Zdrav človek niti pomislil ne bi, da bi se obnašal tako, kot smo se zaradi naše obsedenosti s prenajedanjem obnašali mi. V gluho noč smo prevozili kilometre in kilometre, samo da bi zadostili poželenju po hrani. Jedli smo zmrznjeno, zažgano, staro ali celo nevarno, pokvarjeno hrano. Drugim smo še in še lagali o tem, kaj smo pojedli. Lagali smo zato, da ne bi slišali resnice o sebi – saj se z njo nismo mogli soočiti.

Hrano smo kradli prijateljem, družini, nadrejenim – ali pa smo jo ukradli v trgovini. Kradli smo tudi denar za hrano. Jedli smo še potem, ko smo bili še siti – in še celo potem, ko nam je bilo od hrane že slabo. Da bi lahko jedli, smo se osamili ter s tem ogrožali naša razmerja in si odtrgovali možnost polnega družabnega življenja. Z našo obsedenostjo s hrano smo si uničevali zdravje.

Ko nas je našega početja postalo groza, so nas obsedle diete. Ogromno denarja smo porabili za shujševalna sredstva, kupovali vse vrste zdravil za uravnavanje teka, se priključevali klubom za hujšanje, se dali hipnotizirati in analizirati, prestajali težke operacije prebavnega sistema, si mašili ušesa in lepili usta. Vse to smo počeli namerno, v upanju, da bomo slednjič lahko »mirno pojedli svoj košček torte«.

Nekateri od nas so zdravja iskali od zdravnika do zdravnika. Ti so nam predpisali diete, ki pa za nas niso bile nič uspešnejše, kot tiste, ki smo jih bili preizkusili že prej. Zdravniki so nam dajali injekcije in tablete. To je nekaj časa učinkovalo, spet pa smo neizogibno izgubili nadzor in se znova prenajedli. Tako smo spet pridobili kilograme, ki smo se jih s takšno muko znebili. Mnogi izmed nas smo poskusili s postenjem; najsi je bilo pod zdravniškim nadzorom ali brez njega. Navadno smo shujšali; takoj pa, ko smo znova začeli jesti, se je vrnila obsedenost s hrano skupaj s težo. Nekateri med nami so se naučili prečiščevati z bruhanjem, z odvajali ali s pretirano telovadbo. Hrano smo si basali v usta, da nas je že vse bolelo, potem pa smo se je na silo znebili. Z odrekanjem telesu nujno potrebnih hranil smo si poškodovali prebavila in zobe.

Tisti izmed nas, ki so bili predebeli, so iz svoje okolice prejemali kupe nasvetov o tem, kako doseči »idealno« vitkost, a nihče izmed nas ni debelosti trajno odpravil. Spoznali smo, da karkoli že naredimo, da bi naše beganje obrzdali, se na koncu prenajedanje vedno vrne.Dolgoročno gledano je naša teža naraščala, naše samospoštovanje pa je plahnelo. Čez nekaj časa smo od neprestane borbe postali prestrašeni in izčrpani. Veliko  nas je trpelo za depresijo. Še vedno pa niti za trenutek nismo mogli sprejeti naše nemoči. Obetalo se nam je , da bomo vse življenje debeli, bolni in nam bodo stvari uhajale iz rok. Prav zato so mnogi izmed nas ugotovili, da življenje preprosto nima več smisla.. Nemalo nas je, ki smo razmišljali o samomoru. Nekateri so ga tudi poskusili narediti.

Bolj smo jedli, bolj smo trpeli – pa smo se vendar še vedno prenajedali. Dejstvo, da smo se s hrano še potem, ko nas je ta že spravila v bedo, tolažili, je odslikalo vso resnico naše obolelosti. Mnogi smo se prenajedali samo takrat, ko smo bili sami – sicer pa smo živeli dokaj »normalno«. Preveč časa smo bili zaskrbljeni in v skrbeh. Včasih smo svoje družabno življenje omejili, saj smo se počutili prijetneje v družbi hrane, kot v družbi ljudi. Spuščali smo rolete, izklapljali telefone in se skrivali med štirimi stenami svojih domov. Ljudem smo se smehljali in jim kazali svoje odobravanje tudi tedaj, ko se z njimi nismo strinjali. Nekatere so izkoriščali njihovi partnerji, pa se niso zmogli postaviti zase. Ali pa smo se osredotočili na krivdo drugih; ure in ure smo premišljevali, kaj bi oni morali narediti, da bi rešili težave – naše lastne pa so ostajale nerazrešene.

Prisilni prenajedalci smo pogosto skrajneži. Ob majhnih neprijetnostih vzkipimo, medtem ko bistvena vprašanja v svojih življenjih spregledamo. Enkrat se do obsedenosti vprežemo z delom, drugič pa se, nesposobni za delovanje, preprosto »izključimo«. Iz divjega navdušenja pademo v globok brezup. Svet vidimo črno – bel. Če ne moremo imeti vsega, nočemo prav nič; če ne moremo biti najboljši, se sploh ne gremo.

Mnogi smo zaradi let laganja samemu sebi, glede tega koliko smo jedli in kakšne težave smo zaradi tega imeli na vseh področjih, postali strokovnjaki v varanju samega sebe. Če hočemo okrevati, se moramo spremeniti. Sprememba se začne s poštenostjo.

Naš program je duhoven, ne verski. Pri nas ni določene vere ali nauka; širimo samo svoje izkušnje o ozdravljenju.

OA NI "DIETNI" KLUB in ne ponuja diet, tehtanja in predavanja o hrani in telesni teži. Hrana in teža sta le  simptoma ( zunanja pokazatelja ) za naš problem.

Hrano smo uporabljali tako kot alkoholiki pijačo ali narkomani drogo. Diete nam pomagajo hujšati, obenem pa prenajedanje še stopnjujejo. Člani OA še predobro vemo, da obdobju stradanja sledi obdobje basanja s hrano. Rešitev, ki jo ponuja OA, ne vzpodbuja k dietam. V OA delimo dvoje izkušenj: o trpljenju zaradi kompulzivnega prenajedanja in o radosti okrevanja. 

ABSTINENCO prakticiramo tako, da se vzdržimo kakršnekoli hrane med obroki in specifične hrane, s katero se posameznik običajno prenajeda. Ko vzpostavimo abstinenco, se obsedenost s hrano zmanjša in v mnogih primerih tudi popolnoma izgine. Tedaj ugotovimo, da moramo zato, ker imamo opravka z notranjim nemirom, razviti nov način mišljenja, delovanja v življenju namesto le reagiranja na življenje.

Skratka, razviti moramo nov način življenja. »Abstinenca« za nas  ne pomeni nič drugega kot »ne jesti več kompulzivno«. Prvi korak k okrevanju je, da si iskreno priznamo, da smo pred hrano nemočni.

Člani OA verjamemo, da naša bolezen deluje na treh nivojih: fizičnem, čustvenem in duhovnem. Okrevanje je za vsakega člana  OA zelo oseben proces. Tu ni pravil, so samo predlogi.

 Tisti, ki smo izbrali okrevanje po principu "samo danes« (odločam se le za naslednjih 24 ur), prakticiramo program Dvanajstih korakov (podoben je programu Anonimnih alkoholikov). Pri tem nam pomagajo mentorji. Ko opustimo stare navade, nimamo več potrebe po odvečnih količinah hrane. Tako dosegamo trajno osvoboditev od naše obsedenosti s hrano in tako nov način življenja. Ne moč, šibkost je tista, ki nas povezuje med seboj.

Program deluje enako dobro za prekomerne jedce, kot za tiste, ki trpijo za bulimijo in anoreksijo.

Znotraj skupnosti OA nismo več sami. Tam se srečujemo s sebi podobnimi, ki poznajo naše trpljenje; ponujajo nam ljubezen, sočutje in razumevanje. V OA imamo možnost, da naša skrita čustva povemo drugim, ki nas ne obsojajo in so pripravljeni deliti svojo moč tudi z nami, da nam bo uspelo okrevati. Kasneje ugotovimo, da pomagamo sebi predvsem s pomočjo drugemu. Duhovni principi, ki so znotraj dvanajstih korakov OA povzročijo notranjo spremembo.

OA - ANONIMNI PREKOMERNI JEDCI ( OVEREATERS ANONYMOUS ) smo skupine za samopomoč. Vzdržujemo se sami, z lastnimi prispevki. Skupnost OA ni vezana na nobeno družbeno ali zasebno organizacijo, politično gibanje, ideologijo ali versko gibanje. Stališč do zadev izven skupnosti ne zavzemamo.  Zapomnite si, da je edini pogoj za članstvo v OA želja, da bi prenehali jesti kompulzivno. Na naših srečanjih, ki potekajo enkrat tedensko v Celju, Ljubljani in Mariboru, vam nudimo brezpogojno sprejemanje in podporo. Med seboj se tikamo in kličemo po imenih. Spoštujemo anonimnost, saj nam prav ta omogoča, da smo odkriti. Vse o čemer se na srečanju pogovarjamo, ostane med nami. Govorimo samo o sebi in svojih izkušnjah.

 Naš glavni namen je, da bi se vzdržali kompulzivnega prenajedanja in da bi naše sporočilo o okrevanju posredovali tistim, ki še vedno trpijo.