Sprašuje: Helena Peternel Pečauer

Gre morda za kakšno novo, revolucionarno metodo v psihoterapiji?

Marušič: Vsaka psihoterapija temelji na govoru. Če psihoterapevt ni dober govorec, ni dober terapevt, in nasprotno, če bolnik ne govori o svojih težavah, ne bo uspešen in ozdravljen. Tudi za ohranjanje duševnega zdravja in njegovo krepitev, za premoščanje preveč stresnih dejavnikov je najučinkovitejša metoda, da zna posameznik dobro spregovoriti.

Zupančič: Retoriki se počasi vrača izgubljeni ugled. Z medicino po eni plati nimata čisto nič skupnega, po drugi strani pa imata ključne skupne točke.

Bo zamisel ostala zgolj na ravni izpodbijanja stereotipa ali bosta razvila kaj konkretnejšega?

Doc. dr. Andrej Marušič in Zdravko Zupančič bosta prihodnji torek ob 19.30 v Cankarjevem domu podirala stereotipe o Slovencih kot slabih govorcih in dobrih samomorilcih.

Zupančič: Slovenci slabi govorci je konceptualna metafora in floskula, ki kroži že desetletja. Velja, da smo cagavi, znamo se samo napiti, če pa se že odločimo za samomor, nam zmanjka pri odločitvi, ali bi se obesili, ustrelili ali utopili. To sploh ni res, vendar kroži med ljudmi. Slovenci smo prav tako dobri govorci kot kateri koli drug narod, je pa res, da pri vzgoji obstaja nekaj dejavnikov, ki so pripeljali do te floskule. Gre za staroogrski model, ko so bili otroci vzgajani v strahospoštovanju, ko jih nihče ne posluša, ko starši nismo dovolj strpni, da hi jim pustili govoriti, Tu pa pridemo do točke, ko sta govorno in duševno zdrave na skupnem imenovalcu.

Današnji šolski sistem se tega še ne zaveda.

Zupančič: Vedno bolj se. Imam precej otrok in to opažam, ko spremljam njihovo šolanje. Na prvi stopnji jih je treba samo strpno poslušati in jih spremljati, ne pa da jim omejujemo govor: Bodi tiho, zdaj govori mama, ali pa denimo, popoldne gremo na obisk, le glej, da boš govoril, samo če boš vprašan. Tako otroke zatiramo.

Jih po vašem mnenju s tem posredno vodimo v duševne stiske?

Marušič: Pomembno pri duševni stiski in razvoju v duševno motnjo je preplavljanje emocionalne stiske prek besedišča, ki ga imamo v možganih. Človek čuti, da nekaj ni v redu, da je žalosten in zagrenjen, kar pokaže z mimiko, kretnjami, ne zna pa tega besedno izpovedati. Največji učinek v psihoterapevtski obravnavi je mogoč, če pacient zna definirati svojo psihično bolečino, ki jo je veliko težje pojasniti kot telesno. Ko znamo stiske izpovedati ali še bolje, zapisati v dnevnik, imamo pred seboj sovražnika. Ko je ta znan, se z njim veliko lažje spoprimemo.

Kako bi torej lahko v praksi zaživelo spodbujanje retoričnih spretnosti?

Marušič: Midva ne nameravava posegati na področje gospoda Zvera, kako šolati Slovence, pomembno pa je, da se narod odloči narediti konec temu predsodku, da spremeni mantro naroda slabih govorcev in dobrih samomorilcev. Ta odnos je treba spremeniti ali vsaj omajati.

Zupančič: Retorika je boj. Boj za pozornost poslušalcev, da izpoveš svoje mnenje, stališče ali sporočilo. Najtežje pa je govoriti o sebi. In ravno na tem segmentu se za kanček razlikujemo od drugih narodov. Američan ho denimo zlahka, brez zadržkov govoril o svojih čustvih in zadregah pa tudi o dejstvu, da obiskuje psihiatra. Če pa Slovenec omeni osebnega psihiatra, ljudje obmolknejo. Še mene sprašujejo, ali je z menoj kaj narobe, ker se družim s tem Marušičem.
 

Toda s temi primeri potrjujeta stereotip, tu ne vidim nasprotnega pomena. Slovenci smo res taki.

Marušič: Poglejte. Dejstvo je, da je veliko tega že prikrojeno z a priori nacionalno miselnostjo. Dejstvo je, da smo med samomori med starejšimi na prvem mestu v Evropi. Zavedati se moramo, da ima neka generacija danes samomorilni količnik, ki ga mora izpeljati, ker je pač rojena v določenem obdobju, z določenimi genskimi in okoljskimi dejavniki. Za neko drugo generacijo pa veljajo čisto drugačna dejstva. Generacija današnjih dvajset-, tridesetletnikov gotovo ne bo tako zelo izstopala, ko bo stara 60 ali 70 let. Tudi depresije je med Slovenci zelo veliko, to je res, vendar se le malokateri evropski narod lahko pohvali, da ima skupino za samopomoč. V društvu DAM se zbirajo tisti, ki so zboleli za depresijo in anksioznostjo. Ljudem s težavami pomaga celo bolj kot psihiatri, ker svoje stiske na forumih lažje predstavijo kot denimo terapevtu v živo.

Zupančič: Dodal bi še nekaj o strahu pred nastopom. Po veliko raziskavah je strah pred izpostavljanjem v javnosti tako močan kot denimo strah pred bankrotom ali smrtjo. Gre za čustvo, ki ga je mogoče obvladovati, in temu rečemo veščina, ki jo pridobimo z izkušnjami.

Kakšen pomen pa ima pri tem stopnja samozavesti, s katero se Slovenci načelno tudi ne moremo ponašati? Gre znova zgolj za stereotip?

Marušič: Ja, gre, je pa pomembno poudariti, da je samozavest neposredno odvisna od takšnih nacionalnih predsodkov. Vedeti morate, da sem jaz predvsem genetik, pri čemer pa se zavedam, da ni genetike brez okolja. Torej, res je, da so stvari pomembno opredeljene z genetiko, še zlasti če se temu ne upremo. Prepričan sem, da je vsakdo izmed nas lahko retorik in da lahko stvari pove natanko tako, da se zapišejo ljudem v gene.

Zupančič: Tu pa nastopa več dejavnikov. Eden od njih je že omenjena veščina. Če je človek sproščen, je zdrav govorec. Pri težavah z nastopanjem je tesnoba ključni element. Vprašati se moramo, kako se je znebiti. Pomemben vpliv ima motivacija. Ko je človek motiviran, odpadejo vse zavore in zadrege. Vzemimo za primer žensko, ki je imela velike težave z govorjenjem pa tudi strah pred avtoriteto. Potem je prišla v položaj, ko je morala zagovarjati svojega otroka, in motivacija je bila tako silna, da so vse ovire odpadle. Njene besede so bile tako močne, da so prišle v zgodovino. Že stari Latini so trdili, da ima vsakdo govorniški dar, če ga seveda izkoristi in neguje.

Vir: Delova priloga ONA, 5. 06. 2007
Prispevek je last avtorice in priloge ONA