maščevanje simbolično in pogosto iracionalno dejanje, ki ni usmerjeno na obnašanje druge osebe, marveč na njeno bitje. Zaradi tega je maščevanje vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, čustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uničili. Človek, ki sovraži, ni prepričan samo v to, da si drugi ne zasluži obstoja, meni tudi, da bi drugi moral trpeti, in sicer zato, ker je izbral zlo in ne dobro. To vodi do maščevalnih dejanj, ki so zelo surova in nasilna, o katerih pa tisti, ki jih dela, meni, da so povsem upravičena, saj jih je drugi »zaslužil«.

V družini

Image Sovraštvo je v popolnem nasprotju z ljubeznijo. Zaradi tega je sovraštvo čustvo, ki uničuje družbene vezi in vodi do razpada skupnosti. Družina je skupina, ki je utemeljena na ljubezni, zato sovraštvo v družini ogroža njen obstoj. Zaradi tega vsaka družina želi odstraniti vsakršno sovraštvo med člani. Sovraštvo se v družinah najpogosteje pojavlja med brati in sestrami, a tudi med partnerjema, ki se ločujeta. Seveda se lahko pojavi tudi v širši družini. Med brati in sestrami Sovraštvo se v Svetem pismu pojavlja kot »drugi greh«. Gre za zgodbo, v kateri sta brata Abel in Kajn prinesla svoje darove Bogu, toda Bog je sprejel samo Abelove darove, ne pa tudi Kajnovih. Kajn je v napadu ljubosumja in sovraštva ubil Abela, zaradi česar je bil zaznamovan s »Kajnovim znamenjem«. Podobno se v družinah, v katerih starši vseh otrok ne obravnavajo enako, lahko razvije boj za starševsko ljubezen; vsak od otrok meni, da bi bilo vse dobro, če bi drugi zbolel in umrl. Sovraštva med sorojenci je včasih odkrito, veliko pogosteje pa je prikrito, kar dela njihov odnos ambivalenten – na eni ravni med njimi obstaja ljubezen, na drugi sovraštvo. To sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuščinskimi razpravami, v katerih dediči poskušajo »izenačiti različne krivice in urediti odnose iz preteklosti. Zaradi vsega tega bi morali starši zelo pazljivo opazovati in prepoznavati vse znake sovraštva, ki se morda pojavljajo med otroki. Nanje bi se morali odzvati s tem, da bi se pogovorili z otrokom in mu preprečili, da bi na sorojenca še naprej gledal skozi trikotnik sovraštva.

V ločitvah

V družinskem življenju se sovraštvo nemalokrat pojavi tudi med partnerjema, kar privede do ločitve. Zapuščeni partner pogosto sklepa, da ga je drugi prevaral ali izkoriščal, medtem ko mu je sam dal najboljša leta svojega življenja. Meni tudi, da nikoli več ne bo našel ljubezni, čuti se ponižanega, osramočenega in podobno. Ko eden od partnerjev sklene, da mu je drugi uničil življenje, si lahko, kot je naredil Aleksej, vzame pravico do maščevanja, uničevanja ali uničenja življenja drugega. To največkrat ni tako drastično, da bi prišlo do misli o umoru, zelo pogosto pa se pojavlja motiv, da je treba partnerja »kaznovati« tako, da bo trpel. Zaradi tega človek, ki sovraži, dela vse, da bi nekdanjemu partnerju otežil življenje v finančnem in vseh drugih pogledih ali da vsaj ne naredi ničesar, s čimer bi drugemu vse skupaj olajšal. V prepričanju, da je to edino moralno pravilno, ne upošteva interesov otroka/otrok, ampak tudi njih potegne v svojo igro maščevanja: od otrok zahteva, da se postavijo na njegovo stran in obsodijo drugega roditelja. To se nemalokrat razvije v pravo duševno zlorabo otrok.

Samosovraštvo

V klinični praksi pogosto srečamo ljudi, ki se sovražijo in prezirajo. Razlog za to je največkrat v njihovem mnenju, da niso izpolnili kakega pogoja, ki je pomemben za kakovostno življenje. Mlado dekle se lahko sovraži, ker se je rodila v napačnem telesu, v telesu s preširokimi boki in predebelimi stegni. Ne sprejema se in meni, da je pregrda, da bi lahko srečno živela. Na osnovi tega razvije fantazijo, da bi bilo še najbolje, če bi se ubila - tako bi se lahko vnovič rodila v lepšem telesu. Tudi zato si vsakič, ko začuti samosovraštvo, z britvico zareže v kožo na roki. To je samo en primer - razpon možnih razlogov, zaradi katerih ljudje čutijo samosovraštvo in željo po smrti, je namreč zelo širok. Včasih sovraštvo do sebe nastane zato, ker otrok ponotranji (internalizira) sovraštvo, ki mu ga izkazujejo zanj pomembne osebe (starši, sorojenci …). Številni starši ne morejo razumeti, da obstajajo starši, ki so zmožni sovražiti lastnega enoletnega otroka. Logika starševskega sovraštva do lastnih otrok je vedno preprosta. Začetno prepričanje, iz katerega izvira sovraštvo, je naslednje: »S tem, ko si se rodil, si mi uničil življenje!« Ta logika je vedno prisotna v primeru detomora: mati ubije svojega otroka, saj je prepričana, da bo njegovo rojstvo ogrozilo njen obstoj. K sreči je zdaj znano, da obstaja veliko parov, ki si želijo posvojiti otroka, zato je detomor redek pojav. Toda če se mati odloči zadržati neželenega otroka, sovraštvo ostane.

Ko sovražijo starši

 Sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuščinskimi razpravami.

Vsakič, ko so starši (mati ali oče) prepričani, da jim je rojstvo otroka negativno spremenilo življenje, obstaja potencial za sovraštvo do tega otroka. V večini primerov gre za ambivalenten odnos do otroka, odnos, v katerem obstaja ljubezen, občasno pa tudi sovraštvo do otroka. Značilno je, da se prikrito ali nezavedno sovraštvo do otroka kaže v konfliktih z otrokom: kadar otrok ne uboga, s svojim obnašanjem jezi starše in podobno. Takrat je razvidno, da je starševsko ravnanje sovražno: roditelj otroka nasilno udari, izreče besede, s katerimi otroku oporeka pravico do življenja (»Bolje bi bilo, če te ne bi niti rodil!«, »Jaz sem te rodila, jaz te bom ubila!«), otroka jasno določi kot vir zla (»Ti si hudič, ne pa otrok!«, »Živce mi uničuješ! Kri mi piješ!«). Otrok si zapomni takšno stališče staršev in Maščevanje je vedno povezano s poskusom, da bi drugega duševno, čustveno, družbeno, ekonomsko in telesno uničili. Sovraštvo se pogosto v celoti pokaže med zapuščinskimi razpravami. njihova sporočila, ki jih pozneje v življenju aktivira v obliki notranjega dialoga. Tako se starševsko sovraštvo spreminja v otrokovo samosovraštvo. Otroku potrebuje za pravilen razvoj stoodstotno starševsko ljubezen, do nje ima pravico vsak otrok. Odnos sovraštva do otroka, čeprav zgolj na psihološki ravni komunikacije, spada med zlorabe otroka. Zdi se nam, da je dandanes ambivalenten odnos do otroka še posebno prisoten pri materah in očetih, ki so nezreli, otročji; ti menijo, da jih je otrokovo rojstvo onemogočilo pri napredovanju, zabavi in ohranjanju prejšnjega življenjskega sloga. Takšno stališče do otroka je značilno za mladoletne starše, vse več pa je tudi starejših staršev s podobnim stališčem.

Odprava sovraštva?

Prav zaradi velikega uničevalnega potenciala, ki ga nosi tako osebno kot kolektivno sovraštvo, si različna verstva, gibanja in pobude prizadevajo izkoreniniti sovraštvo. V tem smislu se zastavlja vprašanje, ali je sovraštvo možno odpraviti z repertoarja človeških čustev? Dandanes so na voljo različne tehnike, s katerimi je možno v veliki meri vplivati na to, da ena oseba neha sovražiti drugo. Toda opustitev sovraštva do ene konkretne osebe ne pomeni tudi načelnega prenehanja sovraštva. Prav zato je dobro razlikovati čustvo sovraštva od načinov, kako se to izraža. Ljudje lahko čutijo vse mogoče, toda to, kar čutijo, morajo izraziti na družbeno sprejemljiv način. Če si nekdo zaželi, da bi si drugi zlomil nogo, je to gesta sovraštva, toda gesta, ki ostaja v fantaziji in nikakor ne škoduje drugemu. Povsem drugače je, če ista oseba v resnici poskuša drugemu zlomiti nogo. V tem smislu je nemogoče izbrisati konflikte med ljudmi, vplivati pa je treba na to, kako se ti konflikti izražajo in vztrajati pri civiliziranih oblikah reševanja konflikta, pri katerih ima vsaka stran svoje pravice. Zato pozdravljamo različne pobude za mediacijo, v kateri, na primer, sovrstniški mediatorji pomagajo sprtim dijakom iz istega razreda ali šole vzpostaviti dialog, jim omogočijo, da se začnejo pogovarjati in se bolje razumejo, če pa spora že ni možno rešiti, vsaj preprečijo, da bi se še naprej sovražili.

Zoran Milivojević


Fotografija Zorana Milivojaveča: Diana Anđelić

Izvirni članek objavljen v Reviji za zdravo življenje VIVA --->>>
Besedilo on forigrafije so last njihovih avtorjev in revije Viva.

 

 

 

 
< Nazaj
© 2005 - 2020 Nebojse.SI - e-glasilol Društva DAM
Društvo za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami