Družinska psihoterapija

Za otroke je družina vse, kar imajo, ves njihov svet.
Odrasli stopajo v razmerja še z drugimi ljudmi in tako uravnotežijo morebitne težave v družini. Poleg tega vedo, kdaj z njimi grdo ravnajo, in se večinoma znajo rešiti iz problematičnih odnosov. Otroci pa ne znajo določiti, kaj v ravnanju z njimi je normalno in kaj ni. Če z njimi grdo delajo, si mislijo, da so si to zaslužili, čeprav seje v resnici nekdo znašal nad njimi. Takšno ravnanje lahko pusti posledice, ki jih strokovnjaki med drugim odpravljajo tudi s pomočjo družinske psihoterapije.

To je ena od oblik psihoterapije, v kateri poskušajo terapevti probleme posameznika razumeti v navezavi z njemu pomembnimi ljudmi. "Pri tem je zelo pomembno vedeti, da psihoterapija ni isto kot svetovanje," pravi asist. dr. Maja Rus Makovec, specialistka psihiatrinja in družinska terapevtka iz Psihiatrične klinike v Ljubljani.

Včasih potrebujemo nasvete, ki so dobrodošli, saj lahko usmerijo naše razmišljanje. Poiščemo jih, ker jih želimo ali potrebujemo. "Če mi bo kdo denimo svetoval, da ni dobro, če se solata namaka v vodi, saj se bodo vitamini potem raztopili, bom rekla, krasno, pameten nasvet, in se bom po njem ravnala. Nasveti, ki se dotikajo naših najmočnejših prepričanj, pa ne morejo vplivati na naše vedenje. Pomembne življenjske preobrate težko naredimo zgolj z njihovo pomočjo," pojasnjuje Maja Rus Makovec.

Če bi bilo tako, bi prebrali nekaj knjig in bi vsi bleščeče živeli.

Včasih se zgodi, da se v družini kaj zalomi in takrat bi njeni člani potrebovali pomoč. V določenih primerih je najprimernejša izbira družinska terapija, v drugih sta to lahko individualna ali skupinska. Družinska psihoterapija pride v poštev na primer, ko imajo otroci ali adolescenti resne duševne ali vedenjske probleme; kadar bolezen družinskega člana močno vpliva na življenje ostalih; kadar je eden od članov zasvojen; kadar družina utrpi dramatične in nepričakovane izgube; ali kadar je eden od otrok invalid in se starša pri prebolevanju svoje prizadetosti ne zbližata, ampak razvijeta hud partnerski konflikt.

Med vsemi pa bi morda najbolj potrebovali pomoč družinskih psihoterapevtov starši, ki se ločujejo, vendar se prav oni najredkeje zatečejo k njim. "Ločitev je ena najtežjih čustvenih situacij za odraslega človeka. Ker ima otrok pravico do obeh staršev, je treba včasih iti preko sebe," pravi Maja Rus Makovec. "Velika škoda je, da mediacija in družinska terapija ne zaživita na področju ločitev. Prav tuje največ prostora za šolane profesionalce, saj se je v postopku ločitve treba dogovoriti za sodelovanje s človekom, ki ga ne želimo več videti. Toda ljudje imajo napačno predstavo o družinski psihoterapiji. Menijo, da jih hoče družinski terapevt spraviti skupaj. Pa ne gre za to, ampak za tukaj in zdaj."

Brez krivcev, moraliziranja in hitrih rešitev

Terapevti ne iščejo krivca za probleme, saj se tako početje lahko zbanalizirala. V družbi je tako že obveljalo prepričanje, da so na primer žene krive za alkoholizem svojih mož, in podobno, da so matere krive za alkoholizem svojih sinov. Ta razlaga problema je ljudem očitno ljuba, ni pa povezana s strokovnimi pogledi na razvoj odvisnosti.

Prav tako ne moralizirajo, ampak poskušajo pomagati ljudem, da razumejo svoja prepričanja: od kod izhajajo, čemu so namenjena, in tudi kako jim lahko škodujejo. Eno od pogostih prepričanj je, na primer, da je za družino slabo, če problem iz preteklosti razkriva drugim.

In tako kot ne iščejo krivcev in ne moralizirajo, ne iščejo niti hitrih rešitev; če kdo pije zaradi nasilnega očeta, mu to, da to ve, ne pomaga pri tem, da bi nehal piti. V družini, kjer je mama posesivna in zbuja občutke krivde pri sinu, ki se hoče posvetiti svoji ženi in otrokom, ne pa njej, bo terapevta zanimalo tudi, kje je ves čas oče. Obenem bo sinu pomagal, da bo postal bolj samostojen.

"Pretirano simbiotični otroci se kasneje v življenju na pričakovanja staršev odzovejo na enega od dveh nezdravih načinov; lahko se jim podrejajo še naprej ali pa pretrgajo stike in jim ne pomagajo niti, ko zaradi starosti potrebujejo pomoč. Predvsem je pomembno, da otroci, ko odrastejo, ne prenašajo vse krivde in odgovornosti na starše. Da jih razumejo, da znajo ceniti njihove pozitivne prispevke in da nekaterih škodljivih odnosov ne prenašajo naprej.

Družina: za ali proti

Navezanost na starše oziroma otroke je v sodobni družbi obveljala za nekaj bolestnega, nezdravega. A takšno mnenje je po besedah Maje Rus Makovec povsem zmotno. Dovolj zdrava navezanost človeka pripravi na samostojno odraslo življenje in ga nikakor za večno ne priklene na družino. "V dovolj zdravi družini si starši želijo, da bodo otroci lahko dobro živeli brez njih."

Mnenja o pomenu družine so dandanašnji polarizirana. Na eni strani so tisti, ki vidijo zgolj slabe plati in ki poskušajo njen pomen razvrednotiti. Na drugi strani pa so tisti, ki jo nekritično idealizirajo. Toda strokovnjaki s področja duševnega zdravja so si bolj ali manj edini, da je družina osnovna celica našega življenja in da zadovoljuje temeljno človekovo potrebo po pripadnosti majhni skupini. Za posameznikov razvoj je zelo pomembno, da je na nekaj ljudi tesno navezan. Skozi te navezave se namreč izoblikuje.

Maja Rus Makovec meni, da je razvrednotenje družinskega življenja morda reakcija na pretirano simbiotičnost, ki jo družina sicer lahko omogoči. A nagnjenje staršev, da ščitijo otroka, je prisotno v vseh kulturah. "Zato je treba odnosom v družini nameniti posebno pozornost in jih dodatno zaščititi. Z, dovolj zdravimi odnosi v družini namreč razvijamo močan potencial za prihodnost posameznika. Družina zagotovo ne vpliva edina na posameznika, je pa njen vpliv zelo močen. Staršem bi zato morali pomagati razvijati njihove starševske sposobnosti. Raziskave namreč kažejo, da starši, ki jim nekdo pomaga pri skrbi za otroke in pri vzgoji, redkeje grdo ravnajo z otroki."

Prihodnost družinskega življenja, v katerem bo potreba po pomoči družinskih psihoterapevtov kar najmanjša, je zato v razvijanju večgeneracijskega sodelovanja, ki temelji na spoštovanju. A do zdaj se je pogosto dogajalo, da so se morali starši podrejati svojim staršem, ker so bili prisiljeni v življenje z njimi. Zato je treba po besedah Maje Rus Makovec poskrbeti, da stari starši ne bodo pretirano dominantni, da svojih otrok ne bodo kritizirali, ampak da bodo veseli, ker so tudi oni postali starši. Bolj ko bodo različni ljudje zainteresirani za dobrobit otrok, bolj bo to ugodno za njihov razvoj.

Sonja Merljak

Izvirna novica: Sobotna priloga Dela, 21. julij, 2007
Članek je last avtorice in Dela .