• Razbijanje srca
• Bolečine v prsih
• Omotičnost in vrtoglavica
• Slabost ter želodčne težave
• Rdečica ali mrzel pot
• Težko dihanje, sopenje, občutek zadušljivosti ali davljenja
• Mravljinci ali otopelost v dlaneh, stopalih, rokah, nogah
• Tresenje ali trepetanje, trzajoče mišice
• Občutki neresničnosti
• Teror
• Občutek, da nimate kontrole nad dogajanjem ali da se vam meša
• Strah pred smrtjo
• Potenje
• Strah pred tem, da bi znoreli

Kaj je panični napad?

Lahko ga opišemo samo kot vsestransko čustveno moro. Nekateri ljudje s panično motnjo se počutijo kakor v naraščajočem krogu katastrofe in pogube. Imajo občutek, da se jim bo “prav v tem trenutku” zgodilo nekaj slabega.

Drugi se počutijo kot da bi doživljali srčni napad, saj jim srce tolče na vso moč. Srčne palpitacije jih prepričajo, da bodo doživeli srčni napad. Spet drugi se počutijo, da bodo izgubili nadzor nad samim seboj in napravili nekaj ponižujočega pred drugimi ljudmi. Nekateri tako hitro dihajo in hlastajo za zrakom, da hiperventilirajo in se počutijo, kot da se bodo zadušili zaradi pomanjkanja kisika.

Napad panike traja več dolgih minut in je eno najhujših stanj, kar jih oseba lahko izkusi. V nekaterih primerih napadi trajajo daljše obdobje ali pa se ponavljajo v zelo kratkih presledkih.

Posledice takšnega napada so zelo boleče. Običajno oseba občuti depresijo in nemoč. Najhujši strah je, da se bodo napadi vedno znova ponavljali in to napravi življenje pretežko, da bi ga prenašali.

Panike ne prinese nujno okoliščina, ki bi jo prepoznali. Za osebo ostaja skrivnost, zakaj se je pojavil napad. Napadi pridejo kot strela z jasnega, lahko pa jih izzove pretiran stres ali druge negativne okoliščine življenja.

Osnovna dejstva o napadih panike

“Izgubljam nadzor...”
“Zdi se mi, da bom znorel...”
“Zagotovo imam srčni napad...”
“Dušim se in ne morem dihati...”
“Prišlo je iznenada. Občutil sem val strahu, enega za drugim in izdal me je želodec. Slišal sem svoje srce razbijati tako glasno, pomislil sem, da mi bo ušlo iz prsi. V nogah sem začutil ostre bolečine. Postalo me je tako strah, da nisem mogel zajeti zraka. Kaj se mi je dogajalo? Srčni napad? Sem umiral?”

Napadi panike so zelo resnični, mučni in čustveno uničujoči. Veliko ljudi ob prvem napadu panike konča na urgenci... Ali pri zdravnikih - pripravljeni slišati najhujše novice o svojem zdravju.

Ko ne slišijo, da so bili v stanju, ki bi jih življenjsko ogrožalo (kot npr. srčni napad), lahko to še poveča njihovo napetost in frustracijo: “... Če sem fizično zdrav, kaj se mi je potemtakem zgodilo? Doživel sem nekaj tako grozljivega, da ne znam niti razložiti. Kaj se mi torej dogaja?”

Če osebi s paniko ni postavljena prava diagnoza, si jo lahko zdravniki podajajo več let, brez da bi začutila kakršnokoli olajšanje. Namesto tega je stanje vedno hujše za trpečega, saj mu nihče ne zna povedati kje tiči njegov problem in mu seveda ne zna pomagati.

Ker so simptomi panike tako zelo resnični, je anksioznost zelo travmatična in za osebo, ki to doživlja, čisto nova in čudna izkušnja. Panični napad je zato ena najhujših izkušenj kar jih je. Poleg samega napada, vedno obstaja huda negotovost: “ Kdaj se mi bo to ponovilo?” Nekateri ljudje se tako boje novega napada panike, posebno v javnosti, da se potegnejo v tako imenovane “varne cone”, običajno domove, katere redkokdaj zapustijo. To stanje imenujemo agorafobija. Vedite, da oseba z agorafobijo ne uživa v svojem življenju, ki je tako omejeno. Zanjo to pomeni depresivno in bedno životarjenje. Na dom jih veže neprenehen strah pred novimi napad panike.

Pojavnost in razsežnost

Panična motnja prizadene vsaj 1,6 odstotka (ameriške) populacije in je dvakrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Lahko se pojavi pri katerikoli starosti - pri otrocih ali ostarelih - najpogosteje pa se pojavi pri mladih odraslih. Vendar pa vsak, ki je doživel napad panike, ne razvije panične motnje - npr. veliko ljudi doživi samo enega, brez ponovitev. Za tiste, ki imajo panično motnjo, pa je pomembno, da poiščejo terapijo. Če ostane nezdravljena, je ta motnja lahko uničujoča.

Panično motnjo velikokrat spremljajo še druga stanja, kot sta depresija in alkoholizem. Lahko se razrastejo fobije, ki se razvijejo na krajih in situacijah, kjer se je zgodil panični napad. Na primer, če se vam je napad pripetil v dvigalu, lahko razvijete strah pred dvigali in se jim pričnete izogibati.

Življenja nekaterih ljudi postanejo izjemno omejena – izogibajo se običajnih, vsakdanjih aktivnosti kot je nakupovanje živil, vožnja in v nekaterih primerih celo zapuščanje hiše. Ali pa so se sposobni soočati s situacijo, ki se je bojijo, samo če jih spremlja partner ali druga zaupna oseba. V bistvu se izogibajo kakršnekoli situacije, v kateri mislijo, da se bodo počutili nemočne, če se panični napad pojavi. Ko življenje postane tako omejeno zaradi te motnje, kar se zgodi eni tretjini ljudi s panično motnjo, imenujemo stanje agorafobija. Nagnjenost k panični motnji in agorafobiji je dedno in se ponavlja v družini. Zgodnja terapija pri panični motnji pa velikokrat ustavi napredovanje k agorafobiji.

Zdravljenje

Na žalost veliko ljudi ne poišče pomoči pri paniki, agorafobiji in z anksioznostjo povezanih težavah. To je še posebno tragično, ker sta panika in aknsioznost ozdravljivi in ljudje se zelo dobro odzivajo na relativno kratkoročne terapije. Te motnje spadajo celo med najbolj ozdravljive psihološke težave! Obstaja veliko metod, ki nam pomagajo premagati tovrstne probleme.

V veliki večini primerov je torej stanje uspešno ozdravljivo. Menijo celo, da primerna terapija, ki jo izvaja dober terapevt, pomaga okrog 90 odstotkom oseb s panično motnjo.

Kognitivna-vedenjska terapija (KVT) je relativno nova metoda zdravljenja panike in agorafobije, ki se je pokazala za uspešno. Namesto zastarelih metod analize se terapevti, ki izvajajo KVT, osredotočijo na trenutno paniko ter načine, kako jo izničiti. Zato so KVT poimenovali kar “kako naj” terapijo. Se pravi, osredotoča se na “kako naj” premagamo misli in občutke, ki vodijo v začarani krog anksioznosti in panike.

Ljudje, ki doživljajo paniko in agorafobijo niso “nori” ali “zmešani” in ne potrebujejo dolgotrajnih terapij. Sestanki s terapevtom so odvisni od resnosti in velikosti problema ter pripravljenosti pacienta za aktivno sodelovanje pri terapiji.

Ko je oseba s panično motnjo motivirana za izvajanje in preizkušanje novih tehnik, dejansko spreminja način odzivanja možganov. Ko spremenimo način odzivanja naših možganov, se anksioznost in panika krčita in krčita, dokler končno ne prenehata povzročati težav.

Kognitivno-vedenjski pristop uči paciente kako gledati na panične situacije drugače in predstavi poti, kako zmanjšati anksioznost npr. z dihalnimi vajami ali tehnikami preusmeritve pozornosti. še ena tehnika, ki jo uporabljajo v kognitivni-vedenjski terapiji, imenovana terapija izpostavljanja, lahko pomaga omiliti fobije, ki izvirajo iz panične motnje. Pri terapiji izpostavljanja so ljudje zelo počasi izpostavljeni strah zbujajočim situacijam, dokler ne postanejo neobčutljivi zanje.

Nekateri ljudje občutijo največje olajšanje od panične motnje, če jemljejo določena predpisana zdravila. Zdravila, kot tudi kognitivna-vedenjska terapija, pomagajo preprečiti napade panike ali zmanjšati njihovo pogostost in resnost. Kot varni in učinkoviti pri panični motnji, sta se izkazali dve zdravili, antidepresivi in benzediazepini.

Panična motnja: fizične (somatske) spremembe/menjave simptomov

Problem, ki zelo zbega večino ljudi s panično motnjo, je nagnjenost fizičnih simptomov panike, da se spreminjajo, zamenjajo skozi čas. Vsaka oseba ima drugačno sestavo simptomov, čeprav je veliko takih, ki so skupni vsem. Kar osebe zelo zbega, je sprememba fizičnih simptomov, celo med terapijo.

To je še toliko hujše za osebo, ki ne razume, kaj se z njo dogaja. Npr. oseba, ki jo zaradi panične motnje pesti nenehna slabost, prične s terapijo. Uspe ji nekoliko zajeziti napade panike, slabost izgine - vendar jo nadomestijo glavoboli, osebo pa je strah, da ima tumor na možganih!

Takšno dogajanje je v resnici pozitivno. Ko se oseba popolnoma in celovito zaveda, da je slabost samo simptom, ki jo možgani povezujejo s strahom in paniko, simptom izgine. Nadomesti ga drugačen simptom - karkoli se nam pač zdi drugačno ali nenavadno. Potem se proces prične znova: Katastrofalna napačna razlaga - napihovanje fizičnih simptomov - in preveliko posvečanje pozornosti tem simptomom. In kakor vemo, več pozornosti kot namenjamo takšnim simptomom, večji so in hujši postanejo.

Oseba, ki razume, da se te menjave lahko zgodijo, je pri tej igri v prednosti. Panika je zelo zvijačna- pestila vas bo, dokler ji boste dovolili. S terapijo se hitro naučimo pričakovati menjavo simptomov in sprejemati to kot pozitiven dogodek. Veliki simptom je izginil, pojavil se je nov. Ta nov simptom prepoznamo in se naučimo, kako mu lahko posvečamo čimmanj pozornosti. Katerikoli od teh novih simptomov je, kot rezultat, manj intenziven in dramatičen. Krajši kot je čas, da prepoznate menjavo simptomov in da vas panika poskuša ukaniti, hitreje in lažje se boste spoprijeli in končno odpravili simptom.

Ko izginejo napadi panike in se prične menjava simptomov, je oseba na dobri poti, da popolnoma ozdravi. Menjava simptomov je pozitiven element, ki vam, če ga pravilno dojamete, znak da ste na pravi poti do okrevanja.

Viri:

1. http://www.anxietynetwork.com/hnote.html#hnote1 
2. “Anxiety disorders: desetletje možganov” - NIMH