Vprašanje 1: Danes sem prvič obiskal psihiatra in sicer zaradi anksioznosti oz. napadov panike. Zanima me ena stvar. Ali je možno anksioznost pozdraviti brez zdravil, ali je njihova prisotnost nujna?...

Vprašanje 2: Najprej naj vam povem, da sem prav srečna, da sem vas našla in vam s takim veseljem zdaj pišem, saj se mi zdi, da sem le našla edino osebo, katera mi bo lahko našla odgovore na moja vprašanja. Zato vam bom sedaj najprej povedala moj krut življenjepis, ker mislim, da je to nekako povezano z mojimi psihološkimi "motnjami"...

Vprašanje 3:  Moj problem je nekontrolirana jeza in trma. Znam biti zelo trmasta, pa če imam prav ali ne in to zaradi bedastih malenkostih... (Kliknite na "Preberite več"

Spodaj si preberite celotna vprašanja in odgovore psihiatrinje

Vprašanje 1:  Spoštovani.
Danes sem prvič obiskal psihiatra in sicer zaradi anksioznosti oz. napadov panike. Zanima me ena stvar. Ali je možno anksioznost pozdraviti brez zdravil, ali je njihova prisotnost nujna? Psihiater mi je predpisal Zoloft. To sprašujem zato, ker so pri meni napadi panike nekako znani in točno vem, kje jih bom imel. Zadnjič se mi je pojavil v nihalki, vendar mi ga je uspelo ustaviti. Ali se je možno pozdraviti brez zdravil in s pomočjo sprostitev in avtogenega treninga? Če prav razumem, gre za neke vrsto fizično okvaro in ne psihično? Psiha je le posledica. Je tako?
Hvala za odgovor.

Odgovor 1: Spoštovani,
anksioznosti je več vrst in se pojavlja v več stopnjah. Lahko je prisotna sama po sebi ali pa v sklopu kakšne druge telesne ali psihične motnje. Zelo dobro je izključiti fizične vzroke na primer motnje v delovanju ščitnice.
Če gre za anksioznost, ki je vezana na posamezne situacije, tako kot pri vas, navadno govorimo o fobičnih motnjah, na primer strah pred višino, zaprtimi ali odprtimi prostori in podobno. Fobične motnje se da dobro zdraviti s kognitivno psihoterapijo, kar bi priporočala tudi vam.
Če je težava prehuda, je vsaj v začetku dobro jemati tudi antidepresiv, ki ublaži začetne simptome in olajša psihoterapevtsko delo.
Lepo pozdravljeni, Marjeta Blinc
 
Vprašanje 2: Lepo pozdravljeni.
Najprej naj vam povem, da sem prav srečna, da sem vas našla in vam s takim veseljem zdaj pišem, saj se mi zdi, da sem le našla edino osebo, katera mi bo lahko našla odgovore na moja vprašanja. Zato vam bom sedaj najprej povedala moj krut življenjepis, ker mislim, da je to nekako povezano z mojimi psihološkimi "motnjami", vsaj tako se mi zdi, da nekaj z mano ni čisto v redu, tako kot z drugimi ljudmi. No, da začnem - pri še ne treh letih sem v prometni nesreči izgubila mamo in od takrat dalje sem živela pri sorodnikih od ateja, ker je bil on še dolgo v bolnici. Potem sem nekako kar tam živela, le za počitnice sem hodila k njemu in mojim trem bratom. In vem da sem bila samo tam srečna, vseh lepih trenutkov se spominjam samo, ko sem bila pri ateju. Imel me je zelo rad, saj si je vedno želel imeti hčerko, pa tudi moje brate je imel rad, on je bil za mene popoln ata, ki sem ga imela najraje na svetu. Potem pa se je zgodilo pri mojih 11-ih letih, ko mi je umrl še ata in od takrat dalje se spomnim, da se mi je začelo prehitro odraslo življenje.

Drugo leto sem začela piti, prvo ljubezen sem imela, pisala sem dnevnik o svoji ljubezni in sorodnica, s katero sem živela, mi ga je našla in mi začela govoriti, da sem kurva. Namreč, nje nikoli nisem marala in še je zdaj ne morem, ker je bila do mene vedno zelo nesramna. Za vsako stvar me je natepla, če ni blo po njeno, enkrat vem, da me je celo brez razloga, ko sem bila manjša. Takrat sem še bratu povedala in jo je nadrl, ona pa se je delala, kot da nič ne ve. Čudno se mi zdi, zakaj nisem o tem nikoli govorila, da me doma tepejo in zapirajo v kuhinjo. Redkokdaj sem se lahko igrala zunaj na dvorišču, le takrat, ko jima je bilo prav in nikoli niti nista pokazala, da me imata rada, samo grde stvari sta mi govorila. Nikoli me nista ščitla, prej sta drugim verjela, kot pa meni in zato sem postala taka, kot sem. Večkrat sem jima pobegnila in so me iskali s policijo, večkrat, ko sem imela šanso, sem se ga kje napila in prišla pijana domov,  ali pa sem se najedla tablet. V glavnem, v šoli so me imeli na piki in kasneje se nihče ni hotel več družiti z mano, saj se je govorilo okoli in tudi res je bilo, da spim z veliko fanti. In takrat se mi je to zdelo fajn, saj sta človeka, pri katerih sem živela, to izvedela od učiteljic, jaz se pa spomnim, da sem bila vesela in sem si mislila - tu me imaš zdaj. Mislila sta si, da bosta, če sta me tepla in zapirala v sobo, iz mene naredila svetnico. Pa vidi zdaj, da vama ni uspelo.
Tudi ubiti sem se že velikokrat hotela in sem jima tudi že nastavila poslovilno pismo, kjer sem jima povedala, da ju sovražim in da si želim, da se cvreta v peklu ter da sta ona kriva za vse. Vem, da so me poslali tudi k psihiatru ampak ni bilo nič drugače, zato smo hitro odnehali, jaz pa sem bila vedno starejša. In mislim, da bom celo življenje pogrešala ljubezen nekoga, toplino ter razumevanje. Tako sem se pr 16-ih nekako umirila in spoznala fanta, ki pa ga doma nisem predstavila 5 let. Šele takrat sta ga spoznala, saj sem zanosila. In potem sem rodila prelepega sina, ki bo zdaj star 2 leti in tu se začnejo problemi, že od poroda dalje.

Od takrat dalje sem nenadoma začela zelo pogrešati svoje starše. Tolikokrat sem se jokala ponoči, ko mali ni mogel ajat in je imel krče in nisem vedela, kaj naj storim. Kako bi bilo lepo, ko bi imela starše, da bi mi bili v oporo in mi svetovali, to sem pogrešala, saj sem bila sama. Fant ima tako službo, da je samo za vikend doma. Pa še kregala sva se veliko, ker jaz nisem hotela živeti z njegovimi starši, ker mi je tašča parkrat rekla nekaj grdih besed in ji nikakor ne zaupam, še manj pa mojega sina. Vem, da sem se toliko prejokala in še sedaj se. Opazila sem, da se mi razpoloženje zelo spreminja. En dan me je strah stikov z ljudmi, raje sem doma, kot pa da kam grem, ker se mi zdi, da sem čudna in da me vsi gledajo in me res gledajo takrat. Najbolj pa me je strah takih dnevov, ko kar naenkrat začnem misliti, kaj če me moj otrok ne bo imel rad in me spoštoval, saj me nihče v življenju nikoli ni, in mi bo marsikaj očital, ko bo večji, saj nisem imela staršev in me nihče ni v življenju vodil. Strah me je, da ga tudi jaz ne bom znala zato vzgojiti, ker nisem mela staršev. Zaradi teh črnih misli in strahov imam včasih tak dan, ko sem psihično čisto uničena. Takrat pomislim, da če bodo celo življenje taki dnevi, ne bom zdržala. Potem pa pride drug dan,  ko sem lahko dobre volje, ampak takrat me je vedno strah, kdaj bo spet prišel dan, ko me bo strah, ko se bom bala stikov z ljudmi in ko mi enostavno ne bo za čisto nič. Jaz bi zelo rada imela veliko prijateljev, rada sem v družbi, ampak kaj, ko mi ta strah to preprečuje. Tudi v visoko šolo bi se rada vpisala,  naprej izredno, ampak me je strah novih ljudi, novih dogodkov. Rada bi imela lepo službo, hkrati pa me je strah in ne vem, če bom zmogla odgovornosti v službi. Rada bi jih, ampak potem vedno pride vmes ta strah.

Toliko želja in ciljev imam in ko imam prosti čas se vležem na kavč in sanjarim, kako lepo bi bilo, če bi imela starše, da bi me imeli radi, lepo službo, prijatelje, da bi bila srečna, ter da bi me imel moj sin rad, tako kot imam jaz njega. Ampak sem ugotovila, da te sanje niso dovolj, ker ko odprem oči, ni nič tako, vse je drugače, resnično in da moram zato nekaj res storiti. Ampak kaj, ko pa so v meni same slabe misli in to nezaupanje v ljudi me prav tako moti, rada bi zaupala, a ne morem in obdajajo me sami nadležni strahovi, ki se jih nikakor ne znam sama znebiti in čutim, da me ti najbolj ovirajo na poti do sreče poleg nezaupljivosti do ljudi. In kaj naj storim, kako naj si pomagam, saj me to res izčrpava iz dneva v dan, pa še nočem, da moj sin živi z mamo, ki jo vedno nekaj skrbi in je slabe volje, ker nočem, da postane tudi on takšen, kot sem jaz. Želim samo, da smo srečni, do konca življenja, če že v mladosti nisem bila. Sem že premišljevala o obisku psihiatra. Za odgovor se vam vnaprej zahvaljujem.

Odgovor 2: Spoštovani,
glede na vašo hudo življenjsko zgodbo je razumljivo, da ljudem težje zaupate in imate nesigurnosti pri vzpostavljanju odnosa s sinom. Kljub vsemu hudemu pa ste se nekako postavili na noge in ustvarili svojo družino. Gotovo bi bilo dobro, da bi imela dodatno oporo. Dobro je, da gojite socialne stike in ste ambiciozni.
Če bi bilo strahov in nesigurnosti preveč, se le naročite za pregled pri psihiatru ali pa obiščite posvetovalnico Posvet.
Veliko sreče in poguma za vnaprej, Marjeta Blinc

Vprašanje 3: Najprej vas lepo pozdravljam, v upanju, da mi boste odgovorili.
Moj problem je nekontrolirana jeza in trma. Znam biti zelo trmasta, pa če imam prav ali ne in to zaradi bedastih malenkostih. Zaradi tega me je pred enim tednom zapustil fant, s katerim sem bila skupaj leto in pol. Imam ga zelo rada in ga nočem dokončno izgubit, ker on pravi, da še je mogoče kakšna možnost, če bom to jezo in trmo spremenila na sebi.
Morda mi je to ostalo od otroštva. Pri desetih letih se je oče odselil, vendar imava še danes stike. Najin odnos z mamo pa je bil pač tak, da sva bolj kričali druga na drugo, kot pa se pogovarjali. Drugače se zelo dobro razumeva. Bistvo vsega je, da me noben ni naučil potrpežljivosti, obvladovanja vsega tega.
Prosim za vaš odgovor oz. pomoč, ker jo resnično potrebujem oz. želim!
Že vnaprej se vam zahvaljujem.
                                
Odgovor 3: Spoštovani,
zelo pomembno je, da se zavedate, da imate problem s kontrolo jeze. Komunikacija je namreč zelo pomembna, tako pri vsakodnevnih socialnih stiki na delovnem mestu, kot v ožjem krogu prijateljev in najintimnejšem partnerstvu.
Prvi korak ste že naredili. Res je, da se velikokrat pri komunikaciji držimo vzorcev iz primarne družine. Veliko pa lahko naredimo tudi sami na sebi, za svoje vedenje moramo prevzeti odgovornost.
Prvi korak je, da prepoznate kaj vas razjezi. Poskušajte biti v stiku s svojim čustvovanjem. Ko opazite, da postajate vznemirjeni, je potrebno to takoj sporočiti, na miren način. Lahko tudi globoko zadihate, si vzamete premor, preusmerite misli. Važno je, da preprečite stopnjevanje čustvovanja, ki ga potem ne zmorete več kontrolirati.
Upam, da bosta s fantom našla pot za nadaljevanje odnosa.
Lepe pozdrave, Marjeta Blinc