 Vprašanje: Zanima me, kako lahko psihiater s samoanalizo sploh lahko pomaga ljudem s socialno fobijo, če je pa jasno, da se mora človek, ki trpi zaradi strahu pred izpostavljanjem to premagati tako, da se izpostavi počasi in postopoma in najpomembneje, na pravilen način, in tako premaga te strahove. Mislim, da mora sama terapija kot taka pokazati nek rezultat in na koncu uspeh. Dejstvo je, da recimo terapevtske skupine, kot so v Ameriki, dajejo uspehe predvsem zaradi dejavnosti ljudi, ker se morajo truditi in delati vaje (pri tem mislim predvsem na skupine, ki jih ima Thomas Richards, ki je sicer psiholog). Zato me zanima, zakaj takšnih skupin v Sloveniji ni, in če so, ali mi lahko posredujete kakšne informacije v zvezi s tem.
Ker se mi zdi, da za 15 tisoč starih tolarjev (približna cena za 50 minut psihiatrovega dela) za to, da človeka posluša in mu na koncu reče, da je prava tableta ta in ona, pač popoln nesmisel in, oprostite izrazu, nateg ubogega človeka s problemi, ki so rešljivi v manj kot pol leta. Če vas pa slučajno zanima kakšne so vaje in celoten proces dela v skupinah, vam jih z veseljem posredujem. Pa upam, da mi ne zamerite ostrega podtona, samo razočaran sem nad neaktivnostjo terapevtov in ostalih, ki se jim očitno zdi pod častjo priznati, da določene stvari res učinkujejo, ali pa bi bilo to, da človek res dokončno premaga svoje strahove pač nelukrativna zadeva.
Namesto mojega sina,
Marko
 Odgovor: Spoštovani,
socialna fobija je specifična motnja, ki se da velikokrat dobro zdraviti z vedenjsko kognitivno psihoterapijo, ki jo ponekod izvajajo tudi v skupinah. Še večkrat se odločimo za kombinacijo zdravil, antidepresivov in interpersonalne psihoterapije.
Vsekakor imate prav, da naj bi terapija dala nek učinek. Dobro je, če se vsaj delni učinek pokaže zgodaj v zdravljenju, da pacient lažje vztraja in zdrži do resničnega izboljšanja. Moram pa vas opozoriti, da po prvem srečanju ne pričakujte čudežnega izboljšanja. Motnja običajno nastaja in traja kar nekaj časa, preden se človek odloči za strokovno pomoč. Antidepresivi navadno ne dajo pravih rezultatov prej kot v dveh tednih, psihoterapija pa potrebuje še dlje časa.
Katera oblika psihoterapije je primerna, je odvisno tudi od posameznikovih osebnostnih lastnosti, predstav in želja.
O tem se je potrebno posvetovati in po možnosti tudi poučiti.
Lepe pozdrave, Marjeta Blinc
|
