Premislite o svojih slabih navadah
Predebeli smo. Kadimo. Popijemo preveč alkohola. Ne telovadimo dovolj. In veliko preveč smo pod stresom.
Počasi se ubijamo in se tega zavedamo. Pa kljub temu ne odnehamo – pretirano jemo, prižgemo si naslednjo cigareto, valjamo se pred televizijo in zlijemo vase še eno pivo… Nekaj največjih mislecev iz sveta genomike, nevroznanosti, biokemije in evolucijske psihologije razmišlja o Big Macu med medicinskimi vprašanji:
Zakaj se ljudje tako težko spremenimo?

Je možno, da nam manjka nekakšen gen za samodisciplino? Ni prav verjetno, čeprav nedavne raziskave, ki jih je povzela (ameriška, op.pr.) Nacionalna akademija znanosti nakazujejo, da morda prav kombinacija genov ter okoljskih faktorjev vpliva na ljudi, da težko nadzirajo svoje navade.

Vsako leto obnovimo svoje zaobljube o spremembah, kot da nas preteklost ni prav nič naučila. Tedaj odpremo svoje denarnice. V zadnjih letih: 63 milijard dolarjev zapravljenih za nizkokalorično, nesladkano, nemastno hrano z nizko vsebnostjo ogljikovih hidratov; več kot 1 milijardo dolarjev na izdelkih za prenehanje kajenja in razne programe; 46 milijard dolarjev za diete in fitness programe, zdravila in operacije. V isti sapi državna zdravstvena industrija zapravi stotine milijard za zdravljenje preprečljivih bolezni v procesu, ki ga je H.L. Mencken prepoznal že pred desetletji: “Resnični namen medicine,” je rekel, “ni napraviti krepostnih ljudi; temveč varovati in reševati človeštvo pred posledicami človekovih razvad.”

Zdravniki, študije in strokovnjaki so poudarili, da je stvar, ki resnično pomaga pri spremembi človekovega vedenja težko izmerljiva, a hkrati silno močna.

Sprememba pride iz srca, ne iz glave.

Korenine problema
Razen takrat, ko nas je strah. Strah je zelo slab motivator za osebne spremembe.

Razmislek: Zdravniki z Washingtonske Univerze za medicino v St. Luisu so ugotovili, da je v skupini kadilcev, ki so bili operirani za odstranitev pljučnega raka v zgodnji fazi, skoraj polovica znova segla po cigaretah v sledečih 12 mesecih. Večina teh je ponovno začela kaditi po dveh mesecih. V neki drugi študiji, ki so jo opravili raziskovalci na Univerzi Johns Hopkins, kar devet od desetih pacientov, ki so prestali operacijo za koronarni obvod, ni upoštevalo nasvetov za izboljšanje svoje prehrane, telesne vadbe in zmanjšanje stresa.

Ko je nekdanji Disneyjev izvršni direktor Michael Eisner prestal urgentno angioplastiko za zamašeno arterijo, se je vsaj poskusil spremeniti. Vpisal se je na jogo in najel inštruktorja, ki je vsak dan prišel k njemu na dom. Sčasoma pa je “vadba joge v glavnem postala nadomestek za stres, ki sem ga sicer pridelal pri hitenju na sestanke,” piše v svoji avtobiografiji Work in Progress. “Čez nekaj tednov sem prenehal, razmišljal sem, da bo moje življenje veliko manj stresno, ko se preneham tako truditi pri iskanju sprostitve.”

Če drži, kar je namignila ameriška služba Generalnega kirurga (U.S. Surgeon General, služba s področja javnega zdravstva, ki oskrbuje državljane z najboljšimi informacijami o tem, kako izboljšati svoje zdravje in zmanjšati tveganja, op.pr.), da bi 70 odstotkov obolenj naroda lahko preprečili z več telesne vadbe, boljšo prehrano, manj kajenja in z izboljšanim okoljem, potem je prepoznavanje skupnih imenovalcev med ljudmi, ki so se uspešno spremenili, nekakšen sveti gral javnega zdravstva.

Kelly Brownell, ustanovitelj Yaleovega Laboratorija za zdravje, čustva in vedenje, govori o zapleteni enačbi intelektualnih, čustvenih ter pogosto tudi fizičnih spodbud, ki so prisotne pri premagovanju slabih navad. Po njegovem se najpomembnejši faktorji dotikajo posameznikovih težav na poti do uspeha.

“Če vam je težko, ko ste sami, potem lahko pri premagovanju slabih navad pomaga gradnja nekakšne socialne mreže. Če se borite z depresijo, je smiselno iskanje pomoči pri premagovanju depresije,” pravi Brownell.
Dokler ljudje ne prepoznajo osnovnih sprožilcev, ki vodijo v nezdrave navade, so zastonj vsa motivacijska sporočila, pravijo vedenjski strokovnjaki. Spopadanje z dejanskimi katalizatorji slabih navad pa lahko prebudi izredno moč za spremembe.

Petinštiridesetletna poklicna pisateljica – ki ni želela biti imenovana – je opisala, kako je izgubila skoraj 45 kg v treh letih po intenzivnem iskanju same sebe. “Morala sem premisliti, `Zakaj počnem določene reči, ki niso tako zdrave?` in potem razmisliti o tem, kaj me spodbuja ne le pri zdravem, ampak tudi pri nezdravem vedenju. Kaj s tem pridobim?”

Ljudje se na slabe navade, kot je kajenje, naslonijo takrat, ko ne uspejo razviti zdravih mehanizmov za spopadanje s težavami, meni John Banzhaf, profesor prava na Univezri George Washington in izvršni direktor območne protikadilske skupine Action on Smoking and Health. “Včasih tudi cigareta ne zadostuje več, zato se premaknemo k alkoholu. In tako dalje.”

Veliko laže je poseči za kratkotrajnim olajšanjem v obliki dvojnega cheeseburgerja, cigarete ali dveh koktajlov in zanemariti možnost dolgoročnejših zdravstvenih težav. Raziskave kažejo, da lahko tudi grožnje, kot je denimo “Umrl boš, če ne prenehaš…” proizvedejo učinek otopelosti.
“Včasih je dobronamerna brca lahko tudi prijazen način, da nekoga prebudimo,” pravi John Kotter, harvardski profesor in avtor uspešnice o spremembah. “A predstavljajte si, da bi morali tri mesece nekoga brcati vsakih pet sekund.”

Konec koncev, pravi, je motiviranje s strahom težko prenašati.
To pa pripelje posameznika nazaj k zapletenemu procesu spoznavanja sprožilcev, ki spodbujajo nezdravo vedenje in nato še k razvijanju mehanizmov za napovedovanje teh sprožilcev ter popravljanje napak, ko se pojavijo, pravi Brownell.

Brownell, ki je kritiziral zavajujoč marketing industrije hitre hrane, je prvi zagovarjal sporno idejo o “Twinkie davku” na nezdravo hrano. (Twinkie je priljubljeno mehko pecivo s kremastim polnilom – na sliki, op. p.)

V skupnostih, kot je urbani Baltimore, kjer je debelost velik problem, so raziskovalci Univerze Johns Hopkins ugotovili, da je razvijanje novih navad znotraj družbenih skupin mnogo učinkovitejše od groženj na plakatih, opozoril na proizvodih ali svaril zdravnikov. Mnenjski voditelji med vrstniki in podpora skupine, verjamejo, izjemno pomagajo pri spremembah, pa naj gre za hujšanje, kajenje ali telovadbo.

“Če se želite spremeniti in svoje novo vedenje zadržati skozi čas, potrebujete okrog sebe ljudi, ki podpirajo vaše spremembe,” pravi John Holtgrave, vodja nedavno ustanovljenega Oddelka za zdravje, vedenje in družbo na šoli za javno zdravstvo Johns Hopkins Bloomberg.

Korenček in palica
Če bi bil odgovor zgolj v podpori, bi 10 milijard dolarjev vredna Ameriška industrija za samopomoč in podporo gotovo prevladala na trgu kot zastopnik za vedenjske spremembe. Če pa vzamemo za zgled neuspešen boj proti kajenju v New Yorku, bo očitno treba poiskati nekaj drugega.

Na mestnem Oddelku za zdravje trdijo, da se pogostost kajenja ni zmanjšala navkljub večletnim javnim izobraževalnim kampanijam in obsežnim naporom za odvračanje ljudi od kajenja v javnih prostorih. V letu 2002 pa je mesto uvedlo prepoved kajenja v javnih prostorih in v naslednjih dveh letih naj bi po podatkih Oddelka za zdravje prenehalo kaditi okrog 200.000 ljudi. Mesto se sedaj obrača še k predebelim v upanju, da bi svojim prebivalcem lahko pomagalo pri ustreznejšem prehranjevanju.

Pristop s palico je na splošno bolj učinkovit pri spremembah v večjem obsegu, mnogo manj pa kot individualni motivator, pravijo raziskovalci. Prav zato nekatere zavarovalnice zaračunavajo višje premije za zavarovance z nezdravimi navadami, določena podjetja pa so sprejela odločitev o nezaposlovanju kadilcev.

Zaposlovalci, kot so L.L. Bean in Sodexho, so vpeljali svojo lastno različico “Twinkie davka” na nezdravo hrano z zvišanjem cen sladkih in slanih prigrizkov v svojih kuhinjah, dobiček pa namenjajo subvencioniranju bolj zdrave hrane. Učinkovitost tovrstnih cenovnih prijemov se bo pokazala čez čas. Kljub vsemu pa ostaja prepričanje, da so iniciative javnega zdravstva še vedno le del borbe za pritegnitev pozornosti kupcev. Delno tudi zato, ker se njihova redno-jejte-špinačo sporočila izgubijo v poplavi podjetij, katerih edini cilj je prepričevanje že tako predebelih Američanov, da kupijo še več hrane.

“Tržniki se le redko omejijo na racionalno apeliranje,” pravi Richard Daynard, profesor na Northeastern University School of Law, ki je sodeloval pri tobačnem pravdanju in se sedaj obrača k problemu debelosti. “V javni fantaziji naj bi racionalno apeliranje uravnotežilo odločitve ljudi.”

Daynard meni, da se je most med javnim znanjem in zasebnim zdravjem pokazal v tobačnih vojnah.
Ko je American Legacy Foundation objavila svojo kampanijo “Resnica” (Truth) o prikrivanju dokazov, da kajenje škoduje zdravju, so se potrošniki pritožili zaradi prevaranosti s strani tobačne industrije.

“Potrebno je uporabiti snov, ki ljudi čustveno razburi, priti v njihovo notranjost, priti k njim domov,” pravi Daynard. O zdravem prehranjevanju/telovadbi/zmanjšanju stresa meni: “Mislim, da se bitka sploh še ni prav začela.”

To pa ne bi smelo odvrniti posameznikov od tega, da si sami zastavljajo zaobljube in cilje, pravi Rick Botelho, profesor družinske medicine na Rochesterski Univerzi in avtor knjig o motivaciji in vedenjskih spremembah.

“Dobra stvar novoletnih zaobljub je, da imajo ljudje, ki si jih zadajo, dvakrat več možnosti za uspeh kot ljudje, ki se ne zaobljubijo,” pravi. “Slaba stran je, da se zelo malo ljudi spremeni kar spontano. Ni dvoma, da bolj ko se trudimo, večje možnosti imamo za uspeh.”

Avtorica: Anita Huslin, pisateljica za Washington Post

Objavljeno: v Washington Post, torek, 2. januarja 2007
Avtorske pravice:  1996-2007 The Washington Post Company
Spletni vir
Članek je last časopisa Washington Post ter avtorice
Prevod: DAMa
Vir slike